Aleš Smrekar: Pet. Tudi kakšna zlata. Ne samo ena.

Če vam kdo omeni zimske olimpijske igre, katera misel ali spomin prvi privre na dan?

Najprej se v spomin prikradejo slike z iger v Sarajevu leta 1984, ki smo jih družinsko sprem­ljali po televiziji, že kmalu pa so v glavi izjemne igre v Sočiju leta 2014. Takrat sem bil na čelu radijske olimpijske ekipe, delali smo od jutra do večera, ampak nam ni bilo težko, ker smo bili del neverjetnih dosežkov slovenskih športnikov. S kolegom Igorjem Tomincem sva tako v živo na prizorišču pospremila tudi prvo zlato kolajno Tine Maze v smuku. Neverjetni spomini.

Ko ste se pripravljali na oddajo, ali ste ugotovili, da imate v uredništvu podobne ali povsem različne spomine na zimske OI? In kako mislite, da je pri Slovencih, ali vsem zaigra srce ob istih spominih?

Spomini so seveda generacijsko povezani, mlajši sodelavci se spominjajo predvsem zadnjih iger in so jim zgodbe iz osemdesetih in devetdesetih španska vas, starejši pa imamo dokaj podobne spomine na vrhunce posamez­nih iger.

Kot pravite, ste veliko olimpijskih iger preživeli delovno, nam lahko odstrete pogled v življenje športnega novinarja v času olimpijskih iger?

Ljudje imajo največkrat popolnoma napačno predstavo, v resnici je spremljanje olimpijskih iger naporno opravilo. Šestnajst dni smo v pogonu, kot po tekočem traku si sledijo komentiranja, intervjuji, vodenje programa, priprave na naslednje tekme, šestnajst dni adrenalina pravzaprav ... Je pa to seveda prav tako velik privilegij, biti del tega spektakla, v živo spremljati in tudi srečevati največje zvezdnike svetovnega športa, se veseliti ob uspehih slovenskih športnikov, to je res pravi užitek.

Žan Kranjec je na olimpijskem veleslalomu v Pekingu leta 2022 osvojil srebrno kolajno. FOTO: Matej Družnik. 

Najbolj nenavaden kraj, kjer vas je ujela slovenska kolajna, je torej bil?

(smeh) Mogoče bi omenil kar srebro Žana Kranjca na zadnjih igrah v Pekingu, ki smo ga spremljali v enem od velenjskih hotelov, ob zajtrku, preden smo se odpravili do našega terenskega studia ob Velenjskem jezeru. V času zadnjih zimskih iger smo imeli namreč na Valu 202 izjemen projekt Peking doma, ko smo se z našim terenskim studiem selili po Sloveniji.

Vam je bilo za katerega od slovenskih uspehov na zimskih olimpijskih igrah žal, da ga niste doživeli bolj sproščeno kot gledalec?

Pravzaprav ne, ker sem skoraj četrt stoletja vse te uspehe spremljal v živo in sploh nisem razmišljal, da bi bilo lahko kako drugače. Je pa res, da lahko doma pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki spremljaš tekmovanja veliko bolj podrobno kot na prizorišču, kjer imaš včasih zelo slabe razmere za delo in je motečih dejavnikov lahko kar nekaj.

V goste oddaje Vse naše igre bodo prišli Mateja Svet, Bojan Križaj, Tina Maze, Petra Majdič, Franci Petek, Jure Košir … Je bilo koga posebej težko prepričati, da pride?

Ja, bi se našel kdo, ki ga je bilo treba kar dolgo prepričevati. Nekaterim nastopanje pred kamerami ni najbolj domače. No, ja, tudi sam kot radijec nisem ravno vešč tega, tako da upam, da se bom znašel. Glede gostov pa samo upam, da res vsi pridejo, ker oddaj ne pripravljamo vnaprej.

Pravite, da ste radijec in da upate, da se boste pred kamerami dobro znašli. Leta izkušenj za radiu so seveda prednost, toda ali so lahko kdaj pred kamero tudi slabost? Na kaj je treba biti najbolj pozoren?

Na to vprašanje vam ta trenutek težko odgovorim, ker me glavni izzivi vodenja oddaje pred kamero še čakajo. Predstavljam si, da mi bodo radijske izkušnje prišle prav, zagotovo pa ne bodo čisto nič pomagale pri iskanju prave kamere in gledanju vanjo.

Tina Maze, zmagovalka olimpijskega smuka. FOTO: Matej Družnik.

Kaj še lahko poveste o bolj sproščenem delu oddaje? Videli bomo olimpijske skeče, glasba nas bo popeljala v čas, ko smo navijali za posamezne športnike …

Oddaja je zasnovana tako, da bi se lahko res našlo za vsakogar nekaj. Glasbeni izvajalci, ob spremljavi studijskega benda, bodo vrhunski, skeči naj bi poskrbeli, da ne bo vse tako gladia­torsko, kot šport navsezadnje je, ena rubrika pa bo namenjena tudi najmlajšim.

Velikokrat se sprašujemo, kako je mogoče, da smo Slovenci kot tako majhen narod vrhunski v toliko različnih športih. »Pomembna je široka organiziranost športa pri mlajših, vsi imamo v šoli telovadbo, ogromno je športnih društev in organizacij, to mladim omogoča, da se s športom spoznajo. Roglič in Pogačar sta dva od pet ali deset tisoč otrok, ki so na začetku spoznali določen šport,« mi je denimo o tem dejal vaš kolega Slavko Jerič. Kaj pravite vi?

Slovenski šport je res fenomen, sploh glede na omejen bazen, iz katerega črpa vse te talente. Pravzaprav so nas športniki razvadili z vsemi silnimi uspehi in se ne zavedamo prav dobro, kako težko se je danes kosati v globalni konkurenci. Zagotovo gre za dobro organizacijo, ki izhaja še iz nekih drugih časov, ko je bilo ukvarjanje s športom dostop­no vsem. Vse skupaj se začne v športnih društvih, v klubih, kjer je zelo pomembno, da otroke usmerijo na pravo pot, da jih ob igri navdušijo za šport.

Verjetno je nehvaležno napovedovati, a vendar, koliko kolajn napovedujete Sloveniji na igrah Cortina Milano 2026?

Čim več. (smeh) Res ne bi rad napovedoval, sem kar slab pri tem, ampak če že moram, bom rekel pet. Tudi kakšna zlata. Ne samo ena.

Vemo, kako resne so priprave športnikov na olimpijske igre, kakšne pa so vaše priprave na velike športne dogodke?

Ko sem bil še radijski reporter, tudi vodja radijskih olimpijskih odprav, je bilo teh priprav res ogromno. Olimpijske igre so zahteven projekt tudi za novinarske ekipe. Potem so tu še statistične priprave, pa logistika prevozov, nastanitev, tega je res ogromno. Tokrat pa so priprave malce drugačne, nič manj naporne, čeprav bodo oddaje Vse naše igre končane še pred odprtjem iger.