Aljaž Golčer: Oglušujoči zvok kultnih desetvaljnikov

Niste novinec v svetu formule ena, kaj pa bo največja novost za vas, ko boste odslej ta šport komentirali na Kanalu A?

Glavni novosti zame bosta dve. Prva je komentiranje z nekaterih prizorišč formule ena, druga pa delo pred kamero. Tega kot nekdanji radijec doslej nisem počel.

O športnih komentatorjih ima mnenje skoraj vsak, ki spremlja šport. Marsikdo je tudi prepričan, da bi se za mikrofonom odrezal bolje kot tisti, ki to zares počne, a če dobi priložnost, da se v tem zares preizkusi, mora potem navadno priznati, da ni tako lahko, kot se zdi pred zaslonom. Seveda pa zdaj zaradi družbenih omrežij vsi komentarji in kritike do vas tudi pridejo. Kako se soočate s tem in ali pričakujete, da bo zdaj tega še precej več?

Kot športni komentator nikoli ne boš všeč vsem, saj so okusi gledalcev različni. Tako kot vsi ne po­slušamo enake glasbe in ne gledamo enakih serij in filmov, imamo različne preference tudi glede športnih komentatorjev. Ker to službo opravljam že vrsto let, sem se tega navadil. Šport­no komentiranje poteka v živo in vsak komentator kdaj naredi tudi kakšno napako. Zato mislim, da je pomembno, da se znaš v takšni službi tudi pošaliti na svoj račun in nasmejati kakšni kritiki. Raje se sicer osredotočam na pozitivna sporočila. Če imam čas, z veseljem tudi odgovorim gledalcem, ki mi pošljejo kakšno zanimivost ali vprašanje.

Začeli ste kot nogometni komentator, kaj vas je potem potegnilo v moto šport?

Res je, moja komentatorska pot se je začela pred natanko 15 leti, ko sem dobil priložnost kot komentator angleškega nogometa na Sportklubu. Ljubezen do avtomobilov in motošporta pa me spremlja že od otroštva. Kot otrok sem si na sprehodu s starši ogledal vsak parkiran avtomobil, preveril, koliko kaže števec, in na morju listal avtomobilistične revije.

Zvok formule ena in vonj nedeljske goveje juhe je spomin mnogih Slovencev, tudi vaš? Ste v mladosti spremljali formulo ena?

Seveda. Formulo ena sem kot osnovnošolec začel spremljati v sezoni 1998. Tako kot zdaj so se tudi v tistem času sezone začenjale v Avstraliji, in ker televizija takrat še ni omogočala ogleda za nazaj, sva z očetom vstajala sredi noči, da sva si ogledala uvodno dirko sezone. Eden mojih najljubših spominov iz otroštva pa je prvi ogled dirke v živo. Starša sta me leta 2001 peljala na veliko nagrado Avstrije. Še danes se spomnim, da je zmagal David Coulthard, predvsem pa mi je v spominu ostal oglu­šujoč zvok kultnih desetvaljnikov.

Imate najljubšega dirkača vseh časov?

Vedno so mi bili pri srcu Finci. Prvi dirkač, za katerega sem navijal, je bil Mika Häkkinen, nato sem vrsto let stiskal pesti za Kimija Räikkönena. V zadnjih letih pa kot komentator formule ena navijam predvsem za izenačene dirke in čim več prehitevanj.

»Pred vsako dirko bomo pripravili studijski program z zgodbami iz zakulisja,« pravi Aljaž Golčer. 

Nekoč so bili zvezdniki formule ena tudi zvezdniki svetovnega formata, potem je sledilo obdobje, ko so ta šport sprem­ljali pravi ljubitelji, v širši javnosti se je o njem govorilo malo manj, nato pa je serija Drive to Survive obudila zvezdništvo v tem športu in ga približala novim generacijam. Se strinjate? Ste jo gledali?

Formula ena je bila ob koncu ere Bernieja Ecclestona malo v zatonu predvsem zato, ker dirkanje ni bilo posebej izenačeno in napeto. Začetek njenega preporoda vidim v tem, da so novi lastniki komercialnih pravic škarje in platno pred slabim desetletjem dali v roke Rossu Brawnu. Dirkanje je v naslednjih letih spet postalo precej bolj zanimivo, obenem pa so s krepitvijo družbenih omrežij in serijo Drive to Survive ameriški lastniki ta šport približali mlajšim gledalcem. Zdaj ima formula ena v povprečju izjemno mlado občinstvo. Veliko je k temu pripomogla prav omenjena serija, ki sem si jo seveda z zanimanjem ogledal. Je idealna predvsem za tiste, ki bodo formulo ena spet začeli spremljati po več letih.

Koliko je za formulo ena pomembno zvezdništvo najpomembnejših dirkačev?

Zvezdništvo je vsekakor pomembno iz več razlogov. Eden je ta, da zvezdniki privabljajo nove gledalce, kar dela šport še večji in bolj priljubljen. Morda še pomembnejši razlog pa je, da formula ena zaradi svoje priljubljenosti ponuja edinstveno platformo za družbene spremembe. Zelo lepo je videti, da se dirkači zavzemajo za več kot le dirkanje. Sebastian Vettell je denimo postal velik borec za naravo, Lewis Hamilton pa za enakopravnost. Takšnih primerov je sicer veliko.

Športni komentator mora znati prepletati zgodbice iz preteklosti in zakulisja s tem, kar se dogaja v tistem trenutku na dirki ali tekmi. Kako se tega priučiti?

Formula ena je šport, ki pritegne pozornost različnih vrst gledalcev. Nekatere zanimajo podrobnosti o naklonu prednjega krilca in lastnostih difuzorja, spet druge morda sprem­ljevalke dirkačev in bolj rumene novice. Prenosi morajo vsebovati oboje. Predvsem pa je potreben občutek, kdaj povedati kakšno zgodbo. Pri tem so najpomembnejše izkušnje. Sam se še vedno držim nasveta svojega prvega mentorja za televizijsko komentiranje, ki mi je dejal, da moraš govoriti predvsem o tem, kar gledalci vidijo na zaslonu.

Kaj pripravljate v sezoni, ki se začne marca, kakšen bo spremljevalni program?

Pred vsako dirko bomo pripravili studijski program z zgodbami iz zakulisja. Obiskali bomo različna prizorišča, pripravljali podkaste in poskrbeli, da bodo ljubitelji formule ena lahko spremljali ta izjemni šport na vseh naših platformah.

Gotovo vas bo zdaj spoznalo več gledalcev, nam lahko poveste še kaj o sebi, kaj vas veseli in zanima, ko odidete s televizije?

Rad potujem in hodim v naravo. Že dolgo se ljubiteljsko ukvarjam s fotografijo, v zadnjih letih je moj hobi postalo tudi kuhanje.

Ste eden tistih komentatorjev, ki so v zasebnem življenju bolj tiho, ker veliko govorijo v službi?

Ja! (smeh) Doma pogosto slišim, da je treba vleči informacije iz mene, medtem ko lahko v službi govorim dve uri brez prestanka. Imamo pa komentatorji vedno pripravljen izgovor, da moramo čuvati glasilke za prenose.