Anica Dobra, Bronjina filmska babica, o analognih solzah in o tem, zakaj ženske danes zbolevajo

»Z velikimi kovčki in jutranjim letom sem se odpravljala v Ljubljano na snemanje filma, in ko sem se na letališču usedla med zaspane potnike, sem nasproti sebe videla mlado žensko, ki je brala knjigo. Naslovnica mi je bila takoj znana, ko sem pogledala bolje, pa dvoma ni bilo več, brala je Belo se pere na devetdeset. Takoj sem Bronji Žakelj poslala sporočilo, da je to dober znak,« se spominja srbska igralka Anica Dobra, ki v težko pričakovanem domačem filmu igra babico Dado. V Ljubljano je prejšnji teden prišla na premiero filma na festivalu Liffe in ob tem dala samo en intervju, tega v nadaljevanju.

Kakšni so vtisi po premieri v Ljubljani?

Premiera je vrsta dogodka, ki bi ga najraje opazovala z razdalje, ne pa pri njem sodelovala. Preden se film začne, ljudje gledajo drug drugega, svojo živčnost, tremo in strah, kakšen bo odziv, skrivajo se za večernimi oblekami, ličili, frizurami, dobro voljo. Potem pa se je zgodil naš film in dvorana je potonila v tišino. To ni bila projekcija, delovala je kot nekakšna kolektivna seansa. Občutek je bil čaroben. Vse, kar si želiš od premiere, ki ti veliko pomeni. Film sem zdaj gledala drugič in to je bila zame prava premiera, to je namreč prostor, v katerem je film nastal. Publika se je odzvala iskreno in tako smo tudi mi delali ta film. To se ne zgodi pogosto, prej redko. Vsi smo pozabili, da imamo na sebi svečane bele in črne obleke, osredotočili smo se na bistvo.

Igrali ste v številnih filmih – v Srbiji, Nemčiji, v koprodukcijah –, v slovenskem pa še ne. Zakaj zdaj in zakaj prav ta film?

Zakaj ne? Ne navezujem se na prostore, temveč na ljudi in ideje. Ne morem pa reči, da mi ni pomembno, kje se nekaj dela, ker imamo vsi svoje korenine, svoje miselne vzorce in smo si v tem različni. Hkrati pa imamo nekaj, kar nas povezuje in v čemer se prepoznamo. Prepoznam dober scenarij, kjer koli se dogaja. Danes, ko je naše delo pogosto industrija in manjkrat ideja, da bi povedali nekaj globokega in življenjskega, ko je veliko komercialnega – saj je od tega treba tudi živeti in se ne ukvarjati zgolj z umetnostjo –, je zame Belo se pere na devetdeset kot to, da vse življenje čakaš zadetek na lotu, in ko si že star, ga dočakaš. (nasmeh) S tem scenarijem sem zadela svoj loto.

FOTO: Nebojša Babić

Zakaj?

Gre za avtobiografski roman, torej za like, ki obstajajo ali so obstajali, gre za zgodbo s težo, zato čutiš veliko odgovornost, tu pa sem še jaz, človek z jezikovno oviro. Ko pomisliš na vse to, sem bila kot turistka v tuji deželi, ki gleda narobe obrnjen zemljevid. Vse ti je znano, a gre nekako v drugo smer, ti pa ne prideš tja, kamor bi moral. Po drugi strani pa je to tako velik izziv, da si najprej priznaš, da imaš omejitve – denimo v jeziku –, in da vidiš, da si zaradi tega ranljiv, da ne moreš pokazati vsega, kar misliš, da bi moral. In v nekem trenutku se zgodi popolna osvoboditev, sprejmeš, da nečesa pač ne zmoreš, kar je zelo dobra lekcija, in odprejo se ti druga vrata. Recimo v obliki kolegov, ki ti zelo pomagajo, v obliki režiserja, ki je neverjetno miren, proaktiven, rad ima igralce in na setu ne vidi nobenega problema. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje delala s kom takim. Ko dojameš, kako si v nečem nemočen, ugotoviš: v redu, moram malo upočasniti, ker ne morem govoriti tako hitro, kot mislim, zato vsako svojo repliko res premisliš. Leto dni bereš scenarij in misliš, da si se vlogo naučil na pamet, potem pa prideš na vajo, vsi sedijo okoli tebe in naenkrat vidiš: o, ne, ne zveni tako, kot sem si predstav­ljala. Šlo je za nenehen boj in za nenehno opuščanje lastne nečimrnosti in strahov.

Slovenska igralska šola je zelo podobna naši. V žalosti in v emociji smo si precej podobni. Vse druge okoliščine so lahko različne, a to nas povezuje skozi generacije. Na tej ravni smo se vsi našli – kot igralci, profesionalci in kot ljudje. To je film, ki se ne dela po scenariju. To je film, ki se bere in igra drugače. In mislim, da nobeden od igralcev ni nikoli zaprl zadnje strani. Imam razlago, zakaj je tako: zgodba je univerzalna. Čeprav govori o na videz nedotakljivi, navzven homogeni družini, je to od znotraj družina, polna razpok. Takšnih majhnih, tankih, ki pa sčasoma postajajo vse večje, širše, globlje. To je družina, ki ima svoje kraterje, kot vsaka. In je družina, ki teh kraterjev ne zna zdraviti. Misli, da se to zdravi z molkom ali nedeljskim kosilom, toplo juhico ali tako, da nekomu rečeš: daj, ti pogrni mizo, postavi krožnike. Ali pa s tem, da koga za sekundo dlje pogledaš. To so znaki, da tega ne znajo razrešiti drugače kot globoko v sebi.

Film prinaša zanimive ženske like, kako jih vidite vi?

To je dobesedno prerez našega DNK. To so ženske, ki so generacije molčale, požirale, trpele in govorile: »Ne, ne dviguj valov, samo delaj.« Ženske, ki niso imele razkošja številnih izbir, ki so bile steber družine, a so se v sebi morda lomile. Pa si tega niso smele dovoliti. Zato morda danes ženske zbolevajo, ker nosijo breme prednikov, nekaj v nas, za kar čutimo, da bi moralo biti drugače. Seveda pa je v teh ženskah tudi nekaj drugega – doza humorja, samoironije in ironije, ki poskrbi, da drama ne zdrsne v tragedijo. To so izjemno kompleksne, močne ženske. Le slutimo, kaj vse so prestale. Zato obstaja vez med Dado in Bronjo. Bronjin pogled je tako miren, a govori o tem, kaj vse je preživela. Nikoli nam ni dajala smernic: to naredi tako, tisto drugače. Ni nam postavila kletke. Dala nam je veliko svobode. Mi smo imeli vprašanja zanjo, vrata je odpirala, kadar smo mi za to prosili. Imam pa občutek, da nikoli ni odprla vseh vrat do konca.

Prizor iz filma. FOTO: Fivia

Ko smo ob snemanju gledali fotografije pričesk igralcev, interierja, scene, je bil to skok v drug čas. Kako pa je bilo za vas vsak dan skočiti nazaj v čas, v katerem ste že živeli?

Vrnilo me je v čas, ko so bile kavbojke in topla juha pomembnejše od vseh političnih parol. O tem smo vedeli veliko več kot o politiki, ki nas danes obkroža z vseh strani. Živeli smo v času, za katerega smo čutili, da je spokojnejši, ne glede na vse razpoke, ki jih nosimo v sebi, vse madeže, ki jih ni mogoče oprati na devetdeset. Morda smo slutili, da prihaja nekaj novega, a nismo vedeli, kaj. Veselili smo se tistega, v čemer smo živeli. Živeli smo analogno. In lahko rečem, da smo tudi ta film delali analogno, brezkompromisno s čustvi. To niso digitalna čustva. V tem filmu ni niti ene umetne solze. Vse se je zares zgodilo tako, kot je prikazano. To je velika vrednost. Scenografija je bila zgolj nam v podporo, če ne bi bilo tistega, kar nosimo v sebi, nam nobena scenografija ne bi pomagala. V tistih časih smo bili veliko bolj svobodni. Prava svoboda je bila v osemdesetih, ne glede na to, kako danes to razlagajo analitiki. Kdo nas je tedaj spremljal po telefonu? Nihče. Kdo nam je sledil prek kreditnih kartic? Nihče. Lahko si izginil, šel za mesec dni na morje in se enkrat oglasil.

FOTO: Nebojša Babić

Poslal razglednico ...

Ja. Krasno. Nihče od tvojih ni vedel, kdaj se boš vrnil. Približno so vedeli. To so bila osemdeseta. In v sebi so nosila humor, veliko več ga je bilo kot danes. Humor kot obramba pred vsem, kar prihaja, pa se tega niti ne zavedamo.

Producent Aleš Pavlin pravi, da je bilo to, da ste se igralski ekipi pridružili vi, podobno temu, ko košarkarsko moštvo kupi novega zvezdnika – vsi začnejo igrati na višji ravni ...

To ni šport, to je umetnost. Kar je on povedal kot kompliment meni, sem jaz doživela pri drugih igralcih, oni so mene dvignili na višjo raven. Na setu moramo biti vsi na »ti«. Ne v smislu nagovora, temveč tu, od znotraj. Da smo vsi enako pomembni, kar tudi smo. Pri tem filmu smo vsi šli, kot rečemo pri nas, »grlom u jagode«. Vrgli smo se v to brez razmišljanja o posledicah in to nas je vse dvignilo na višjo raven.

Ko so vas spraševali o zgodbi filma, ste dejali, da se vsega ne da oprati na devetdeset, da majhen madež vedno ostane ...

Da, ampak potem ko sem to rekla, sem pomislila, zakaj se trudimo, da se opere. Zakaj? Ne – ostati mora. Ker je to vez, ki vse nas povezuje. Vsak ima svoj madež in ga mora nositi. To je življenje. Danes tako ali tako skoraj nihče več ne pere na devetdeset. Čeprav se mi zdi, da je prišel čas, ko bi bilo treba znova delati stroje, ki perejo na devetdeset. (smeh) Spet smo pri tem, da bi bilo za mnoge dobro, da se – seveda v duhovnem smislu – operejo na devetdeset.