Ansambel Prizma: V viski namočene orglice

Primorski ansambel Prizma je s številnimi uspešnicami močno zaznamoval popularnoglasbeno sceno na prehodu v osemdeseta leta prejšnjega stoletja in takrat skorajda ni bilo festivala, na katerem ne bi sodelovali tudi oni. Po štiridesetih letih, leta 1984 so namreč zadnjič pred razpadom nastopili na MMS, so se lani vrnili na oder MMS, dobili nov zagon in zdaj snemajo novo ploščo. Izvirno zasedbo zastopata Franci Čelhar in Ladi Mljač, ki se je spomnil začetkov skupine.

Letos ste izdali ploščo Dan mladosti s posnetkom lanskega koncerta iz Divače, kjer ste praznovali 50 let od nastanka benda. Vaš prvi koncert je bil prav tako v Divači, kjer ste 1974 nastopili na praznovanju dneva mladosti, 25. maja.

Na prvi koncert Prizme so res lepi spomini. Pripravili smo za pol urice repertoarja in takrat še nismo imeli lastnih pesmi, tako da smo preigravali svetovne hite, predvsem angleške in ameriške. Doma sem v kraju Lokev med Divačo in Trstom. S Prizmo smo malo pred tem začeli vaditi in to se je razvedelo naokoli. In ko so za proslavo 25. maja potrebovali ansambel, smo dobili priložnost.

Kdaj pa ste začeli pisati lastne pesmi?

Kmalu smo dobili ponudbo s Televizije Koper. Dali so nam šop mladinskih in otroških besedil za oddajo Pisani svet, mi pa smo napisali melodije. Takrat je prišel v ansambel tudi že Danilo Kocjančič, tako da smo lastno glasbo začeli delati z njim. Besedila pa je večinoma napisala Svetlana Makarovič. Vsak teden smo imeli nastop in prepevali »vsak na svetu mora jesti, kdor ne je, ta oslabi, tega se komar zaveda, ki človeku pije kri«. Potem pa smo si rekli, kaj, če bi imeli tudi kakšne tekste za odrasle, in smo šli do Draga Misleja - Mefa. In nam je rekel, da on ne piše za druge, le zase. On je bil bolj protestnik. (smeh) Takrat je bil novinar na Radiu Koper. Ampak je vseeno rekel, da bo poskusil. Z novinarskim kolegom sta napisala tekst Če si moja. In tako smo leta 1976 izdali prvo malo ploščo. Kmalu pa se je nabralo dovolj skladb, da je izšla tudi prva velika plošča Pogum.

Prvi singel skupine Prizma iz leta 1977

Ali drži, da je na njej sodeloval tudi Tomaž Domicelj?

Ne, skladba Pogum je izšla tudi na mali plošči, ampak na drugi strani je bila Tomaževa uspešnica Jamajka. Smo pa z njim sodelovali poz­neje, ko je pomagal pri snemanju skladbe Dobrodošli, »dobrodošli v bife pri Kralju«. Svoje orglice je namočil v velik kozarec viskija in sem ga debelo pogledal in vprašal: »Kaj je to s tabo? Misliš to spiti?« In odvrne: »Ne, tako dobijo orglice poseben ton!« (smeh) Je pa z nami sodeloval tudi Oto Pestner, ki je pel spremljevalne vokale.

Nastali ste leta 1974, leto prej pa je izšla znamenita plošča skupine Pink Floyd The Dark Side of the Moon, na kateri je na ovitku steklena prizma, ki žarek svetlobe razlomi v mavrico. Ima vaše ime s tem kakšno povezavo?

Ja, ampak tisto je bolj piramida. Mi smo začeli kot trojka in prizma ima lahko tri, štiri ali več robov. Mi smo začeli s tremi. Potem smo dodali še enega člana, danes pa ima naša prizma pet robov. Večino kariere smo bili štirje, le na fes­tivalih smo dodali bobnarja. Jaz sem bil namreč bobnar in glavni vokalist, na festivalih pa sem šel v ospredje in bobnanje prepustil drugim.

V tistem obdobju je bil pri primorskih bendih kar nekak­šen trend, da je bil bobnar tudi glavni vokalist, kar sicer ni tako pogosto. Kot da bi na Primorskem bobnarji radi prepevali.

(smeh) Res je. Pred mano je bil pri Kameleonih Tulio Furlanič, potem je bil bend Faraoni, kjer je bil Nelfi. Nelfi Depangher je bil dober pevec in bobnar. Tu je bila skupina Boomerang in v njej je bil Zlati Klun, ki je pel in bobnal! Res neverjetna stvar.

Poleg omenjenih je bilo v tistih časih kar nekaj ansamblov s podobno glasbo, recimo še Hazard ali Obvezna smer. Je bilo med vami kaj rivalstva?

Malo tekmovanja je seveda bilo. Ampak to bolj na tistih koncertih, na katerih sta igrala skupaj dva takšna ansambla. Recimo v Bukovici pri Novi Gorici je bila velika dvorana, kjer sta bila dva odra za dva ansambla. In tam smo tekmovali, kdo bo požel večji aplavz. Takrat smo mi igrali tudi štirikrat na teden, ampak samostojno, tako da smo se z drugimi bendi srečevali le v takšnih posebnih prostorih, drugače pa se nismo dosti videvali.

Bolj malo je znano, da ste leta 1983 za beograjsko založbo PGP RTB izdali ploščo v srbo­hrvaščini …

O, madona, res. Takrat je bilo po Jugoslaviji kar nekaj glasbenih festivalov in so nas pošiljali naokoli. Glavni je bil v Opatiji, kjer smo bili trikrat, nekajkrat smo bili na Zagrebškem festivalu in podobno. Potem pa so nam ponudili, da bi posneli ploščo za jugoslovanski trg. Napisali smo nekaj novih pesmi, nekatere svoje stare smo priredili v srbohrvaščino in izdali ploščo Junak naše strane. Sploh ne vem, ali je prav veliko ljudi kupilo to ploščo. Nam so obljubili, da bomo imeli turnejo po Jugoslaviji, a se ni zgodilo nič. Odkrito vam povem, da je čisto prav, da se nismo preveč zapletli v to. Mi smo primorski ansambel.

Prizma FOTO Arhiv Izvajalca

Takrat se je takšnih ansamblov držal slabšalni izraz »terasa bend«. Vas je to kaj motilo?

Takrat je bilo res veliko priložno­sti igrati po terasah, seveda poleti. To je bila lepa priložnost za za­služek. Ampak mi nismo veliko igrali po terasah. Mislim, da le eno sezono. Lepše smo se imeli, če smo igrali vsakič v drugem kraju. Nastopali smo po Sloveniji, ampak večinoma po Primorski. Od slovenskih vasi v italijanskem zamejstvu do hrvaške Istre, vse do Pulja.

Leta 1987 ste se sporazumno razšli. Sporazumni razhodi niso pogosti, večkrat gre za posledico prepirov in nesoglasij …

Nekaj let prej je šel Danilo iz benda, ker se je želel z glasbo ukvarjati profesionalno. Rekel mi je, da naj grem z njim še jaz, ker bobnarjev ni veliko. Jaz se za to nisem odločil in tudi preostala dva člana ne. Tako da smo dobili drugega basista in pevca, ki je bil tudi avtor. Oprosti, Anja je bila naša zadnja pesem, ki smo jo igrali na Melodijah morja in sonca leta 1984. Tri leta smo brez Danila počasi ugašali. Poleg tega je bil mate­rial, ki ga je pisal novi član, prenežen, preveč popevkarski. Mi smo bili vseeno bolj pop rock skupina. In tako smo se res sporazumno razšli. Jaz sem potem nadaljeval v zamejskem ansamblu Cars Brothers, tako da sem v zamejstvu igral 15 let. Dokler nas ni Dragan Bulič povabil, da bi leta 2010 nastopili v Hali Tivoli na festivalu ansamblov iz naše generacije. Takrat smo se zbrali v osnovni zasedbi, Danilo Kocjančič, ki je zdaj že pokojni, Igor Kos, ki je umrl leto pozneje, Franci Čelhar in jaz.

Po tem koncertu pa sta s Čelharjem k sodelovanju povabila Matjaža Švaglja iz skupine Kalamari in nadaljevali ste kot trio.

Ja, Matjaž je bil naš prvi in največji oboževalec! Kot trinajstletnik je prišel na naš oder in rekel: »Ali lahko jaz z vami nekaj zaigram?« (smeh) Bil je kitarist. Zaljubljen je bil v našo glasbo in pozna več skladb Prizme kot jaz. (smeh)

V zadnjem obdobju ste posneli tudi dve novi skladbi. Nameravate posneti še kakšno, morda izdati celo ploščo?

Lahko vam izdam, da sem že odpel deset novih pesmi, zdaj pa fantje to miksajo, nasnemavajo inštrumente in podobno, ker bomo drugo leto izdali novo ploš­čo!