Branko Cestnik: Kar doživljamo v decembru, je triumf potrošniškega kapitalizma

»Od nekdaj je imel tudi družinski značaj, bodisi zaradi vsebine, ki je rojstvo otroka, bodisi ker je konec decembra družina tako ali tako že zaradi mraza in dolgih noči veliko skupaj,« pravi Branko Cestnik o tem, da danes božič za mnoge ni več toliko verski praznik, kot je družinski in tudi komercialni. Duhovnik in pisatelj je spregovoril tudi o Cerkvi v digitalni dobi, o tem, kaj rad pogleda na televiziji in kako je sam obveljal za kvarni element.

V tem času so zelo priljubljene božične pesmi, od klasik, kot je Adeste Fideles, do takih, ki z Jezusovim rojstvom nimajo kaj dosti opraviti, na primer Jingle Bells, ali pa pop pesmi, ki omenjajo božič, kot sta Last Christmas in Na božično noč. Kako se počutite, ko mešanica vsega tega doni z radiev?

Imamo vrsto odličnih duhovnih pesmi, ki se držijo krščanske vsebine božiča. Te pesmi pojejo tudi posvetni pevski zbori na koncertih in jih kdaj slišimo na posvetnih radijskih postajah. Seveda imamo pa tudi božične pesmi, ki so bolj namenjene izražanju in ustvarjanju čarobne atmosfere in lepih čus­tev. Komercialni božič, recimo, veliko gradi na božičnem vzdušju, brez omembe Jezusovega rojstva. Kočljivo pri tem je, da božično vzdušje na koncu uporabi kot stimulans k več nakupom. Kar doživljamo v decembru, je triumf potrošniškega kapitalizma.

Katera pa je vaša najljubša božična pesem in zakaj?

Italijanska Tu scendi dalle stelle, ker sem leta 1986 v Italiji prvič doživel božič v okolju demokracije in verske svobode in se mi je ta pesem takrat zelo usedla v srce. Tudi v mojem zadnjem romanu Dolina zvezd je prizor, ko popotni Rom v tradicionalni slovenski kmečki izbi prav na božični večer zapoje to pesem, poslušajo pa ga domačini in dva agenta Ozne.

Vem, da duhovniki ob takih praznikih nimate časa za filme in televizijo, ampak ali je kaj takega, kar radi pogledate ob teh praznikih?

Od leta 2022 televizije sploh nisem imel priklopljene, saj sem intenzivno pisal vojno trilogijo. Nogometne tekme sem gledal pri prijateljih. Trenutno imam televizijo spet priklopljeno in rad pogledam kak dober film novejše izdelave. Všeč so mi trilerji, pri katerih je treba malo možgančkati. Včasih film pogledam zaradi igralca: od moških je to Denzel Washington, od žensk Rosamund Pike.

Morda tudi radi kaj preberete?

Trenutno berem nobelovko Olgo Tokarczuk, strahotno debela knjiga in zelo počasno branje.

Imate kak drug obred (poleg maš seveda), ki vam je v tem času posebno ljub?

Veliko vsega. Za prvo adventno nedeljo s skavti nabiramo mah in izdelujemo venčke, sledi miklavževanje za približno 150 otrok. Takoj za tem, pri nas, na Frankolovem, še ambroževanje, ki je praznik čebelarjev. Tret­jo adventno nedeljo izvajamo dobrodelno akcijo Piškotek za dober namen, četrto pa prižigamo luč miru iz Betlehema. Kar naprej blagoslavljanja in rituali.

Zadnja leta se zdi, da so se cerkve ob polnočnicah spet bolj napolnile. Po eni strani se nekateri jezijo nad temi »turisti«, po drugi pa marsikdo reče, da je vsak tak obisk priložnost za duhovno poglobitev. Kaj vi mislite?

Cerkvena vrata so odprta, vsakdo je dobrodošel. V zadnjih letih je izginilo nadležno metanje petard, to je plus. Obisk polnočnic pa je zrasel tudi zaradi uvedbe otroških polnočnic, ki so na božični večer. Druga plat povečanega nočnega obiska pa je, da je potem na sam praznik manj ljudi pri dopoldanskih mašah. Kakšni duhovniki so, zato da bi ljudje za božič prišli množičneje v cerkev, že ukinili otroško polnočnico.

Covid je Cerkev prisilil, da je na hitro stopila v digitalno dobo. Kar naenkrat so začeli v živo prenašati svoje maše po internetu, objavljati oznanila na face­booku … Kako vi gledate na ta premik?

Dobro ste povedali: na hitro v digitalno dobo. Brez koronavirusa družbenih omrežij še dolgo ne bi spustili v osrčje bogoslužij. Tudi sestankovati smo se naučili prek interneta. Dobili smo pravcate digitalne misijonarje, izjemen v tem smislu je duhovnik Martin Golob.

Sami ste tudi pisatelj, posebej vas zanima ne tako davna zgodovina našega prostora, romana Razmik med žerjavi in Dolina zvezd oba opisujeta čas druge svetovne vojne. Od kod tako posebno zanimanje za to temo?

Druga svetovna vojna je bila dolga in strašna. Kot posamezniki in kot narod jo nosimo v sebi bolj kot, recimo, vojno za osamosvojitev. Veliko zgodb iz te vojne ni bilo povedanih. Sam sem se odločil, da povem zgodbe o prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko. Na koncu sem se lotil še dramatičnega leta 1945: veselje ob zmagi nad nacifašizmom, obenem tragedija množičnih pobojev v imenu komunizma. Ker se ta tematika z lahkoto izkorišča v dnevnopolitične namene, sem se trudil, da jo povem, kot se za literaturo spodobi: z občutkom za dramo človeka pod uniformo, ne glede na to, kakšne barve je uniforma.

Branko Cestnik.FOTO: Olga Butenko

Vem, da vas je vojska od vedno zanimala, saj ste šli tudi na vojaško šolo, a so vas z nje vrgli kot kvarni element …

Točno. Za seboj imam kar tri leta Jugoslovanske ljudske armade, kot kadet, vojak in desetnik. Ta izkušnja mi je pomagala, da se pri pisanju nisem ustrašil tipično vojaških vidikov pripovedi. Je pa res, da so me z vojaške gimnazije za Bežigradom vrgli kot kvarni element. Krivili so me, da sem vplival na skupino sošolcev, ki je pijančevala in razbijala po Ljubljani. Ni bilo tako grozno, je pa res, da sem januarja 1982 eno noč preživel zaprt v bunkerju postaje ljudske milice Bežigrad.

Ste gledali tudi kake vojne filme, kot so na primer novejši Dunkirk in tudi Oppenheimer ali malo starejša Tanka rdeča črta in Schindlerjev seznam? Imate kak svoj priljubljeni vojni film, ki se vam zdi, da dobro prikaže te krute trenutke, ki očitno človeštva ničesar ne naučijo?

Meni je najboljši Tanka rdeča črta, sledi Apokalipsa zdaj, strašen, morda najstrašnejši vojni film mi je beloruski Pojdi in glej.

Ukrajina, Gaza, Sudan, Kongo … vojnam in civilnim žrtvam ni videti konca. Kako kot duhovnik gledate na to? Kaj rečete vernikom?

Pisalo se je leto 1995, ko sem na pedagoški fakulteti v Rimu izdelal bakalavreat na temo Vzgoja za mir v multikulturni družbi. Spodbudilo me je takratno dogajanje v Bosni, saj sem vrsto poletij kot prostovoljec delal z bosanskimi begunci. Spraševal sem se, kako lahko multikulturna družba po hitrem zdrsne v etnično vojno. Kaj storiti, da se to ne ponovi? Tekst sem zaključil dokaj optimistično, misleč, da bo vzgoja za mir uspešna in da so vojne za nami. Zdaj smo na robu tretje svetovne vojne. Hočem reči, vsi ljudje moramo vsak dan znova delati za mir. Nasilje je vedno nekje za vogalom in preži, da nas bo naskočilo.

Kaj bi za ta božič voščili bralcem Vikenda?

Povzamem tole zgodbo. Šle so tri sestre. Prva je učila o preteklih in sedanjih časih ter delila veliko modrosti – to je bila Vera. Druga je izkazovala nežnost sestrama, spraševala, ali kaj potrebujeta – to je bila Ljubezen. Tretja, najmlajša, je prijela drugi dve za roki in ju potegnila naprej. Naprej, naprej, ne se obotavljati, je rekla. To je bilo Upanje. Bodimo romarji Upanja.