Gregor Čušin: Brajc bi si zaslužil svojo serijo

Dajva kar zgrabiti kozla za roge. Kmalu po tem, ko ste posneli film v katerem junaka ugrabita direktorja zavarovalnice, se je v New Yorku zgodil umor direktorja zdravstvene zavarovalnice, ki je pogosto zavračala izplačila premij. Kako ste to sprejeli?

Kaj? Nič ne vem o tem. Mislim, ne sledim toliko novicam. No, upam, da nas ne bo kdo obtožil, da smo koga ... Ampak se bom navezal na to. Pogosto, ko gledam kakšne kriminalke z raznimi vlomi, ropi in tako naprej, pomislim pri sebi, da so to lahko priročniki za ljudi, ki imajo taka nagnjenja. Nenazadnje lahko sleherno stvar v umetnosti človek vzame kot priročnik za življenje. V dobrem ali v slabem. A vseeno moram reči, da je naš film predvsem komedija.

To je rop!, komedija z elementi kriminalke in družbene drame. FOTO: Domen Martinčič.

Kaj pa menite o moralnosti njegovega početja – pa na drugi strani tudi o moralnosti zavarovalnic?

Seveda, če bi šli po črki zakona, je to ne samo protizakonito, ampak tudi nemoralno. Zame sploh, ko sem še pobožen človek. Ampak ravno zato imamo film, zato imamo umetnost, da lahko neke stvari, ki ti brnijo pod kožo, tudi izživiš. Rečeš si, kaj bi bilo, če bi bilo? In potem opazujemo, kako se zgodijo stvari, ki so nam lahko kot gledalcem smešne, če bi bili vpleteni vanje, pa nam ne bi bile. To velja tudi za Marcela v tem filmu. Če bi se Marcel v tem smislu zabaval, bi postal resen kriminalec in je to resen zločin. Ta film bi potem bil resna kriminalka in sploh ne bi bilo treba veliko spremeniti, saj ima ugrabitev in rop. Saj se nam v življenju pogosto zgodijo strašno komične stvari, pa jih resno vzamemo. Ampak lažje živimo, če resne stvari vzamemo komično, a ne? Hočem reči, vsaj jaz sem takšen. To so mi tudi v gledališču večkrat očitali, ker sem se izogibal resnim vlogam oziroma sem jih obrnil na humor.

Vaš Marcel je res nekaj posebnega, kombinacija pristne ljudskosti, nedolžne naivnosti in moralnega čuta. Je bil tak že v scenariju oziroma koliko ste vi doprinesli k njemu?

Zelo je bil začrtan, ampak moram reči, da sem mnoge detajle, tisto glazuro čez osebnost, dodal sam med improvizacijo na vajah. Nenazadnje že čisto fizično liku daš svoje telo in gibanje in nehote tudi svoj način razmišljanja. Nekatere stvari mi sicer niso bile blizu, recimo to z narodnozabavno glasbo, ampak druge pa zelo. Sicer nisem pristaš vaj – to vam bodo moji bivši kolegi iz teatra hitro pritrdili – ampak režiser Gregor Andolšek je na vajah spodbujal veliko improvizacije in kar je bilo dobrega, je nato prišlo v scenarij. Pri prejšnjih filmih nisem imel te priložnosti. Trideset let sem že igralec, a to je bila najboljša izkušnja.

Večini ste najbolj znani po ključni vlogi v seriji Jezero, kjer igrate kriminalista Brajca, ki se bori z osamljenostjo in alkoholom. Prav Brajc se nekako zdi najbolj realističen lik v seriji, saj namreč vsi poznamo takšne ljudi, medtem ko takih kot je Taras Birsa niti ne. Se je tudi vam zdelo tako?

Brajc mi je bil fin lik, ker je ne glede na to, da se nahaja znotraj žanra, znotraj te kriminalke, vseeno bil človek, ki je govoril to, kar Slovenec čuti. Preprosto je povedal, česa ne mara in to brez dlake na jeziku. To mi je bilo simpatično. Morda tudi zaradi tega, ker si želim, da bi tudi sam znal povedati stvari tako direktno. Vlogo sem sicer dobil, ker je nekdo drug odpovedal tik pred začetkom snemanja in so potem poklicali enega od štirih debeluhov, ki smo na voljo (smeh). Sem pa celo prvo sezono potreboval, da sem se vživel vanj. V naslednjih dveh sem začel zares uživati v liku in sem si želel, da ne bi zgolj posneli še več sezon, ampak da bi Brajc dobil svojo serijo. Pa ne zaradi mene, ampak zdelo se mi je, da je znotraj vsega lik s pravim karakterjem, z osebno dramo. To je recimo ena najboljših stvari pri filmu To je rop!, kjer ni pravih stranskih likov, saj ima vsak še najmanjši lik svojo zgodbo, ki bi zlahka bila osnova za cel film – od mojega lika Marcela, do direktorja, do njegove žene, do uslužbenca poslovalnice, ki jo oropamo, in tako naprej.

Poleg vlog v filmih, na televiziji in v Mestnem gledališču ljubljanskem ste veliko igrali tudi v lastni produkciji, v lastnih monodramah po župniščih in lokalnih skupnostih, kot denimo prikaže vaš dokumentarec Besni prerok iz 2011. Ali petnajst let kasneje še uprizarjate tovrstne predstave?

Še, ampak zdaj nimam več toliko predstav. To je bil zanimiv del mojega življenja. Začelo se je z mojo prvo monodramo Hagada, ki je prejela nagrade in postala uspešna. V teater je vnesla za takrat nove tematike, vero, krščanstvo, cerkev in tako naprej. Z menjavo vodstva Mestnega gledališča ljubljanskega ni bilo interesa za take drame, zato sem začel delati v lastni produkciji in nastopati povsod. Korona je to zaustavila. No, še zmeraj nastopam po župnijah, ampak zdaj ne več s predstavami, temveč imam neke vrste krščanski stand up. Zbrane nagovorim na zabaven način, tako da jih takoj šokiram, da se ponorčujem iz sebe, iz tega, kar smo in tako naprej, ampak v dobrem namenu in z naukom. Sem iskreno veren človek. Govorim o življenju, o družini, o odnosih z zakoncem in pri tem izhajam iz sebe. Ni pa to klasičen stand up, ne pripovedujem vicev, ampak razlagam stvari, v katere iskreno verjamem. Si pa želim, da bi ustvaril še kako monodramo, nekaj izzivalnega. Včasih sem rad izzival. Monodrama Sveti Janez brez glave je govorila o finančni aferi mariborske nadškofije in ko sem nastopil z njo v Slomškovi dvorani v Mariboru, je bilo to neverjetno. Kadar se dramsko besedilo poklopi z resničnim življenjem, ljudje dejansko doživijo katarzo. To je tisto, zaradi česar je teater sploh nastal. To se redko doživi in to mi je zares dragoceno.