

Katarina ima dva praznika v enem: slovenski urnik, ki je včasih bolj umetniška instalacija kot načrt, in tržaški italijanski kaos, kjer se kakšna stvar na mizi znajde tudi prezgodaj in drama nikoli ne zaspi. Iz Londona je letos prinesla premierni vrvež nove BBC-jeve serije Wild Cherry (Divja češnja), ki januarja prihaja na spored Televizije Slovenija. V iskrivem pogovoru smo se dotaknili stvari, ki so bolj resne od šampanjca: kaj pomeni 'dostaviti', ko te vsi gledajo – in zakaj moraš biti v trenutku akcije absolutno brez dvoma.
(smeh) Nikakor niso samo rdeče preproge in šampanjček. Nekatere stvari so res bolj sproščene, ampak daleč od gole zabave. Iskreno: jaz sem najraje na setu, to je zame večji užitek kot promocija. Ampak promocija je del posla in jo vzamem kot odgovornost do projekta. Lepo je bilo tudi to, da sem spet videla ekipo, ker smo se na snemanju res dobro ujeli. Imela sem intervjuje, med drugim za BBC London Radio in Times Radio, in te kar malo stisne – ker je v živo, pred ljudmi, ki te ne poznajo, pa še v angleščini. K sreči je šlo prijetno in tekoče, tako da ni bilo preveč stresno. Ampak še enkrat: najraje sem na snemanju. Set je zame magičen mehurček ljudi, ki dihajo za isto zgodbo. Tam se zgodi kreativni proces in tam se počutim najbolj doma.
Vsekakor je lažje snemati doma, kjer se vsi bolj ali manj poznamo in igramo ter komuniciramo v slovenščini. V tujem okolju je zame ključ psihofizična kondicija. Ko steče akcija, v sebi ne smeš imeti niti kančka dvoma, sploh ne o tem, ali si pripravljen. Ker sicer ne moreš biti prepričljiv. Moraš razumeti lik, se potopiti vanj in odmisliti ves kaos okoli sebe, razen fokusa na partnerja v sceni in zgodbo. Če se prikrade dvom, ga moraš obrniti sebi v prid in uporabiti znotraj scene. Prizor se odigra večkrat, ker se menja položaj kamere, pri težjih, emocionalnih scenah pa moraš vsakič odigrati, kot da je prvič. Včasih vstajamo sredi noči, drugič snemamo dolgo v noč – in ravno zato moraš znati poskrbeti zase. Pomaga tudi, da iz preteklosti ne nosim slabih izkušenj. Hvala bogu sem se vedno počutila sprejeto, tudi ob slavnih imenih, kot so Scorsese, Al Pacino, DiCaprio … nikoli nisem imela občutka, da me kdo gleda zviška. To dvigne samozavest: z vsakim dobro opravljenim delom greš lažje »na polno«. Pred kamero in za njo moraš stati kot celovita oseba: razumeti dinamiko in hierarhijo, vedeti, kje je tvoje mesto – in imeti komunikacijske sposobnosti. Včasih je prav, da kaj vprašaš; včasih pa je prav, da veš, kdaj ni tvoj trenutek, da se oglasiš.
Sprva ji je bilo ime Jemima. Nisem vedela, ali naj scenaristki in režiserju sploh rečem, da to pri nas ni ravno običajno ime in da bi bilo kakšno drugo boljše – potem pa sem vseeno.
Tako je. Sprva ji je bilo ime Jemima. Nisem vedela, ali naj scenaristki in režiserju sploh rečem, da to pri nas ni ravno običajno ime in da bi bilo kakšno drugo boljše – potem pa sem vseeno. In bili so veseli opozorila, zato smo Jemimo spremenili v Jeleno. Pri Jeleni sem še posebej uživala, ker je precej drugačna od vsega, kar sem igrala do zdaj. Predvsem pa je njeno življenje popolnoma drugačno od mojega, zanimivo se je bilo potopiti v tako drugačen značaj. Deluje hladno, je precej ostra gospa, v njej ni nič zlatega prinašalca, ki ga imam v sebi jaz. Je milijonarka, poročena s kriminalcem, predvsem pa je brez dlake na jeziku in pove, kar si misli. Pozneje vidimo, da je kljub vsemu tudi čustvena in ranljiva. Več pa ne povem, da ne izdam preveč.
Serija raziskuje odnose med materami in hčerami, prijateljstva med ženskami, generacijski prepad in past družbenih omrežij, še posebno za mlade, ki včasih živijo skoraj vzporedno življenje v digitalnem svetu. Prav se mi zdi, da se serija osredotoča tudi na to temo, ker so nam družbena omrežja zelo spremenila življenje. Jaz sem recimo vesela, da kot punca generacije X nisem odraščala s tiktokom in instagramom.
Zgodba je postavljena v bogato skupnost, kjer je na zunaj vse popolno, realnost pa je vse prej kot idilična. Vsi nosijo maske. Mogoče je Jelena ena redkih, ki ji je vseeno, kaj si drugi mislijo o njej.
Kritično se bo ocenjevalo »to Slovenko«, ki je dobila priložnost v hollywoodski produkciji. To je bilo stresno. Danes bi to drugače prenesla.
Če vzameva Volka z Wall Streeta: v New Yorku sem bila nervozna že zato, ker je bila to ogromna premiera s številnimi zvezdniki na kupu. Ampak ker so bili tam vsi iz filma, se počutiš kot del skupnosti – v varnem okolju – in je lažje. Doma pa mi je bilo jasno, da bodo oči kljub velikim imenom uprte vame. Kritično se bo ocenjevalo »to Slovenko«, ki je dobila priložnost v hollywoodski produkciji. To je bilo stresno. Danes bi to drugače prenesla.

Ti glasbeni izleti so zame res sproščeni ustvarjalni pobegi, v katerih preprosto uživam. Nikoli nisem imela namena biti pevka – mislim, da še zdaj nisem –, so mi pa pesmi, pri katerih sem sodelovala, zelo všeč. Gre za izražanje neke neodvisne rockovske melanholije, ki mi kot nekdanji zapriseženi grunge punci devetdesetih zelo paše. Ko je Izak pripravljal Berlin, ga je prešinilo, da bi moja barva glasu dala pravo atmosfero zgodbi o dveh ljudeh, ki sta se nekoč ujela, potem pa se nikoli več ne bosta – in bosta živela vsak v svojem vzporednem svetu. Zdelo se mi je zelo romantično. In mislim, da imamo mnogi v sebi kakšno podobno zgodbico. Rekla sem: super, dajmo. Krasna izkušnja. Spet navdihujoča ekipa mladih ljudi, polnih znanja, pri snemanju videospota. Zame pa še en topel spomin v zbirki izkušenj, ki me bogatijo. (nasmešek)
Letos imam, začuda, vse pod nadzorom! (smeh) Smrekica stoji, okrašena je, lučke gorijo, darila so nakupljena. Z darili ne pretiravam, najpomembneje mi je, da obdarim oba nečaka, z drugimi si izmenjamo kakšne malenkosti. Obožujem pa decembrska druženja z družino in prijatelji – december je eden mojih ljubših mesecev.
Ker sem odraščala z ločenima staršema, sem imela vse dvakrat: morje, smučanje, božič. Za otroka je to preprosta matematika – več božičev, več daril. (smeh) Ritual je bil jasen, najprej k babici in dediju po mamini strani, potem k stari mami in staremu atiju po očetovi. Potem pa življenje naredi svoje. Letos sem izgubila še zadnjo babico. Prazniki se s tem ne »pokvarijo«, se pa spremenijo. Zdaj se dobimo pri stricu ali teti, hkrati pa imam partnerja in njegovo italijansko familijo, tako da je dvojnost ostala – na eni strani moji, na drugi Tržačani. Tam vlada prijeten italijanski kaos, mahanje z rokami – zakaj je to že na mizi, če se meso še ne peče?! Prijetna drama za nič … jaz se samo režim in uživam ter seveda pomagam pri kuhi. Ker imamo vsi neurejene urnike, z datumi nismo obremenjeni, pomembno je, da se dobimo, pred božičem ali po njem. Sem pa čisto tradicionalna pri smrekici. Nič mi ni kičasto – meni to da toplino. Mala Katarina v meni je res srečna, ko obeša lučke. Lučke, okraski in tisti občutek, da je svet za trenutek spet mehak.
Komentarji