Klara Eva Kukovičič: Sreča spremlja pripravljene in dobre improvizatorje

Oddaja Dobro jutro je stara skoraj toliko kot vi, kako dobro jo torej poznate kot gledalka in katerih obdobij ali voditeljev oddaje se najbolj spomnite?

Oddaja Dobro jutro me vedno ponese v kuhinjo mojih starih staršev, v moj domači kraj, kjer je vedno ob jutrih dišala kava, na mizi sta bila skoraj ritualno maslo in med, na televiziji pa znani RTV-obrazi. Tako sem ob jutranjih obiskih – ki so od moje stalne selitve v Ljubljano bolj redkost – vedno znova z babico in dedkom razčlenjevala vsako najmanjšo podrobnost oddaje, od teme, oblačil voditeljic, razpoloženja gostov do podanih informacij in njihove vrednosti. Na srečo smo bili velikokrat sklepčni, voditelji oddaje Dobro jutro so med najbolj prijaznimi in toplimi. Ta vtis sem ohranila tudi pozneje, ko sem oddajo le še tu in tam ujela v živo, pogosteje pa sem si prispevke zavrtela nazaj, tudi zato, ker sem marsikatero jutro preživela na drugi strani ceste, na Prvem. V spominu so mi sicer najbolj ostali Monika, Špela, Boštjan, Mojca in David.

Kot pravite, ste že kar nekaj časa del televizijske in radijske ekipe na RTVS, kdo pa vas je povabil v Dobro jutro in kakšen je bil vaš odziv?

V Dobro jutro me je povabila urednica Daša in povsem iskreno, sprva je bil moj odziv zadržan, skoraj brezbrižen. Ko sem po nekaj trenutkih dojela, da gre zdaj zares, pa sem zaplesala od veselja, dobesedno. Počutila sem se, kot da se mi izpolnjuje delček sanj, poklicala sem najbližje, nato pa prižgala glasbo ter poplesavala in prepevala, dokler se začetni val navdušenja ni nekoliko polegel. Čeprav, nekaj malega ga čutim še vedno in si takšno povabilo štejem v čast.

Za katere teme si želite, da bi v oddaji še dobile prostor, kakšni so vaši pred­logi?

Že od nekdaj me zanimajo večplastne teme, kamor prištevam po eni strani znanost in tehnologije, po drugi pa odnose, do sebe, bližnjih, ne nazadnje tudi družbe. Rada spremljam tudi družbene novosti in približujem svet mlajše generacije nekoliko starejšim, od naših navad, rabe jezika, kulture, vrednot – se vendarle pozna, da sem pet televizijskih let preživela z Infodromom. Sem tudi strastna glasbenica in športnica, tako da pričakujem, da bodo oddaje v moji družbi še bolj vedre, razgibane, glasbeno podkrepljene, seveda se tu zanašam na pomoč novega sovoditel­ja. (nasmeh)

Koliko vaših vrstnikov pozna ali gleda oddajo Dobro jutro?

Zdaj gotovo več. (smeh) Oddajo poznajo skoraj vsi. Ko sem jim sporočila, da se pridružujem ekipi, nisem prejela niti enega odziva, ki bi nakazoval, da ne vedo, za kaj gre. Upam si celo trditi, da je poleg informativnega programa to ena najbolj prepoznavnih oddaj v mojem krogu vrstnikov. Je pa res, da se naše in gledalske navade starejših generacij razlikujejo, kar pomeni, da si večino vsebin pogledamo z zamikom in prek spleta.

»Zavestno se spodbujam, da namesto po telefonu posežem po dobri knjigi, včasih sem pri tem bolj uspešna, drugič manj, a število prebranih strani je vendarle večje od števila minut na družabnih omrežjih. Navsezadnje sem tudi sama le človek, zato se tako kot drugi nevede ujamem v dopaminsko pogojene situacije na družabnih omrežjih, kjer vidim vse, česar nimam, pa bi imela, pa tudi vse, česar si ne želim,« pove Klara Eva. FOTO: osebni arhiv. 

»Ni ponavljanja, kar se zgodi, se zgodi,« mi je dejal Robert Pečnik Pečo, ko sem ga spraševala o nepredvidljivosti oddaje Dobro jutro, v kateri je treba zaviti kako darilo, obrezati šopek, poprijeti za kuhalnico … Kako se vi znajdete v tem živahnem dogajanju?

Če česa, pa res ne maram ponavljanj in predvidljivosti. (smeh) S tem se izgubi pristnost, spontanost, občutek je, da so vsebine, besede pripravljene vnaprej, kar gledalci gotovo tudi začutijo. Prav tako sem si vedno želela delati oddaje v živo, kjer imaš eno samo priložnost, da predstaviš utrip vsebine ali sogovornika. Tako soustvarjaš žive vsebine, kar mi je neizmerno všeč. Kako dobro mi gre to lovljenje pristnosti, pa bodo morali povedati gledalke in gledalci. (smeh)

Ker tudi povezujete prireditve, vam gotovo hitri odzivi niso tuji. Katera je torej najboljša rešitev, ko se človek na odru ali pred kamero znajde v zagati?

Sreča spremlja pripravljene in dobre improvizatorje. Če se kot voditelj dobro pripraviš na temo, lahko marsikatero situacijo rešiš povsem suvereno in elegantno: od tega, da sogovornik ne najde pravih besed, da zataji tehnika in ne delajo mikrofoni. Sama se vedno zanašam na ustaljen postopek, čuječe spremljaj dogajanje, zaznaj težave še pred gledalci, odzovi se takoj, ko nastopi problem. Obvezna sestavina dobre improvizacije je tudi poznavanje občinstva in namena dogodka ali oddaje.

Kaj pa mora imeti voditelj ali voditeljica prireditve vedno s seboj za vsak primer? Knjigo za čas, ko čaka? Sušilnik za lase in krtačo? Rezervne dokolenke? Popeljite nas malo v zakulisje tega sveta, prosim.

V moji torbici boste vedno našli osnovni repertoar nujnih stvari, šminko in knjigo. Šminka poskrbi, da moj nasmeh ostane viden in se tako hitreje širi, knjiga pa, da ohranim mentalno ostrino in koncentracijo. Me pa, prosim, ne sprašujte, kaj vse vozim v svojem avtu, od rezervne obleke, čevljev, najlonk, kovčka z osnovnimi kozmetičnimi izdelki do moderatorskih kartončkov v treh različnih barvah, škarij in lepilnega traku. Za daljše projekte oziroma prireditve, ki trajajo ves dan ali se začnejo z napornimi generalkami, pa so tu še proteinska čokoladica ali oreščki, voda ali izotonični napitek, obliži in dnevnik, da preletim še svoje zapiske. Včasih ne vem, ali se odpravljam na prireditev ali na izlet, sicer pa med enim in drugim ni velike razlike, v vsakem primeru uživam.

Poučujete javno nastopanje. Koliko je pri tem prirojenega daru in koliko se da nastopanja priučiti?

Javno nastopanje poučujem predvsem v okviru društva TEDxLjubljana, kjer vodim govorniško ekipo. Do zdaj se je še vedno izkazalo, da se tudi nastopanja lahko priuči vsak. Kar pa še ne pomeni, da bomo vsi govorili in nastopali enako, cilj dobrega izobraževanja je, da se naučimo retoričnih tehnik, obvladovanja svojega telesa in prostora, nezavednih mašil in čuječega spremljanja občinstva, obenem pa med nastopom ohranimo svoj značaj in slog.

Pred dvema letoma ste izdali literarni prvenec, ali nova knjiga že nastaja?

Ja! Nova knjiga nastaja že od prvega dne po izidu mojega prvenca, ampak priznam, da gre pisanje tokrat počasneje. Preveč sem srečna, da bi pisala, najboljša dela mnogokrat izvirajo iz bolečine ali nelagodja, ki ju trenutno ne občutim kaj dosti.

Ker ustvarjate v različnih oblikah, na televiziji, radiu, pišete, tudi podkasti vam niso tuji, me še zanima, čemu pa namenite največ časa, ko ste na drugi strani, torej ko ste odjemalka vsebin. Knjigi, televizijski oddaji, podkastom, radiu v živo, družabnim omrežjem?

Knjige, knjige, knjige. Sem zagovornica bran­ja fizičnih knjig, ki spremljajo tudi moj vsakdan. Zavestno se spodbujam, da namesto po telefonu posežem po dobri knjigi, včasih sem pri tem bolj uspešna, drugič manj, a število prebranih strani je vendarle večje od števila minut na družabnih omrežjih. Navsezadnje sem tudi sama le človek, zato se tako kot drugi nevede ujamem v dopaminsko pogojene situacije na družabnih omrežjih, kjer vidim vse, česar nimam, pa bi imela, pa tudi vse, česar si ne želim. Rešitev ni v neuporabi, temveč zavestni uporabi na obeh straneh, pri odjemalcih in ustvarjalcih takšnih vsebin. Sicer pa preposlušam kar precej radijskih vsebin Prvega in podkastov, včasih tudi zgolj zato, da mi čas hitreje mine ali mi znani glasovi delajo družbo denimo med tekom, pospravljanjem, vožnjo. Televizijske vsebine pa izbiram bolj selektivno in si ogledam le tisto, kar me resnično zanima, pritegne ali pa mi je kdo priporočil.