Ujeli smo vas pred odhodom na sneman­je nove sezone, kaj že veste in kakšna so pričakovanja?

Vem, da se obeta zelo zanimiv in tudi zelo naporen projekt, ne samo za tekmovalce, ki jih čaka največja sprememba v njihovem življenju, ampak izziv za celotno ekipo, od snemalcev, režiserjev, reporterjev do obeh trenerjev, ki se prvič podajata v svet resničnostnih šovov. Tudi zame ni lahko, a sem na snemanju manj kot trenerja in zato tudi manj čustveno vpleten. Tu je to velik dejavnik, preprosto se navežeš na tekmovalce, veseliš se in trpiš z njimi, tako kot oni imaš vzpone in padce, si ob njih, ko so dobre in slabe volje! To sem že enkrat prestal, vem, da se moram malo bolj oddaljiti, ne smem biti preveč domač z njimi. Ampak ko tedni minevajo, se kljub vsemu zbližam z njimi in postanemo bolj domači, vendar se zavedam, da moram ohraniti spoštovanje, ker voditeljeva beseda je zadnja in jo je treba spoštovati! Se pa lahko pohvalim, da sem prvi voditelj, ki format Biggest Loser, torej Življenje na tehtnici, vodi drugič, tokrat bolj izkušen, bolj psihično pripravljen, bolj sproščen in s kar nekaj izkušnjami!

»Največji izziv je, ko moraš uskladiti zahteve, ki so iz različnih razlogov težko izvedljive, in poiskati kompromis. Prav tako je pomembno umiriti napete situacije, ki največkrat nastanejo zaradi utrujenosti. Zanimivo je, da običajno napetosti dosežejo vrhunec tretji dan ali tretji teden snemanja,« je povedala producentka šova Melinda Rebrek. Ste tudi sami opazili kaj podobnega?

Ja, nazadnje je bilo tako pri meni, tretji dan snemanja me je malo »vrglo«, ker sem prvič delal take vrste resničnostni šov, je drugače, ves čas veliko ljudi na kupu, kamere, ekipa ima malo prostora in zato je bilo nekaj stresa, predvsem pa vprašanj samemu sebi: »Pišuka, kako bom tri mesece tako delal, zmešalo se mi bo!« Preprosto potrebujem nekaj prostora zase, da se pripravim na snemanje, nekaj minut miru, pa čeprav je to prazen fitnes in namesto kavča klop za uteži, samo da je! Ker imam res super ekipo, so opazili, da nisem pravi, mi prisluhnili, v enem dnevu vse uredili in tako je bilo konec mojih »težav«, zdaj imam mir v fitnesu in sem srečen! Glede tekmovalcev je podobno, vsi smo ljudje, najprej nas drži adrenalin, ko pa se sprostimo in zavemo, da smo v drugačnem svetu, kot smo vajeni, nas vrže, pri tekmovalcih se pojavi tudi utrujenost, pogrešajo dom, lačni so, saj pojedo veliko manj kot doma, a to je cena nagrade, ki nas čaka na koncu, pa ne govorim samo o denarju. Da dosežemo spremembo pri sebi, je treba iti čez sebe in to ni lahko, zrastemo in napredujemo lahko šele, ko gremo iz cone udobja, kar ni lahko!

Kaj navadno ljudi privede do tega, da se lotijo korenite spremembe življenjskega sloga?

Pri vsakem je drugače. Verjetno je za večino odločilen trenutek, ko začnejo odvečni kilogrami ogrožati zdravje ali ko ti družina reče: »Tako ne gre več naprej!« Sicer mora na koncu vsak sam pri sebi dojeti, da si to res želi in da je nujno, ker sicer ti noben trener ne more pomagati.

Sam nisem bil nikoli toliko predebel, da bi to ogrožalo zdravje, sem pa imel deset kilogramov preveč in preprosto sem si rekel: »Do štiridesetega leta moram imeti pod 80 kilogramov!« Takrat sem jih imel nekje med 85 in 88 ... No, v manj kot pol leta sem prišel na 73 kilogramov! Preprosto sem preklopil in se držal vsega, od hrane, gibanja, posta, nisem popuščal, zdaj ne pretiravam s posti, jem čim bolj beljakovinsko, poudarek je na utežeh in raznovrstnem kardiu.

Dejali ste, kako navdušeni ste bili nad finalistoma iz prejšnje sezone, Anžetom in Luko, Luko ste celo pred kratkim srečali in še živi po načelih, ki jih je usvojil v šovu. Imate tudi sicer kakšne podatke, koliko dobrih navad iz šova se ohrani med tekmovalci?

Žal za podatke nisem pravi naslov, ampak že če iz vsake sezone vsaj dva ali trije spremenijo življenjski slog, če smo s tem šovom pomagali vsaj nekaj ljudem, smo lahko zelo veseli. Prav gotovo je potem tudi med gledalci kar nekaj takšnih, ki jih šov motivira in se o gibanju in prehrani veliko naučijo!

Nova trenerja bosta torat Valerija Slapnik in Andrej Pavličević. FOTO: Planet TV

Kaj se vam glede na dosedan­je izkušnje iz šova zdi najtežji korak za tekmovalce?

Najtežji so porazi, naj bo to poraz pri izzivu, ker recimo ekipa potem lahko izgubi člana, ali pa seveda najbolj boleč med vsemi – poraz na tehtnici. Pa ni nujno, da si zadnji, dovolj je zavedanje, da si delal, a se kilogrami niso premaknili toliko, kot bi si želel. To tudi sam dobro poznam ...

Zdrs v rutini zdravega življen­ja se lahko zgodi vsakomur, ključno je verjetno, kaj narediš potem, torej, ali se vrneš na pravo pot ali ne. Se strinjate?

Absolutno, zdrs je nekaj normalnega, pri meni je zdrs vsak vikend, ampak ponedeljek je spet dan, ko gre vse naprej po pravih, discipliniranih tirnicah. V življenju moramo najti svoj »ponedeljek«, torej voljo, da spet začnemo delati v pravo smer in ne obupamo, če rezultati niso vidni že naslednji dan!

Letos bomo spoznali nova trenerja, kaj o njiju že lahko poveste? Bo eden od njiju bolj strog in drugi manj?

Meni sta oba videti, da sta lahko stroga in prijazna, ampak pri nobenem nisem treniral, tako da ne vem, kakšen sistem bosta ubrala. Sem pa prepričan, da ne bosta popuščala, ker bosta svojim tekmovalcem želela najboljše, in če bo treba, zagotovo bosta stroga!

Katerega od njiju bi za osebnega trenerja raje izbrali vi? Obljubimo, da ne bomo odgovora povedali nikomur ...

Ne enega ne drugega, pa brez zamere, preprosto zato, ker sem rad sam svoj šef tudi na tem pod­ročju. Pri športu že od nekdaj najraje delam sam, ker sem sam do sebe lahko najbolj strog, veliko trenerjev sem spoznal, veliko sem s tega področja pogledal, rad testiram različne pristope do uteži, vaj, ponovitev, tako da za osebnega trenerja izberem Bučana! (smeh)