Klemen Novak je študiral igro v New Yorku, prvo glavno vlogo v seriji igral v Kolumbiji, zdaj pa živi v Sloveniji, od koder je potoval v Srbijo, kjer je dobil vlogo v novi reinterpretaciji Robina Hooda, desetdelni Amazonovi seriji, ki jo zdaj lahko gledamo tudi v Sloveniji. Glavno vlogo ima Avstralec Jack Patten, dve od osrednjih osebnosti pa sta tudi Sean Bean in Connie Nielsen​. Serijo so v celoti posneli v Srbiji, in sicer v studiih Beograda in gozdovih Fruške gore.

V novem Robinu Hoodu igrate poveljnika straže nottinghamskega šerifa. V seriji je kar nekaj stvari drugačnih kot v klasični zgodbi o Robinu Hoodu, med drugim notting­hamski šerif, ki ga igra Sean Bean, ni popoln negativec, kot smo bili vajeni. Kaj pa se je vam zdelo zanimivo?

Tri stvari so mi čudovite. Prva je, da imamo predzgodbo – predvsem Robina in drugih veselih mož – in lahko spoznamo, od kod so, zakaj so takšni, kakršni so. Pri Robinu je to vidno predvsem skozi konflikt med Normani in Saksonci. Druga stvar, ki se mi je zdela fenomenalna, je čas dogajanja. Postavljeno je v zgodovinsko središče Eleonore Akvitanske, ki je bila v resnici zaprta in ni smela iz Anglije, ker se je želela upreti svojemu možu, kralju Henriku II. Zgodovinsko je sicer tako, da se je upor sfižil, a Eleonora je ena najmočnejših in najvplivnejših ženskih političnih osebnosti. Fantastično je, da imamo tak lik v seriji. Tretja stvar je lik šerifa – precej bolj naraven, skoraj tragičen je. Ni zlikovec kot karikatura, ampak človek, ki desetletja uveljavlja red in mir v Nottinghamu, je pravičen in spoštuje svojo srenjo. Vzpostavil je ravnovesje med saksonskimi plemeni in je skrbnik mesta v imenu kralja. Dogajanje ga po­stopoma potisne do obračuna, v katerem mora pokazati moč. Takrat postane brezskrupulozen, a hkrati človek, ki ni popolnoma neranljiv. Nad njim so politični interesi, ki ga postavljajo v drugačno luč, tako da skozi sezono obstaja možnost, da ne bo do konca svojega življenja skrbnik Nottinghama. In Sean Bean – vsako sekundo ga je užitek gledati pri tem, kako ustvarja globino lika. To je noro, super.

Klemen je v seriji Robin Hood poveljnik notthimgamske straže. FOTO: VIasat

Pojavite se v kar precej prizorih z njim. Kako je bilo igrati s Seanom Beanom?

Najprej zelo nadrealno. Biti v seriji, v kateri sem ob Seanu Bea­nu, gledati ga in delati scene z njim, je bilo v začetku kar težko sprejeti. Sam postopek sneman­ja – postavljanje različnih kadrov – omogoča opazovanje, kako igralec svetovnega kova prilagaja nastop, kako ga zna prilagoditi širokemu kadru. Bil je privilegij opazovati ga iz prve vrste. Na začetku smo se okrog njega obnašali zelo spoštljivo, ker nismo vedeli, koliko osebnega prostora si želi, a se je sčasoma odprl. Sean je izjemno darežljiv soigralec. Moral sem odigrati prizor, pri katerem bi on lahko odšel domov, meni pa bi sobesedilo bral kdo drug iz ekipe, a je rekel: »Ne, ne, ne bom ga pustil.« Tako je ostal še pol ure in oddelal svoje kot dober scenski partner. Lahko rečem, da je zelo velik gospod.

Vaš lik je vojak in ve, kdaj je bolje kaj zamolčati. Da je neopazen, kadar ni treba, in na svojem mestu, kadar ga potrebujejo …

Tako je. Že na začetku serije je nakazano, da je človek, ki se zaveda odgovornosti, se ne spušča v nevarnosti, se ne peča z alkoholom in podobnim, ampak skrbi za svoje preživetje.

Ob Seanu Beanu so bili soigralci najprej zadržani, a se je sčasoma odpr, pravi Klemen. FOTO: VIasat

V nekem prizoru mu naročijo umor in vpraša samo, ali naj bo videti kot nesreča …

Ja, v določenih situacijah bi njegova dejanja lahko videli, kot da je del nekakšnega mafijskega dogovora, v katerem življenje ni vredno nič, a dejansko ostaja v mejah dolžnosti. Všeč mi je bilo, kako smo potem izpeljali to, ko se pokaže, da vendar ni tako lahko nekomu vzeti življenje. To mi je bil zanimiv moment serije.

Snemali so v Beogradu in tudi velik del ekipe je iz Srbije. Kako ste vi dobili to vlogo?

Dobil sem povabilo na avdicijo prek agencije v Sarajevu. Bilo je več krogov avdicij, najprej sem poslal dva, tri posnetke za tri like, da bi produkcija videla, kam bi me lahko postavili. Potem je bilo še nekaj krogov, v katerih sem dobival različne like in sem moral zanje poslati posnetke. Na koncu so me povabili na avdicijo osebno v Beograd, kjer sem spoznal režiserja in avtorja Jonathana Englisha in ameriškega izvršnega producenta Johna Glenna, ki sta skupaj spisala serijo. V enem prizoru sem moral nakazovati hojo v preži z namišljenim lokom skozi gozd, ena scena pa je bila mnogo bolj čustvena, daljša, z besedilom. In pri vseh sem moral govoriti britansko angleščino. Avdicija je bila ena najbolj pozitivnih izkušenj, kar sem jih kdaj doživel. Potem je nekaj časa trajalo, da so mi potrdili vlogo, tako da sem vmes že obžaloval, da je nisem dobil. Nato pa so me po­klicali iz agencije in rekli: »Imamo ponudbo zate.«

Omenili ste, da ste se morali naučiti britanske angleščine.

Z britansko angleščino sem se ukvarjal že v New Yorku, ko smo študirali klasike in Shakespeara. Gre za elitno angleščino, včasih so temu rekli kraljeva angleščina – različica izgovarjave, primerna za izobražene ljudi ali zgodovinske like. Jaz sem se jo torej že učil, seveda pa je velika razlika, ko jo uporabljaš malo v šali, da recimo odrecitiraš kaj pri kaki večerji, ali če moraš tako govoriti v seriji za svetovno televizijsko mrežo. Dali so mi inštruktorico za narečja, za katero v začetku nisem vedel, da je sodelovala pri večini epizod Igre prestolov. Midva sva se dobila dvakrat in šla skozi vse moje prizore. Ko mi je rekla, da mi gre super, sem dobil močno potrditev. Z veseljem sem sprejel pohvalo, ki mi je seveda dvignila samozavest.

Odlično govorite tudi špansko, igrali ste eno glavnih vlog v kolumbijski seriji Operación Pacífico, v seriji Divje čebele ste govorili hrvaško … Od kod znanje toliko jezikov?

Slovensko, hrvaško in angleško sem se naučil kot otrok, nemško prek televizije, ko smo doma gledali ORF. Ponavadi sem spraševal mamo: kaj pomeni ta beseda, kaj pomeni ona? Moje znanje se je pokazalo, ko sem se pri šestih letih od strica, ki je poročen z Nemko, poslovil v perfektni nemščini in presenetil vso družino. Ko sem že razmišljal o igri, sem nadgrajeval hrvaščino tako, da sem prijateljici iz Hrvaške pisal pisma v hrvaščini, ona pa mi jih je vračala s popravki. Italijanščine sem se lotil prek opere, zbral sem librete, jih prevajal in poskušal razumeti. Poleg tega sem se naučil nekaj arij. Španščina je bila prvi jezik, ki sem se ga učil namensko, ko sem bil že odrasel, najprej v jezikovni šoli v Ljubljani, potem pa med obiski Španije, med drugim sem prehodil tudi Jakobovo pot, šel sem s prijatelji za mesec po Španiji z avtom ter s slovarjem in slovnico v roki. Ko sem v Los Angelesu spoznal svojo ženo Kolum­bijko, se je moja španščina dvignila na višjo raven – njena mama namreč ne govori angleško, veliko prijateljev je bilo iz Mehike, Kolumbije, Argentine. Nekoč sem tako z nekom klepetal na parkirišču in samega sebe presenetil, v smislu, vau, pa saj zelo dobro govorim špansko.

In res ste dobili vlogo v kolum­bijski seriji. Ampak še prej ste igrali v slovenskem filmu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (2015).

Film je bil zame pravo darilo. Bil je velik projekt, celovečerec, imel sem glavno vlogo. Vrnil sem se domov, bil sem s prijatelji, snemali smo na Obali in Koper imam še od takrat zelo rad. Sklenil sem tudi nekatera prijateljstva, ki jih ohranjam še zdaj, z Mojco Fatur, Markom Mandićem, z režiserjem Miho Knificem. Res sem bil hvaležen za ta film. Leta 2016 se nama je z ženo rodila hčerka in začela sva razmišljati, kje bova živela. A potem sem dobil vlogo v kolumbijski seriji in odšla sva tja.

Tam ste ostali kar osem mesecev.

Res je bil dolg projekt. Projekt, ki mi je pravzaprav nadoknadil vse tisto čakanje v Los Angelesu. Kot glavni lik sem delal čisto vse, od akcijskih prizorov do drame, romantike in suspenza. Dokazal sem si, da je moja španščina dovolj dobra, da lahko nosim glavno vlogo v seriji. Potem pa je prišla korona in za nas kot družino je bilo najbolje, da se vrnemo v Slovenijo. Kakovost življenja, bližina staršev, vnovična srečanja s prijatelji. Čutil sem, da se vračam domov, a hkrati vedel, da se bom pravzaprav spet znašel na začetku. Potem so stvari počasi začele rasti. Dobil sem vlogo v seriji Smrdljivc, v Ja, chef! …

Opazili smo vas tudi v Takšno je življenje, tam ste, kot je videti doslej, nasilni mož Silvo.

Ja, Silvo se še pojavi in na koncu sezone pristane v precej neprijet­nem položaju.

Pravzaprav ste večkrat nasilen in nevaren tip. Tudi v Divjih čebelah ste igrali negativca.

Moje vodilo je vedno, da ne glede na to, kakšen negativec je moj lik, kakšne škodljive in tragične stvari počne, ga želim pokazati kot človeka. Sam kot igralec ga ne smem soditi, vedno pa poskušam v njem najti človeški element, trudim se, da se tak lik ne spremeni v karikaturo.

Precej navdušeno govorite o Sloveniji.

Pri vrnitvi v Slovenijo sem spoznal, da je potovanje po svetu tudi potovanje k sebi. Padeš, vstaneš, doživiš težke izkušnje, a se nazadnje – mitološko – vrneš domov. Z navdušenjem sem se vrnil in vsakič znova se zaljubim v Ljub­ljano. Slovenija je čudovita: čist zrak, prijazni ljudje, kakovost življenja, dobra voda. Mislim, da smo lahko ponosni nanjo in da moramo še naprej negovati duha sodelovanja in pomoči. Tistim, ki še iščejo svojo pot, lahko rečem le: včasih ni treba videti celotne slike, dovolj je poznati naslednji korak. Potem pa je treba zaupati srcu in notranjemu glasu – pot, ki ti je namenjena, je na koncu vedno čarobna.