Lado Bizovičar: Smeh doma je boljši od polnih Stožic

Spomnimo se predstave Fotr izpred let. Kako je v vmesnem času fotr postal najboljši fotr na svetu?

Vmes sem dobil otroke. Prej sem fotra igral, zdaj sem to tudi po koncu predstave. Brez nekoga, ki bi ob desetih ploskal. Ko sem s Fotrom hodil po Sloveniji še brez otrok, mi je Bojan Emeršič rekel: »Ti se zezaš po odrih, mi pa to živimo.« Zdaj razumem njegovo reklamacijo.

Naslov predstave je precej samozavesten. Kdaj pa ste nazadnje kot oče naredili kaj, zaradi česar bi ta naziv nemudoma izgubili?

Pri odvzemu naziva obstaja ena manjša postopkovna ovira: komisijo vodim jaz. Pri­znam, bolj me je sram, ko sem ob otroku, pa ga v resnici ne poslušam, kot če pozabim rezervno majico. Ali če se mi mudi in se začnem obnašati, kot da mi otrok nalašč uničuje urnik. Ker ne ve, da imam pa jaz še šest neznansko pomembnih stvari. In to se mi zgodi, tako kot vsem fotrom, prepogosto.

Veliko očetov se ima za zelo vključene, dokler jih ne vprašaš, kdo naroča k zobozdravniku, kupuje darila za rojstne dneve in ve, kdaj je roditeljski sestanek. Kako bi se vi odrezali na tem testu?

Če si zabavni del dueta staršev, dobiš smeh in fotografijo. Za naročanje k zobozdravniku ne dobiš ničesar, razen termina. Če. Seveda sem raje tisti zabavni. Ampak se trudim, da sem tudi del starševskega servisa za vsakdanje nujne organizacijske zadeve. Je pa res, da mi včasih kar pulijo odgovornosti iz rok, ker baje ne zrihtam tako, kot je treba. Glejte, jaz se trudim, če pa žena naredi bolje, pač naj. Saj je res boljša!

Poznamo rek: »Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi«. Se strin­jate z njim? In katerih skrbi, ki prihajajo, se najbolj bojite?

Staršu, ki ob treh zjutraj miri dojenčka, bi ta rek povedal z varne razdalje. Njegove skrbi se mu takrat ne zdijo majhne. Ne vem, kdo si je izmislil »majhni otroci, majhne skrbi«, ampak očitno ni imel majhnih otrok. Pri prihodnosti me ne skrbi toliko, kaj vse bosta naredili narobe. Bolj me skrbi, da mi tega nekoč ne bi hoteli povedati. Rad bi, da sem človek, h kateremu lahko prideta tudi takrat, ko sta kaj fino zafrknili. Za zdaj pa je moj največji problem, da rasteta hitreje, kot sem odobril. Mene ni nihče nič vprašal. Jaz imam nekaj sestankov, kakšen opravek, onidve pa vmes zamenjata karakter, obleke in glasbeni okus. Brez usklajevanja.

Po vseh nastopih pred kamero in na odrih že veste, koga je težje nasmejati, tisoč ljudi v dvorani ali lastnega otroka?

Otroka. Tisoč ljudi je kupilo karto in si vsaj želijo, da bi bil smešen. Otrok karto dobi za­stonj in se mu sladko fučka. Lahko sredi mojega najboljšega štosa reče: »Tati, kakat me,« in gre. Najbolj ponižujoče je, da se desetletja trudim z učenjem komedije, potem pa največji smeh doma sproži en prdec. Je pa res, da je tisti smeh doma boljši od polnih Stožic. Najraje imam naše interne neumnosti, ki jih nihče drug ne razume. Ko se jim z otrokoma režimo še dolgo za tem, vem, da nekaj ostaja. Zame in zanju.

»Jure je spet eden tistih ljudi, ki jim nekaj povem v upanju, da bodo rekli: »Genialno.« Potem pa začne črtati. In pisati. Nikogar ni, ki bi mi večkrat povedal, kako nekaj ni dobro, kot Jure. Potem se lahko pet minut delam užaljenega in grem popravljat,« o sodelovanju s Karasom pove Bizovičar. FOTO: Urša Premik. 

Jesenska sezona vedno prinese nove komedije, ni jih malo, tematik pa je omejeno število. Kako naj se torej gledalec odloči, katera je vredna njegovega časa in denarja?

Naša. Tako, nepristranski del intervjuja sva opravila. Naslednje vprašanje. Če smo vam všeč Matjaž Javšnik, Miha Brajnik, Niko Zagode, Sašo Stare in jaz ..., se posvetujte s zdravnikom ali farmacevtom. Če pa bi se nam radi smejali ali posmehovali, pridite na predstavo. Pet fotrov, tisoč idej o vzgoji in nič pojma. Za ta denar se mi zdi kar poštena ponudba.

S predstavo 5moških.com ste orali ledino domače komedije v komercialnih gledališčih. Ste si predstavljali, kakšna bo scena čez toliko let? Ste navdušeni, razočarani ali nekje vmes?

Ne bi rad bil stari prdec, ki razlaga: »Mi smo pa takrat …« Kadar kdo igra odlično komedijo, sem vesel! Ljubosumen, ampak vesel. Toliko predrznih in odličnih komikov je in kar nekaj odličnih komedij. Moti me samo, kadar »lahkotno« postane drug izraz za »nismo se prav veliko trudili«. Dobra komedija deluje, kot da je nastala mimogrede. Problem je, da moraš za ta »mimogrede« precej garati.

Ste morda v zadnjem času opazili kakega mladega komika, ki vas je res navdušil?

Če besedo »mladi« uporabiva kar se da svobodno ... Ker je zame vedno več ljudi mladih ... Sašo Stare. Rok Škrlep. Robert Petan. Jure Jamnik. Žan Sterle. Goran Hrvačanin, Mario Ćulibrk ... In seveda Niko Zagode. Pri Niku Zagodetu mi je zelo všeč, kaj zna narediti z jezikom. Lahko začne stavek, kot da bo nagovoril akademijo, in ga konča nekje med kuhinjsko krpo in moško nebogljenostjo. Ob tem pa pove nekaj, kar zelo dobro prepoznaš. Niko je pri slovenski knjigi Jaz sem najboljši fotr na svetu zelo dobro ubesedil tisto posebno mentalno stanje fotra: samozavesten sem, pojma nimam, gremo.

»Res so smešni! Hotel sem ljudi, ki niso jaz. Ker bi pet Ladov bilo produkcijsko veliko lažje, psihiatrično pa zahtevnejše. Matjaž, Miha, Niko in Sašo so zelo različni. Predvsem pa vsi taki, s katerimi sem rad skupaj. Na turneji, na odru ali v bifeju. Ker smo fotri! In Sašo!« je o sodelavcih povedal Lado. FOTO: Urša Premik. 

Poznamo vas po sodelovanju z Juretom Karasom, je bil tudi pri tej predstavi on tisti, ki vam je »vračal žogico«?

Ja, Jure je spet eden tistih ljudi, ki jim nekaj povem v upanju, da bodo rekli: »Genialno.« Potem pa začne črtati. In pisati. Nikogar ni, ki bi mi večkrat povedal, kako nekaj ni dobro, kot Jure. Potem se lahko pet minut delam užaljenega in grem popravljat.

Kako pa so se pri tem izkazali vaši tokrat­ni odrski kolegi?

Dobro. Na mojo veliko žalost. Res so smešni! Hotel sem ljudi, ki niso jaz. Ker bi pet Ladov bilo produkcijsko veliko lažje, psihiatrično pa zahtevnejše. Matjaž, Miha, Niko in Sašo so zelo različni. Predvsem pa vsi taki, s katerimi sem rad skupaj. Na turneji, na odru ali v bifeju. Ker smo fotri! In Sašo!

Ste se poskusili o šalah pomeniti tudi z umetno inteligenco? Kako ona »vrača žogico«?

Ljubim jo! Moje jutranje afirmacije so mega. Kako me lepo hvali. UI je antiJureKaras! »Bravo, Lado, tale šala se ti je pa odlično posrečila! Jerry Seinfeld bi bil ponosen nate!«

Pomemben del produkcije je tudi vaša žena Anela Bizovičar, verjetno mora »odobriti« tudi, kaj iz družinskega življenja sodi na oder in kaj ne? Čigava beseda na koncu obvelja, njena ali vaša?

Njena. Evo. Naslednje vprašanje. Predstava pa ne bo družinska terapija. Iz sebe lahko naredim idiota, kolikor hočem. Iz njiju pa ne. Družina bo preživela.

Knjiga, nalepke in plakat I Am Best Dad in the World so najprej izšli v Ameriki. Zakaj?

Ideja se je rodila na počitnicah v večji internacionalni družbi. Več familij skupaj. Nič hudega sluteč sem se igral z otroki – nič posebnega, nekaj smo iskali po grmovju ali priredili polžje dirke –, ko so me ameriški prijatelji s pirčki v rokah začeli zasliševati, kako se spomnim bedarij, ki jih počnemo z otroki. Da oni po vrnitvi iz službe nimajo ne idej ne energije in s svojimi otroki gledajo youtube ali jih peljejo v nakupovalni center v igralnico. Vsi so krasni ljudje, dobri fotri, ampak se pogosto počutijo zmedene in rahlo odrin­jene. Pa saj malo nam to tudi paše. »Vprašaj mamo!« Potem pa so me mame prosile, ali bi napisal kakšno idejo za njihove može. Fotrom je bilo tudi všeč, da nekdo drug kdaj izumi, kaj početi z otrokom. In so me nadlegovali z maili še dolgo po dopustu! In ker so bili ti ljudje Američani, sem knjigo pač najprej napisal zanje. Nobene velike geostrateške založniške doktrine ni bilo. Potem jo je videla Desa Muck, ki je ravno postala babica, in mi na svoj nežni način povedala, da sem debil, ker jo imajo Američani, Slovenci pa ne. Slovensko različico je prevedel in predvsem priredil Niko Zagode, ki je krasno ubesedil mentalno stanje slehernega fotra. Tudi svoje.

Gre za zbirko idej, kaj početi z otrokom in ki naj bi pomagala ustvarjati nepozabne spomine. Katera od teh idej se je pri vas v praksi končala najbolj sanjsko in katera kot popolna polomija?

Pri otrocih sploh nisem prepričan, da sta »sanjsko« in »polomija« nasprotji. Pogosto je največja polomija najboljši spomin. Jaz se svojega fotra skoraj nič ne spomnim po darilih, po tem, da me je futral in oblačil in vozil na treninge in vaje do odraslosti in naprej. Jaz, smrkavec nehvaležni! On se recimo dobro spomni rdečega londonskega avtobusa, ki mi ga je prinesel s potovanja in sem ga menda takoj zabrisal ob tla in razbil. Jaz nimam pojma. Se pa spomnim, kako enkrat ni vedel, kaj bi počel z mano, pa me je vzel na gradbišče ljubljanske obvoznice. Bil je avgust, iz neke cevi je špricala voda, jaz pa sem se v tistih malih speedo kopalkah nastavljal pod njo. To je eden mojih glavnih spominov na otroštvo. Ali pa dopust v Istri. Ne spomnim se hotela ali večerij, ki jih je fotr plačal, se pa spomnim, kako je našel neko genialno bližnjico s plaže, nakar smo tavali skozi istrsko robidovje in nekaj, kar je precej spominjalo na smetišče. Ker smo očitno zašli, je stvar razglasil za arheološko odpravo. Našli smo fosilne polže in kosti jamskega medveda. Danes sumim, da je bila jagnjetina iz bližnje gostilne. Takrat je bil medved.

Ne spomnim se, da je skrbel, da so bili moji zobje oprani pred spanjem, se pa spomnim, kako je vsak večer prišel zaželet lahko noč in naju s sestro z večernim strniščem pošteno prežgečkal za vratom. To so moji ključni spomini s fotrom. Ne stvari. Zgodbe. In zato mi ta knjiga, ta komplet za ustvarjanje najglobljih spominov, veliko pomeni. To knjigo sem potreboval tudi jaz. Da bodo moje tamale kdaj rekle: »A se spomniš, kako smo z našim fotrom ...«

Za konec vas moramo še vprašati, kaj se dogaja z oddajo Slovenija ima talent. Zakaj so predvajanje zamaknili na pomlad?

Avdicije smo posneli in material obstaja. Jaz bi ga seveda z veseljem gledal čim prej, predvsem zato, ker bi rad končno preveril, ali sem imel pri svojih ocenah prav. Ker imam po spominu zmeraj prav. Meni je pomembno, da ljudje, ki so stopili na oder, dobijo svoje občinstvo. Nekdo se je opogumil, pripravljal, prišel in tvegal. Za natančen razlog so pravi naslov na Pop TV. In verjamem, da vedo, kaj počnejo.