Maja Martina Merljak: Po odgovore gre v hrib

Kako ste preživeli velikonočne praznike?

Danes mi največ pomeni to, da smo nekaj dni zares skupaj z družino brez občutka, da moram nekam hiteti. Prihajam iz zelo tradicionalne družine, čeprav sem vedno izstopala iz teh okvirov in bila zaradi tega nekakšna črna ovca. Ampak smo se z leti lepo uskladili. Tako so ti dnevi še vedno povezani s peko, kuhanjem, pirhi in velikim omizjem. Nas je res veliko, kar osemnajst samo po moji strani, zato je to vedno en lep manjši kaos. Pirhe sem delala z otrokoma, a precej manj kot nekoč, ker smo ugotovili, da jih potem preveč ostane in se nam zdi preprosto škoda jajčk.

Marsikdo s pomladjo kar oživi. Ste tudi vi med njimi? Videti ste zelo sveže.

(Smeh) Hvala! Dejansko sta pomlad in jesen moja najljubša letna časa. Obožujem premik, ko gre življenje spet ven, ko se začne delati na vrtu, okoli hiše. Rada kaj pobrusim, prebarvam, uredim, ker me pomirja. Tudi zato, ker sem šele skozi težje obdobje zares dojela, kako močno me narava uravnava. V hrib grem zdaj pogosto tudi sredi delovnega dneva, tja grem po odgovore. Ko sem bila na primer sredi študija scenaristike in sem pred računalnikom obtičala v popolni idejni praznini, so se stvari vedno postavile na svoje mesto in stekle naprej, ko sem šla ven. Danes je podobno.

V zadnjem času v povezavi z vami prebiram predvsem o vaši težki izkušnji z izgorelostjo, o kateri zelo odkrito govorite.

Močno čutim, da je prav tako. Ne zato, da bi iz tega delala zgodbo zase, ampak da čim prej odločno demistificiramo sram, ki ga doživljamo ob simptomih izgorelosti, ker pač niso skladni s sicer poveličevanimi občutki veselja, sreče, užitka, brezskrbnosti, moči. Sram te je pred drugimi in pred sabo. Kaj hudiča se ti dogaja, tebi, močni personi. Misliš, da se moraš samo spočiti. Celo ko mi je zdravnik prvič omenil možnost bolniške odsotnosti z dela, sem dobesedno prhnila, kakšna bolniška neki, v življenju je še nisem imela. Ko pa so se simptomi stopnjevali in skupaj s korono, ki je ustavila svet, vse bolj pritiskali name, mi je postalo jasno, da je zdravnik vedel, o čem govori. Šele s sprejetjem sem začela razumeti, da je rešitev v drugačnem pogledu.

Zakaj ste vendarle imeli občutek, da o tem morate govoriti javno?

Ker sem jezna! Na družbo, ki je tako nepotrebno stabuizirala duševno zdravje. Sama sem na srečo imela ob sebi dva sijajna terapevta in sem dobila vrhunsko pomoč, pa vendar me je večkrat preplavil obup ob nenehnih notranjih dvomih, kdaj, če sploh, bom bolje. Marsikdo sogovornika nima. In takrat odločitev, da tako ne moreš, predvsem pa nočeš več živeti, ni daleč. Moj stric, ki ga sicer nisem niti poznala, je pri osemnajstih letih naredil samomor. Posredno krivim za to družbo, ki je bila pred petdesetimi leti še toliko manj odprta za 'jamranje'. Zato se mi zdi, da je celo naša odgovornost, da govorimo o tem – prizemljeno, brez patetike in predvsem brez cinizma.

Ko vas poslušam, se spomnim ravno številnih ciničnih komentarjev in pridušanja, koliko se jih o svoji izkušnji odloči napisati knjigo, priročnik, celo organizirajo terapevtske delavnice …

O tem ne vem nič, ker ne spremljam družabnih omrežij, še manj pa prebiram razne komentarje. Sama vsekakor tega 'ne nameravam obračati v svoj prid', če morda namigujete na kaj takšnega, niti ne nameravam svoje izkušnje kakor koli monetizirati, bom pa absolutno odkrito in konkretno govorila o duševnem zdravju, javno in zasebno. Srčno upam, da bom pripomogla k spremembi odnosa družbe do teh tem.

Rekli ste tudi, da vam je prav ta izkušnja na novo odprla vprašanje odnosov, ki naj bi bili ključni za človekovo počutje.

Drži. Dolgo so me vodili drugi imperativi. Bodi močna. Popolna. Pohiti. Ves čas sem imela občutek, da moram narediti čim več, najhitreje in najbolje, ker mi sicer ne bo uspelo uresničiti vseh svojih življenjskih potencialov. To je zelo nevaren motor. Človek resda veliko naredi in je deklariran kot uspešen, ampak se tudi brutalno troši. Predvsem pa neizogibno pozabi na tisto, kar ima neprimerno večjo vrednost – na odnose. Iz slabih odnosov ali celo njihovega pomanjkanja izhaja velika večina trpljenja, ki ga ljudje doživljamo, tako individualno kot širše. Jaz sicer nisem imela slabih doma, daleč od tega. Je bil pa moj lastni odnos do odnosov zelo mačehovski, bili so samoumevni, v aktivni funkciji še ene od kljukic.

Ko ste se pred leti izobraževali v Angliji, ste spoznali zelo drugačne pedagoške pristope od naših, sem nekje ujel. V kakšnem smislu?

Tam sem zares videla, kako je lahko kritika hkrati natančna in dobronamerna. Spomnim se sošolke, ki je prišla na plano z idejo, za katero smo si vsi mislili, da nima ne repa ne glave. Tudi jaz. Na tej stopnji se mi je to zdelo praktično neverjetno, zato sem bila polna notranjih posmehljivih komentarjev. Nikoli ne bom pozabila, kako se je profesor lotil njenega projekta. Brez poniževanja, brez po­smeha, brez potrebe, da moraš človeka najprej sesuti. Zelo jasno ji je povedal, kaj ne deluje, kje pa so zametki nečesa dobrega. Naslednji dan je prišla z odlično zgodbo. Po­trebovala je samo nekoga, da ji pokaže smer. To je zelo drugače od tega, kar smo doživljali na naši akademiji in kar poveličuje naš slovanski modus operandi: ponižati, razstaviti na prafaktorje in – če se morda ne sesuješ dokončno – na novo zgraditi. Že takrat sem čutila, da je to narobe. Zdaj sem pa prepričana, da je to narobe. Obenem sem se takrat prvič v popolnem sramu zavedela svoje posmehljivosti in si rekla – nikoli več.

To se navezuje tudi na vaš odnos do umetnosti. Odkrito govorite o tem, da vas ni več sram navdušenja nad komedijo.

Ne samo da me ni sram, zdi se mi pomembno, da to povem na glas. Veliko igralcev ima do komedije, še posebno lahkotnejše, vzvišen odnos, kot da gre za manjvredno obliko gledališča. Vsaka stvar ima svoj namen! Tudi komedija, ki ti ne poda velikega nauka, lahko človeku vrne nekaj zelo dragocenega. Nikoli ne bom pozabila tete, ki je po smrti mojega strica prišla gledat eno tako predstavo, se mi po njej odkrito zahvalila in rekla, da je pozabila, kako lepo se je smejati. Kaj bi lahko bilo pri našem delu pomembnejše od česa tako lepega?!

»Ta trenutek niti nimam kak­šnih televizijskih ali filmskih načrtov, si pa želim spet študirati, rada bi doktorirala. Ne zaradi naziva in ne zato, ker bi doktorat nujno potrebovala za kariero. Ampak zaradi učenja. Študijsko obdobje je bilo eno najlepših v mojem življenju. Zato si tega znova zelo želim,« pravi Maja Martina Merljak. FOTO: Peter Uhan.

Iz osebne stiske ste potem prišli tudi do zelo konkretnega projekta, in sicer v šolskem razredu svojega starejšega sina, v katerem je vladal pravi kaos, konflikti so se vrstili iz dneva v dan, šola in starši pa ste prelagali odgovornost drug na drugega. Kako je nastal?

Iz popolne starševske nemoči. Imela sem občutek, da ostajamo na mestu, da se samo pogovarjamo, da pišemo maile, hodimo na roditeljske sestanke, razred pa ostaja kaotičen, ekstremno 'problematičen'. Starši rečemo, da je šola odgovorna. Šola reče, da moramo starši poskrbeti za vedenje otroka v šoli. Vsi imamo po svoje prav, ampak ves čas ostajamo na nasprotnih bregovih – otroci pa v sredini, razdvojeni, v konfliktu. Ko je bil v incident vpleten tudi moj sin, ki v osnovi ni bil nikoli označen za težavnega, kot radi rečemo, sem čutila, da smo čez kritično točko.

In ste šli od besed k dejanjem?

Ideja je v bistvu dokaj nepričakovano zletela iz mene. Šola nam je omogočila predavanje mag. Janija Prgića, ki je tik ob odhodu navrgel zelo pomembno misel – spomnil je, da je včasih skupnost vzgajala otroke, in nas spodbudil, da se vključimo s kakšnim svojim znan­jem. Po incidentu sem si rekla – dobro, pa poskusimo, bom jaz začela. Predlagala sem gledališko-dramski krožek, v katerem smo z otroki napisali avtorsko besedilo, ki je na­slavljalo probleme razreda, in nato postavili predstavo. Vanj so bili aktivno vključeni tudi starši, učitelji. Med njimi so se spletle močne vezi, izboljšala sta se komunikacija in vzdušje v razredu. Takrat sem vedela, da smo naredili nekaj res pomembnega. Na podlagi te izkuš­nje zdaj razvijamo program Skupaj za mizo. Ob koncu šole bo na igrišču za en dan zaživela restavracija. Otroci bodo kuhali, stregli, iščejo sponzorje, pišejo članke, organizirali bodo tiskovno konferenco itd. Pride celo predsednica. Na prvi pogled gre za simpatičen projekt, v resnici pa za veliko več. Otroci se vse leto zaradi skupnega cilja povezujejo trajno in globlje.

Občutek imam, da bi se lahko kmalu spet ujeli v past (pre)številnih projektov in obveznosti. Kako danes rečete ne?

Težko, ampak lažje kot prej. Ga izrečem, ni pa, da to govorim ravno ves čas. Izgorelost mi je dala zelo dragoceno opozorilo. Sama sem ta občutek poimenovala Miki Miška. To je tisti notranji alarm, ki mi pove, da moram stopiti korak nazaj. Včasih bi šla z glavo skozi zid. Zdaj si ta korak nazaj dovolim. Pomagata mi otroka, pomaga mi partner, pomaga mi pogovor. Grem v hrib, na vrt, v tišino, po knjigo. In predvsem ne verjamem več, da je rešitev vedno v dodatnem naporu.

Kje vas lahko gledalci v tem času še ujamejo?

V predstavi Zadnja večerja, ki mi je res v veliko veselje. To je ura in pol čistega smeha, občinstvo jo odlično sprejema in v tej vlogi res uživam. Bilo je nekaj trenutkov, ko sem se vprašala, ali jo bom sploh speljala do konca?! (smeh) Aprila imamo še zadnje ponovitve v sezoni, recimo v Postojni, Beltincih, na Ptuju, pa v Šmarju pri Jelšah, potem pa gremo z njo naprej v naslednjo sezono.

Vas bomo gledali tudi v drugi sezoni serije Takšno je življenje?

Tega pa ne vem. Ta trenutek niti nimam kak­šnih televizijskih ali filmskih načrtov, si pa želim spet študirati, rada bi doktorirala. Ne zaradi naziva in ne zato, ker bi doktorat nujno potrebovala za kariero. Ampak zaradi učenja. Študijsko obdobje je bilo eno najlepših v mojem življenju. Zato si tega znova zelo želim. (nasmešek)