Ob svoji petdesetletnici Miha Brajnik pravi, da je mentalno še vedno dvajsetletnik, pred premierami pa za srečo obleče spodnjice z grbom NK Barcelona. Govorili smo o humorju, poražencih, vlogah, ki mu jih režiserji še niso ponudili, ter o plevelu, pred katerim ni mogoče pobegniti.

Začniva klasično, s poskusom obrata na koncu. Ko ljudje srečajo komika, pogosto pričakujejo, da bo smešen tudi ob kavi, v dvigalu ali pri zobozdravniku. Vas bolj utrudi to, da morate ljudi ves čas zabavati, ali razočaranje v njihovih očeh, kadar jih ne? In še, je bil poskus obrata posrečen ali patetično žalosten?

Glede na to, da me večina pozna kot komika, je takšen odziv pričakovan in nanj sem se že navadil. Če me nagovorijo normalno, jim »ustrežem« s kakšno hitro domislico. Takšno vedenje me torej ne utruja prav zares, nikakor pa ne poskušam biti zabaven 24 ur na dan. Če se pojavi razočaranje, ga ponavadi ne zaznam. O poskusu obrata pa naj sodijo drugi, bolj poklicani. (nasmešek)

Na letošnjem Panču boste debitirali. Festival nosi slogan Že 19 let isti, samo drugačni. Kaj je pri vas po vseh teh letih ostalo povsem enako in kaj se je moralo spremeniti, da se niste začeli ponavljati? Oziroma kako naporno se je ves čas po malem na novo izumljati?

Vedno me spremlja želja po izpostavljanju najbolj običajnih stvari. Dogodki, pogovori in interakcije, ki se nam dogajajo vsak dan, so zame največji navdih. Humor iščem v vsakdanjiku. Seveda pa se človek razvija, uči, si ustvari družino, menja službo ter doživlja izgube in pridobitve. Vse življenje je zato priča novim situacijam in spoznava drugačne ljudi. Mislim, da nobena fikcija ni tako smešna, kot je resničnost.

Že dolgo ste igralec, improvizator, televizijski obraz in član različnih komičnih zasedb, na Pančev oder pa zdaj prihajate skoraj kot 'novinec'. Je po toliko izkuš­njah težje začeti nekaj novega, ker že veste, kaj vse gre lahko narobe?

Zase ne bi rekel, da sem novinec. Res pa je, da me širša javnost manj pozna po stand-up nastopih. Mislim, da vsakomur, ne le stand-up komikom, pomagajo izkušnje z vseh področij in iz vseh obdobij življenja. V svoji karieri sem imel veliko stand-up nastopov, vendar skoraj izključno za določeno občinstvo ali priložnost. Gledališče je odličen trening, sodobne predstave pa se vse bolj naslanjajo na monološki format. Izkušnje, ki jih imam, mi bodo brez dvoma pomagale.

V gledališču se lahko skrijete za lik, v improvizaciji za soigralca, na televiziji pa vas lahko reši montaža. Pri stand-upu stojite pred občinstvom sami in ljudje vsako izrečeno misel pripišejo vam, odziv pa je hipen in zelo neposreden. Koliko bolj razgaljajoč je takšen oder?

Standupovsko občinstvo je neposredno, a pošteno. Mislim, da je zaradi starosti festivala postalo tudi bolj razvajeno, pričakovanja so vsako leto višja. Toda to me ne skrbi. Kot sem že omenil, izkušnje v takšnih situacijah veliko pomagajo. Strahu oziroma treme je ravno toliko, da me ohranja čutečega. Veselim se vsakega nastopa, načeloma tudi tristote ponovitve kakšne predstave. Povabilo na takšno prireditev pa je hkrati čast in obveza.

Na zadnjem večeru festivala boste nastopili ob Zali Djurić, Martini Ipša, Sašu Staretu in Cecu – ob precej različnih generacijah in komičnih temperamentih torej. Se komiki pred nastopom med seboj podpirate ali vsi skrivaj poslušate, kdo je dobil največji smeh?

Seveda se podpiramo in seveda poslušamo, kdo izvabi največji smeh! Kot ste že sami rekli, se ne razlikujemo le generacijsko, ampak tudi po spolu, okolju, šoli in vrsti humorja, zato je nerealno pričakovati, da bomo vsi dobili enak ali podoben odziv. Natančen vrst­ni red nastopajočih mi še ni znan, a bo ob takšnih imenih težko držati korak. Se bom pa potrudil. Obljubim.

V igralski svet ste prišli brez akademije in ste morali svoj prostor poiskati po nekoliko stranski poti. Kdaj ste se nehali počutiti kot nekdo, ki mora vedno znova dokazovati, da zares spada zraven?

V igralski svet sem vstopil že v srednji šoli in nadaljeval v študentskih letih. Vmes sem tekmoval tudi v improvizacijskem gledališču. Na akademijo sem poskušal priti razmeroma pozno. Mislim, da so mi dotedanje izkušnje in delo pri tem poskusu bolj škodovali kot koristili. A zaradi tega nisem začel dvomiti o svojih sposobnostih. Morda sem postal celo še bolj odločen, da bom življenje nadaljeval v tej smeri. Dokazovanje pa je dobro, če je stalno. Ohranja te budnega in v pogonu.

Dejali ste, da najraje igrate ljudi, ki v življenju niso favoriti. Kaj je pri poražencih tako človeškega – in kaj je pri zmagovalcih pogosto tako prekleto nezanimivega?

Življenje ni cirkus. Ni vse lepo in privlačno, ne letimo ves čas po zraku. Slehernik je pravzaprav nasprotje tega, čeprav nas večina marketinga poskuša prepričati o nasprotnem. Tipični hollywoodski liki so enodimenzionalni in nezanimivi. No, vsaj večinoma. Najzanimivejši ljudje so pogosto tisti, ki so na prvi pogled najbolj neopazni. Najboljše zgodbe prihajajo iz najbolj nepričakovanih virov.

Pogosto slišimo, da politična korektnost ubija komedijo. Kje pa je za vas meja med pogumnim humorjem in lenim štosom, ki udari po nekom šibkejšem? Je stavek »danes se ničesar več ne sme reči« včasih tudi priročen izgovor za slab material?

Politična korektnost komedije ne ubija. Ji pa neizmerno škodi. V udarjanju po šibkejšem ni nič plemenitega. Ni poštene igre. Mislim pa, da tako komična srenja kot občinstvo takšne posameznike hitro izločita. Vsakdo ima pravico do napake, vsakomur se lahko zgodi lapsus. Vztrajanje pri takšni vrsti humorja pa pripelje do osamitve in potem izumrtja.

Občinstvo danes pogosto pride že razdeljeno v tabore in želi predvsem potrditev tega, kar samo misli. Se ga še da zares presenetiti, ne da bi v prvih petih minutah izgubili polovico dvorane?

Odvisno od miselnosti občinstva. Sam sem srečal že ogromno ljudi, ki imajo vnaprej ustvarjen vtis o ljudeh, ki jih osebno ne po­znajo. Tudi o meni. Mnogi mislijo, da človeka po nekaj medijsko izpostavljenih nastopih že poznajo, ali pa si ustvarijo trdno prepričanje o njegovi (ne)simpatičnosti. To razumem. Tudi v ljubezni vsakdo išče nekaj drugega. Toda takšna zaprtost ne škodi toliko nastopajočemu kot gledalcu. Navsezadnje je gledalec tisti, ki je plačal vstopnino.

Vaš obraz povezujemo predvsem s komedijo. Se vam zdi, da vas slovenski režiserji včasih prehitro uporabijo kot komično začimbo, namesto da bi preverili, kaj vse bi še lahko odigrali? Kakšno vlogo vam slovenski film in televizija še dolgujeta?

To je vprašanje, ki sem si ga tudi sam večkrat postavil. Vprašati bi morali režiserje. Najbrž nisem dovolj dober igralec – ali pa oglaševalsko zanimiv. Rad bi zaigral v žanrsko drugačnem filmu ali televizijski seriji. Ker čas hitro teče, bom moral očitno kaj napisati ali producirati kar sam. Kaj pa vem.

Igralci radi govorijo o umetniških izzivih, manj radi pa o položnicah. Ste kdaj sprejeli delo predvsem zaradi denarja in potem v njem nepričakovano našli več veselja kot v kakšnem domnevno velikem umetniškem projektu?

Če bi kot igralec ali sodelujoči pri televizijskih oziroma gledaliških projektih gledal samo na višino honorarja, bi najbrž že živel od socialne pomoči. Nikakor se ne pritožujem, a dejstvo je, da je skoraj vsakdo od nas, tako imenovanih kulturnikov, sprejel kakšno delo z zavedanjem, da bo kronično podplačan. Včasih so delovne razmere takšne, da si sploh ne moreš predstavljati, kdo bi to počel. Pa vseeno delamo. Včasih zaradi ekipe, drugič zaradi stvari, ki se bodo zgodile kot posledica tega dela. Nekateri projekti so odskočna deska za kaj drugega, komercialno uspešnejšega. Vsekakor pa moraš ohranjati prisotnost v medijskem prostoru, da sploh dobiš delo.

Letos praznujete petdeset let. Kaj je danes pri vas bolj otročje kot pri petindvajsetih – in česa se po vseh teh letih pred nastopom še vedno bojite kot popoln začetnik?

Res je, a mentalno sem še vedno na ravni dvajsetletnika. Butelj je butelj, ne glede na to, koliko je star. (smeh) Če bi moral izpostaviti eno stvar, bi bila to najbrž ljubezen do nekaterih iger. Recimo do Naseljencev otoka Catan. Še vedno jih igram. Ali pa košarko. Vsak teden. Tudi lepe ženske rad pogledam. Drugo je najbrž zrelo za cenzuro. Pred nastopom nimam posebne rutine, imam pa navado, da pred premiero oblečem spodnjice z logotipom nogometnega kluba Barcelona, ki mi jih je podaril starejši igralski kolega. Strahu je ravno toliko, da nisem preveč samozavesten.

Še posebno všeč ste mi bili v skečih na TVS z znamenitim: »Slišal sem oziroma govori se, da naj bi bilo baje …« Tako sem slišal tudi, da naj bi bili baje trenutno na dopustu sami z otrokoma, ker žena dela, doma na Zaplani pa vas čakajo vrt, samooskrba in celo kokoši. Pravijo, da si kmetovalec poleti pravzaprav ne more privoščiti dopusta. Ste torej res na počitnicah ali ste samo začasno pobegnili pred živino, plevelom in hišnimi opravili?

Miran s šanka je tudi meni eden ljubših ponavljajočih se likov. Suveren antijunak. Drži, trenutno dneve preživljam v hladu naše mejne reke. Letos njiva počiva, saj kolobarim, zato bo krompir od soseda. Vrt je tako majhen, da si dopust lahko privoščim. Pred nekaj dnevi sem dobil sporočilo, da je zaradi kune ena od kokoši zapustila ta svet. Za preostale živali skrbi moja večja polovica, sam pa sem na žalost še daleč od samooskrbe in prave živinoreje. Plevelu pa ni mogoče pobegniti. Imam ga kot … plevela.