Miha Kralj je konec sedemdesetih let ustvaril povsem samosvoj elektronski izraz, s katerim je odločilno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino. Z Andromedo iz leta 1980, prvim elektronskim albumom v nekdanji Jugoslaviji, je odprl novo poglavje domače ustvarjalnosti. Njegov zvočni svet, prepoznaven po slikovitosti in futurističnem občutju, je nagovarjal poslušalce doma in v tujini ter postal del kolektivnega spomina. Konec junija se predstavlja v ljubljanskih Križankah skupaj s številnimi glasbeniki in drugimi prijatelji.

Harmonika …

Mama si je želela, da bi igrala harmoniko, pa ni imela te možnosti. Vedno mi je stala ob strani, tudi ko sem tihotapil inštrumente. Pa so me dobili in je bilo treba plačati kazen 500.000 dinarjev. Dala je vse prihranke in še sposodila si je, zato – mama, res hvala, ker če ne bi bilo tebe in tvoje volje, bi že davno obupal.

Sava šumi …

Leta 1967 sem bil v brigadi v Zagrebu, kjer smo gradili nasipe na Savi. Tam sem spoznal prvo ljubezen, potem je nastala ljubezenska pesem in skladba Sava šumi. Besedilo sem tudi sam ustvaril, a ga je pozneje Srečko Čož preuredil in pravilno postavil črke.

Dekameroni …

Leta 1968 sem nastopal na Vrhniki s skupino Mali combo. Dekameroni so se takrat ravno ustanavljali in so potrebovali klaviaturista. Prišli so me poslušat na Vrhniko in na skrivaj sem zapustil prijatelje in dejansko pobegnil v Ljubljano. Čez dva meseca sem se vrnil na Vrhniko, ker smo pri Dekameronih šele vadili za nastope. Mislim, da sem kar dvakrat padel v to avanturo, potem pa sem le ostal pri Dekameronih, ker smo začeli vaditi skladbo Sava šumi.

Ljubljanski bari …

Ker sem želel nekaj več, sem leta 1971 odšel na glasbeno pot skozi ljubljanske bare v nekaterih hotelih ter v baru Nebotičnik in še v pivnici pri železniški postaji. Na teh točkah je bilo treba spremljati barski program po notah, igrati evergreene, takrat se še ni nič pelo, potem so prišle dame slovenske zabavne glasbe in njihovi kolegi. Toliko časa sem igral tako, da sem zbolel, in sem prekinil barsko življenje.

Emonska klet …

V Emonski kleti sem nastopal enajst let, obenem tudi na Bledu, več kot 40 let. Uf, kakšne številke in še stojim … Emonska klet je nastala iz pivnice Zvezda. Ko sem prišel, je bila obvezna večerja in brez plesa na začetku. Pozneje je bilo noro. Tam sem preizkušal svojo glasbo, seveda tako, da nisem motil nikogar.

Novi trg 5 …

Tam sem stanoval in imel svoj studio. V tristo let stari baročni hiši sem ustvaril tri velike plošče, med njimi Andromedo, in še veliko druge glasbe. V Emonski kleti sem preizkušal svojo glasbo in jo dokončal doma v studiu, kjer sem sanjal in raziskoval vesolje ter ugotovil, da so največja skrivnost vesolja ženske, realnost pa finance.

Andromeda …

Na ZKP RTV Slovenija niso želeli izdati plošče z elektronsko glasbo. Vilko Ovsenik, šef pri Helidonu, mi je priporočil in me poslal v RTB Beograd k Borisu Kovačiču, ki mi je potem izdal naročilnico za snemanje Andromede. Izšla je v skupni nakladi več kot 100.000 izvodov. Prodajala se je po Evropi in neverjetno veliko tudi v tedanji Sovjetski zvezi.

Na odru sem …

Več kot 60 let. Doživel sem marsikaj, zaradi glasbe izgubil marsikaj, pa tudi pridobil – tako pač je. Toda ni mi žal, in če bi se še enkrat odločal, bi izbral enako pot. Sem trmast, verjamem v svoje delo, na odru se potrudim, da ne motim – če ti to uspe, si uspel.

Trenutek, ki me je za vedno zaznamoval …

Ko sem bil prvič zaljubljen in sem napisal prvo skladbo, še danes, po 56 letih, prepoznavno večno zeleno Sava šumi. Nikoli prej si nisem predstavljal, da lahko uspe kaj izpod mojih rok.

Zgodba z grenkim priokusom …

V Ljubljani bi moral imeti prvi elektronski koncert ob dnevu mladosti. Nastopilo naj bi nekaj skupin in za finale jaz. Na moj nastop je čakalo veliko mojih oboževalcev. Imel sem svetlobne učinke, ognjemet, rakete. Pred menoj je nastopila skupina Martin Krpan, ki je začela revolucionarno napadati sistem. Prišla je policija in prepovedala nadaljevanje prireditve. Zgodba z grenkim priokusom, ki je ne bom nikoli pozabil.

Jean-Michele Jarre …

Bil sem samorastnik in sem še danes.
Jean-Michela Jarra sem srečal, ko smo z RTV snemali dokumentarec o meni. Ravno takrat mi je po koncertu v Kinu Šiška umrla mama – bil sem na tleh. Ker je imel Jarre koncert v Ljubljani, sva se dobila pred njegovim nastopom v Stožicah. Res krasen in prijeten človek. Všeč mu je bil naslov Andromeda, vzel je mojo zgoščenko.

Film Električne sanje …

Gregor Bauman me je povabil, da sem sodeloval v filmu o računalništvu na Slovenskem Tehnika ljudstvu. Tam je padla ideja, da bi napravili dokumentarec. Sem rekel, ja, ja, kar nakladajte … Nastopal sem v Begunjah pri Avseniku, ko je prišla ekipa RTV Slovenija, in začelo se je prvo snemanje.

Navdih običajno dobivam …

Z novimi inštrumenti, ko berem kakšno znanstveno fantastiko ali gledam kakšen tak film, torej ko imam mir in sem tudi sam s seboj.

Najljubše mesto …

Skoraj 40 let sem vsako leto nastopal na Bledu. Igral in pel sem na različnih terasah, kjer so ljudje poslušali, plesali in kupovali moje LP-plošče in zgoščenke. V 80. letih sem bil edini, ki je nastopal sam kot en mož – en orkester. To je bilo res nekaj novega za marsikaterega domačina in turista.

Pri 77 letih …

Veliko hodim, treniram karate glede na svoje zmožnosti. Sem mojster karateja, imam 2. dan, tako da lahko sam treniram in se popravljam, ko imam čas, čeprav je super s trenerjem, da ne zaspiš.

Križanke …

Nastop, ki ga nisem načrtoval. Kriv je Tomaž Domicelj, ki si je zamislil, da bi skupaj nastopila v preddverju Križank. Ko sva to predstavila direktorju festivala Darku Brleku, je rekel, naj mu predstavim, kaj imam in kako bi bilo. Čez mesec sem dobil uradno potrditev datuma, torej v nedeljo, 28. junija, ob 21. uri.