Neisha: Pred 20 leti je talent še kaj veljal

Po vseh vzponih in padcih se je Neisha odločila, da je zdaj čas za pregled kariere s ploščo največjih uspešnic in velikim koncertom s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Križankah. A tudi potem ne bo zatišja, saj je v mislih že pri naslednji plošči, ki jo napoveduje za prihodnjo pomlad.

Kako bi z nekaj besedami opisali 20 let od izida prve plošče?

Turbulentno. Kar je šlo na začetku strmo navzgor, se je potem hitro prizemljilo. In skozi ta čas sem se naučila, da je umetnost obstati, umetnost je vztrajati in umetnost je spoznati, da če ne delaš zase in iz sebe, je vse nesmiselno.

S ploščo Neisha ste se takrat skoraj neznani v javnosti takoj zasidrali na slovenski glasbeni sceni. Plošča vas je izstrelila na sceno. Ste takšen uspeh pričakovali?

Včasih ljudje vidijo le vrh ledene gore, ki štrli ven, a za mano je bilo takrat že dvajset let urjenja, šolskih klopi v glasbenih šolah, dolgih ur vaj klavirja, igranja klaviatur v različnih zasedbah. Da pa sem se odločila za solistično kariero, je posledica prav tega, da se nisem mogla oprijeti drugih zasedb, v katerih bi se lahko ustalila, da bi me popeljale dlje in bi od tega kaj imela. Po drugi strani je naraščal pritisk zaradi mojih lastnih komadov, ki so se začeli oblikovati. Vse več je bilo tudi tekstov, in čeprav sem prav tako pisala za druge, so nekateri komadi vztrajno čepeli v predalu in je bilo jasno, da jih bom morala posneti sama. Tako da je šlo za nekakšno mehko prisilo, klic, iz katerega je potem nastal tudi poklic. Mislim, da sem poslana na ta svet, da ga oplajam z dobrimi vibracijami v obliki zvoka. Pojem, igram, komponiram, učim in počnem vse, kar je povezano z glasbo, tako da so moji urniki pestri, polni glasbe. S tem pa hkrati ni več tiste lahkotnosti, ki je bila, da bi lahko le slonela na krilih solo kariere in žela sadove, ampak sem postala delavec v glasbeni industriji. In hvala talentu, ki ga imam, da lahko od tega tudi preživim.

Pa je bil ta preskok, da ste stopili tudi pred mikrofon in se podali na solistično pot, težak?

Poleg tega, da se je začel nabirati material, takrat nisem ravno vedela, kaj naj sama s sabo. Takrat, to je bilo leta 2003, sem bila tudi na neki življenjski prelomnici in sem se odločala med nadaljnjim študijem filmske kompozicije v Londonu in ponudbo, ki sem jo dobila od producenta Dejana Radičevića za snemanje solo plošče. »Daj, gremo!« me je pregovarjal. To so bili še zlati časi avansov, pogodb in nekih starih načinov, kako si prišel do plošče. Takrat je talent še kaj veljal.

Velikemu uspehu prve plošče pogosto sledi sindrom druge plošče in vprašanje, kako uspeh ponoviti ali celo preseči. Kar je zelo težko.

Ja, to je klasika, da po zelo uspešnem prvencu sledi realnost prizemljitve. Takrat ima človek velike oči in kar naenkrat tudi sredstva za kakšne svoje apetite in glasbene fetiše in začne razmišljati o snemanju v tujini s tujimi producenti in visokoletečih glasbenih imenih. To je lahko za glasbo dobro, ampak ponavadi ni. Nikoli več se ne more ponoviti tisto presenečenje, ki se je zgodilo prvič. Tako se hitro začneš gristi v lasten rep, tudi zaradi zakonitosti terena, saj ga omejuje slovenski jezik. In ob takem začetnem uspehu hitro opaziš, da ti takrat, ko si vroča roba, ni bilo težko biti povsod, na vseh dogodkih, tako eminentnih kot na pasjih procesijah. Takrat to ni problem. Problem je potem v to žerjavico pihati. Takrat se prehitro razprodaš. Prav zares šele po nekaj ploščah najdeš tisto svojo pot, ki se je potem držiš in po kateri te ljudje prepoznajo na dolgi rok.

Vi veliko daste tudi na vizualno plat in videospote pospremite z vizualnimi preobrazbami. V pravkar izdani skladbi Najdi me ste piromansko zažgali klavir.

Seveda!!! To sem si vedno želela! (smeh) Te mini vloge v videospotih, ko se lahko malo poigraš s svojo podobo, so mi všeč. Tako kot imam sama vizualno valovanja tako v barvi las kot kilogramih, jih imam tudi v vizualni podobi. Ampak jaz se s tem rada igračkam in to naredim sama sebi v veselje. Včasih zadenem, včasih pa udarim mimo. Ampak – kaj me briga! Glasba je umetnost v času in to izraža stanje mojega telesa in duha v tistem trenutku.

Neisha FOTO Klemen Ceglar

Kako pa je bilo opazovati tisti klavir v plamenih?

Veličastno! Sicer me malo grizlo, saj sem pomislila, da je bilo lahko videti tudi kot oskrunjenje, potem pa sem rekla, ne, to je obredni zažig. Klavir je že odslužil svoje in bi ga lahko dala le v kakšno gostilno za solatni bar. Tako da sem ga raje zažgala! Morda sem v prenesenem pomenu s tem zažgala še kaj drugega. Tudi v življenju, v odnosih … včasih kar čakamo, da se bodo smeti same odnesle ven. Ko vidiš, da lahko daš življenju prihodnost in se mu odpreš, moraš narediti radikalne spremembe, morda selitev, redefinicijo samega sebe. Tudi ob ljudeh, s katerimi se največ družiš, se lahko znajdeš v situaciji, ko postaneš zagrenjen, poln nekih pripomb, si tečen in spiješ deseti »šnops«, ker se nimaš v redu, se ne znaš premakniti in narediti spremembe ali pa si je niti ne upaš. Kot da te po petdesetih letih spustijo iz zapora in ti zunaj nič ni jasno, zato si rečeš, dajte me nazaj! Tako da je klavir tudi prispodoba za nekaj, kar mi je v življenju odslužilo, kar sem pustila za sabo. In da se mi morda lahko odpre kaj drugega, ker je rutina že postala malo dolgočasna.

Pred vami je izid plošče z največjimi uspešnicami, ampak skladbe Najdi me ne bo na njej …

Plošča z uspešnicami je šla v tisk, še preden sem posnela Najdi me. Jeseni nameravam iti v studio in morda prihodnjo pomlad izdati ploščo z novim materialom, na kateri bo tudi ta skladba.

Doštudirali ste tudi kompozicijo, uglasbili ste muzikal Povodni mož, zdaj boste nastopili s simfoniki. Ste se tudi tokrat lotili aranžmajev?

Seveda! Koncert bomo odprli z mojo Rapsodijo za klarinet, klavir in orkester, potem bomo iz arhiva potegnili nekaj not, saj s simfoniki ne nastopam prvič, z njimi sem nastopila že leta 2006, tako da gremo zdaj, dvajset kil kasneje, nazaj. (smeh) Seveda pa me do koncerta čaka še kakšen aranžma. Za dirigentsko palico bo poprijel Patrik Greblo. Malo me je strah, ker smo kar v časovni stiski, po drugi strani pa vem, da smo profesionalci. Ko damo note na stojalo, igramo iz prve.

Ste izrazito nefestivalska izvajalka. Ne pomnim, da bi vas videl nastopiti na kak­šnem festivalu. Pojavite se kot avtorica, recimo za skladbo Sanjava, s katero je leta 2020 Nuša Derenda sodelovala na Emi, ne pa kot nastopajoča …

Sem bolj teta iz ozadja. Morda sem kdaj pela v šov programu, tekmovala pa ne. Večkrat sem bila v komisiji, vsaj petkrat, na Popevki in tudi na Emi sem podelila nekaj glasov. Sem pa kot avtorica pasivno udeležena in pošiljam svoje stranke na festivale. Sama nikoli nisem čutila želje po tekmovanju, kjer odloča kvantiteta – televoting. Najbolj bedno je, da štejejo in prevladajo le ti glasovi, tako da potem lahko izvisim pred najbolj bednim … Ah, pa ne bom nadaljevala. Ne bom se metala na zobe za število glasov, ki bi mi jih podelili gledalci in tisti prek spleta. Pa dajte, no!

Kaj lahko pričakujemo na koncertu v Križankah?

Simfoniki RTV so moji osrednji gostje, tu bo tudi zborček iz moje šole Mala šola rokenrola, tu bo en kup baletnih plesalcev, med solisti sem si upala povabiti Gorana Bojčevskega, virtuoza na vsem, v kar se da pihniti. Po pevskih gostih pa nisem imela velikih želja, ker gre le za presek mojega dela, saj bodo na repertoarju bolj kot ne moje uspešnice. Tokrat bo oder moj! Ampak ne držite me za besedo, ker je do takrat še nekaj časa, jaz pa si lahko teden prej kaj izmislim, kaj pa, če bi poklicali tega in tega.

Datum koncerta je dovolj zgodaj, da bo potem čas za mirno poletje in dopustovanje …

Nič ne bo mirno. Moram se seliti, poiskati nov dom. Zoprno je, saj se je to začelo kazati že lani, tako da je bilo leto 2025 obrnjeno na glavo, tako psihično kot fizično. Tudi leto 2026 se je začelo ognjeno, tako kot klavir, morda pa bo potem vseeno čas, da ladja zapluje v mirne vode. Moram iskreno reči, da sem zelo zasedena s poučevanjem in drugim, in ko imam čas, najraje spim, božam mačke, malo pospravim in je tu že ponedeljek. Tako da upam, da bo potem le kaj časa, da bom spet lahko šla kam malo dlje in spremenila okolje.