Perpetuum Jazzile: Tokrat so izzive našli na plesišču

Neža Turk

Thriller ste že predstavili na dveh koncertih, kako je bilo?

Thriller smo premierno predstavili februarja letos v dvorani Tabor. Pred tem smo se pol leta res intenzivno ukvarjali s pevsko izvedbo in koreografijo. Poleg klasične koreografije za mikrofoni smo prvič dodali še dinamičen plesni del zunaj klasične zborovske postavitve. Na obeh koncertih je Thriller vzbudil izjemen aplavz, tudi med izvajanjem smo lahko opazovali navdušene obraze ljudi, ki te zagotovo še bolj napolnijo z energijo. Po odzivih občinstva sklepamo, da smo si za vstop v novo poglavje zbora Perpetuum Jazzile izbrali pravo pesem. Pri izvajanju pa tudi sami neizmerno uživamo in že komaj čakamo, da Thriller predstavimo še na drugih koncertih.

Kako se je rodila ideja, da odslej tudi plešete? Je bilo za to več ali manj članov?

Ideja se je porodila spontano. V koncertni repertoar smo želeli vključiti še dodatno energijsko bombo, pesem, ki jo čisto vsak obiskovalec, ne glede na starost, prepozna. Jackson zagotovo spada v to kategorijo. V preteklosti smo izvajali že tri njegove komade in so bili pri občinstvu dobro sprejeti. Ob odločitvi, da bo to Thriller, je bilo samoumevno, da bo pesem polna koreografskih biserov. V dogovoru z aranžerjem smo nato sklenili, da bo vmesni del popolnoma koreografski. Ideja je bila pri vseh pevcih dobro sprejeta, mogoče je bilo zraven le nekaj strahu – kako bo videti, če profesionalni pevci zdaj še plešejo. Z malo (ali veliko) vaje je na koncu vse šlo.

Kako je sploh videti demokracija v tako veliki skupini ljudi?

Demokracija je pri nas velik in pomemben del delovanja. Stremimo k temu, da je vsak posameznik pomemben del naše pevske družine in ima možnost podati svoje mnenje in ideje. Sicer pa znotraj skupine deluje umet­niški odbor, ki je odgovoren za umetniško izvajanje, izbor pesmi, koreografijo … Vsak posameznik pa lahko prispeva ideje, ki se mu zdijo primerne in dobre za Perpetuum. Najpomembnejše je to, da ustvarjamo glasbo, v kateri uživamo mi in naše občinstvo.

Kateri (plesni) korak je najtežji, ko se lotiš takšnega izziva?

Če vzamemo vsak del posebej, se ne zdi tako težko. Najprej se naučiš svojo linijo, nato skupaj na vajah vadimo. Ko linije usvojimo, je na vrsti koreografija. Potem vse to združimo. Ko smo na odru, pa je treba razmišljati še o prezenci, izrazu na obrazu, sporočilnosti … To je najtežji korak. Ker ne gre le za petje in ples, pač pa za celoten paket, ki ga moraš predstaviti občinstvu. Imaš le eno priložnost, da ljudi pustiš brez besed. Med izvajanjem ves čas mislimo na več stvari hkrati, za vsako pesem posebej. Lahko si predstavljate, kako utrujeni smo po koncertu. Sicer s kilometrino in veliko nastopi vse to ponotranjiš in avtomatiziraš, vendar še vedno ostaja zavedanje, da je treba ljudi navdušiti in da si v tistem trenutku zaslužijo najboljši šov. Pri tem pa nam zagotovo pomagajo tudi zunanji elementi, kot sta dober šov z lučmi, grafikami in dober zvok v dvorani.

Reči, da boš odslej tudi plesal, in potem za prvi izziv izbrati pesem Michaela Jacksona, je blago rečeno pogumna odločitev. Zakaj torej prav Thriller?

Gre za ikoničen komad, ki združuje glasbo, gib in zgodbo, zato se nam je zdel najbolj primeren za vstop PJ v novo poglavje. Ko stopaš iz cone udobja, moraš to narediti s pesmijo z močno energijo in prepoznavnostjo. Hkrati pa je to naš poklon Jacksonu, ki je postavil standarde, kako glasbo doživeti celostno. Potrebno je bilo nekaj poguma, norosti in veliko veselja do ustvarjanja novih vsebin in doseganja višjih ciljev. V PJ vedno iščemo nove izzive – tokrat smo jih našli na plesišču.

Na katerih odrih vas bomo lahko videli v prihodnjih mesecih?

Čez mesec dni, 30. maja, nas čaka koncert na enem lepših koncertnih prizorišč v Sloveniji – v Poletnem gledališču Studenec. Oglasimo se tudi na gradu Vurberk in Celjskem gradu. Poleti bomo gostovali v sosednjih državah. Jeseni pa bomo del zelo zanimivega in razburljivega dogodka, na katerem bomo združili moči z DJ-jem Umekom.

»Čez mesec dni, 30. maja, nas čaka koncert na enem lepših koncertnih prizorišč v Sloveniji – v Poletnem gledališču Studenec. Oglasimo se tudi na gradu Vurberk in Celjskem gradu. Poleti bomo gostovali v sosednjih državah. Jeseni pa bomo del zelo zanimivega in razburljivega dogodka, na katerem bomo združili moči z DJ-jem Umekom,« pravi Neža Turk. FOTO: Matic Kremžar.

Tomaž Cör

Velikokrat se pogovarjamo, kdo je (bil) največji, najboljši performer v zgodovini glasbe. Kje na tej lestvici vidite Michaela Jacksona in zakaj?

Michael Jackson je po mojem čisto pri vrhu, če ne kar na samem vrhu. Ne samo zaradi uspešnic, ampak zato, ker je bil res celosten umetnik – glas, gib, karizma, natančnost, odrska prezenca. Ko je stopil na oder, si imel občutek, da se je prostor kar malo ustavil. Takih performerjev je zelo malo. Pri njem ni šlo samo za to, da je pel ali plesal, ampak da je ustvaril svet, v katerega si takoj vstopil.

Kateri (plesni) korak je najtežji, ko se lotiš takšnega izziva?

Najbolj nehvaležno je pravzaprav vse, kar mora delovati povsem lahkotno. Pri Michae­lu Jacksonu je ravno to past. Ko ga gledaš, si misliš, saj to pa gre, vendar potem ugotoviš, koliko nadzora, ritma in telesne discipline je v resnici zadaj. Težki niso samo posamezni koraki, ampak to, da ob njih ostaneš še vokalno suveren in prepričljiv.

Thriller je izšel leta 1982. Vas je navdušil, že ko ste ga prvič videli?

Prvega ogleda Thrillerja na televiziji se res dobro spomnim. Po eni strani me je bilo ob spotu kar malo strah, po drugi pa je imel tako moč, da preprosto nisem mogel gledati stran. Prav ta spoj glasbe, koreografije in njegove prezence me je popolnoma prevzel. Ni bil samo spot, bil je (in je še vedno) prava mojstrovina.

Že iščete nov plesni izziv?

Pri Perpetuum Jazzile te nov izziv skoraj vedno najde malo prej, kot si pripravljen nanj. (smeh) Tako da, ja, ideje so vedno v zraku. Po eni strani si po takem projektu rečeš, da bi bilo lepo malo zadihati, po drugi pa nas ravno izzivi ohranjajo žive, radovedne in v pogonu. Torej: nikoli ne reci nikoli.

»Najbolj nehvaležno je pravzaprav vse, kar mora delovati povsem lahkotno. Pri Michae­lu Jacksonu je ravno to past. Ko ga gledaš, si misliš, saj to pa gre, vendar potem ugotoviš, koliko nadzora, ritma in telesne discipline je v resnici zadaj,« je povedal Tomaž Cör. FOTO: Matic Kremžar.

Samo Vovk

Ste aranžer, kako ste klasiko Thriller prilagodili za glasove Perpetuum Jazzile?

Thriller je že v osnovi izjemno dobro napisana skladba, ki se je neverjetno lepo in skoraj sama od sebe priredila za vokale in vokalno ritem sekcijo. V resnici jo definira le nekaj dobro zasnovanih elementov, ki odlično delujejo med sabo – unikaten ponavljajoč se basovski vzorec, enostaven ritmični vzorec za bobne, nad tem pa poleg glavne linije še harmonija s sintesajzerji in vokali, ki se ves čas harmonsko igra s ponavljajočo se basovsko linijo. Skladba ima tudi jasen in preprost idejni koncept grozljivke, ki s harmonično pozitivnim zvenom izpade groteskna, kar pa poslušalca zelo pritegne. Ker je osnovna glasbena konstrukcija močna in jasna, so se porajale tudi druge kreativne ideje, ki so skladbo še obogatile. Za piko na i pa priredbo popestrita plesni del, ki ga pevci res vrhunsko izvedejo, in legendarni monolog, ki ga v izvirniku izvede Vincent Price, tokrat pa Klemen Brezavšček.

Zasedba se pomlajuje, a vendar ostajate oboževalci Michaela Jacksona, zakaj?

Kar je res dobro, ostane za zmeraj dobro. To je samo še en dokaz, da je Michael pustil močan pečat s svojim glasbenim delovanjem in se dotakne zelo širokega kroga ljudi.

Kateri (plesni) korak je najtežji, ko se lotiš takšnega izziva?

Za ta aranžma je bilo treba razmišljati tudi scensko in dati oporne točke plesnim koreografom in lučkarju, da so imeli jasen načrt za izvedbo svojega dela. S tem sem se ukvarjal malo več časa. Čeprav morda zdaj, ko je vse izpiljeno, plesni del deluje čisto logično in preprosto – kateri del skladbe je primeren za ples, koliko jih pleše, da je še vedno dovolj zvoka v petju, kje pevci plešejo, kako pevci čim bolj elegantno in neopazno pridejo na plesne položaje, kdaj plešejo, kdaj gredo nazaj v zbor – moraš v procesu ustvarjanja čez kar nekaj kombinacij, preden dosežeš želeni rezultat.