Rodrigo Sorogoyen: Javier Bardem kot strupeni oče

Ljubljeno bitje je  film, v katerem Javier Bardem in Victoria Luengo kot oče in hči po več letih odtujenosti skupaj začneta snemati film – on v vlogi režiserja, ona kot dokaj neznana igralka. Snemanje odpre stare rane in na plano potisne nerazrešena vprašanja njunega odnosa.

Rodrigo Sorogoyen. FOTO: Karantanija Cinemas

Ko ste pisali scenarij in ponudili vlogo Javierju, ste si mislili: »Preizkušajmo skrajne meje!«? Mislim, to je precej strašen lik – manipulativen je, ves čas ljudi čustveno zlorablja in z njimi manipulira. Kakšen je bil Javierjev odziv, ko je prebral scenarij?

Kakšen je bil Javierjev odziv, ko smo mu ponudili scenarij? No, že na začetku je bilo tako, da si je Javier želel sodelovati z nami, mi pa smo želeli delati z njim, zato je bilo vse skupaj lažje. Res pa je, da je takoj, ko smo mu povedali zgodbo o očetu in hčerki, v njej nekaj začutil. Mislim, da ga je močno nagovorila in zanimala. Od začetka je bil zelo odprt, takoj ko je izvedel, da bo sodeloval pri filmu. Lik je bil zelo temačen. Mislim, da ga ni bilo strah, čeprav je res, da se je lik oblikoval postopoma. Ampak ne, Javier ni igralec, ki bi se bal takšnih stvari.

Zakaj ste za raziskovanje travme med očetom in hčerko izbrali filmski set? Vam je filmsko okolje omogočilo nekaj posebnega, nekaj bolj zahtevnega kot katera koli druga postavitev zgodbe med očetom in hčerko?

Ko smo že imeli zgodbo o očetu in hčerki, smo morali izbrati okolje, v katerem se bo odvijala. Zelo me je zanimal filmski svet. Ko smo se vprašali, ali je to okolje primerno za našo zgodbo, smo ugotovili, da je, saj film govori o ljudeh, ki ustvarjajo filme, pripovedujejo zgodbe in se ukvarjajo prav s pripovedovanjem zgodb. To nam je omogočilo ustvariti zelo zanimivo igro ogledal. Poleg tega je filmski svet zelo hierarhičen. Začnemo z režiserjem – moškim, očetom, predstavnikom druge generacije – in hčerko, igralko, ki naj bi prejemala navodila od režiserja. Tako se je ustvarilo zelo zanimivo okolje za raziskovanje njunega odnosa.

Je Esteban nekakšna sestav­ljenka različnih režiserjev, ki ste jih imeli v mislih? Ali ste imeli koga konkretnega?

Če imate v mislih kakšne primere … Da, seveda smo imeli v mislih določena imena, tako iz španske filmske industrije kot iz zgodovine filma, ki je polna legend o režiserjih takšnega tipa. Ampak pri legendah je vedno tako, da je v njih nekaj resnice, nekaj pa je izmišljenega, kajne? Saj je v življenju pogosto tako. Seveda smo imeli v mislih konkretna imena in priimke, vendar jih ne bomo razkrili, ker to ni stvar dobrega okusa. Velik del lika je tudi izmišljen.

Režiser in oba glavna igralca. FOTO: Karantanija Cinemas

Film Ljubljeno bitje vsebuje tudi zgodbo, ki se dogaja v španski Zahodni Sahari v tridesetih letih prejšnjega stoletja in se dotika vprašanja saharskega ljudstva. Vemo, da je bila to pomembna tema za Pilar Bardem, mamo Javierja Bardema, ki se je v tem mednarodnem sporu kot aktivistka zavzemala za pravice Saharcev, pri tem pa sta sodelovala tudi njena sinova. Je bilo to pomembno za vas in Javierja?

Deloma, da. Vendar je konflikt, ki smo ga uporabili, oziroma tema filma, ki ga snemajo znotraj naše zgodbe – ta je, kot ste omenili, postavljen v kontekst Zahodne Sahare – prišla že prej. Iskali smo zgodovinsko temo, nekaj, kar bi bilo povezano s španskim kolonializmom. Očitno ima španski kolonializem svoje primere, eden od njih je bila Sahara. Ko smo začeli raziskovati, smo ugotovili, da je španska vlada leta 1975 to območje zapustila in da je to lahko povezano z zgodbo Martíneza, režiserja v našem filmu, in z zapuščenostjo, ki jo je on povzročil svoji hčerki. Zelo hitro smo pomislili: »Zanimivo je, da je Javier Bardem velik podpornik tega vprašanja.« Zato smo to pustili tako, kot je. Mislim, da mu je bila ta povezava všeč, tudi zaradi tematike zapuščenosti. Gre za to, da je Španija leta 1975 to ozemlje zapustila. Bila je kolonizatorka, nato pa je odšla in pustila te ljudi same. Zapustila jih je in območ­je prepustila Maroku, ki ga je nato prevzel in začel uveljavljati svoj vpliv. Španija ni nikoli zares prevzela odgovornosti za narod, ki ga je prepustila njegovi usodi.

Koliko se poistovetite z režiserjem v filmu, ki ga igra Ja­vier Bardem? Ali je za režiserja včasih potrebno, da je takšen?

Sploh ne. Z njim se ne poistovetim – ne pri delu in seveda tudi ne osebno. Nisem oče, nikogar nisem zapustil. Njegova nasilnost in njegova tako imenovana strupena moškost me nikakor ne predstavljata. Ne predstavljam si načina dela, ki bi temeljil na takšnem vedenju. Trudim se, da so snemanja čim bolj prijetna in čim bolj zabavna. Ne poznam drugega načina dela. To pa ne pomeni, da nismo zelo profesionalni ali da med snemanjem ni napetosti. Obstaja profesionalna napetost – občutek, da ustvarjamo nekaj težkega in zahtevnega. Ampak ta napetost prihaja iz samega dela, ne iz nasilnega odnosa. Lahko vprašate kogarkoli, ki dela z mano – nisem takšen. In mislim, da sploh ni treba biti nasilen, da bi dosegel tisto, kar pričakuješ od igralcev ali ekipe. Vem pa, da se to pogosto dogaja, ne samo v svetu filma. Ko imajo ljudje moč, se lahko hitro razvijejo različne oblike tiranije. Nekateri mislijo, da jim to pomaga doseči cilje, vendar jaz ne verjamem, da je to potrebno. Ker sam nisem oče in nisem zapustil hčerke, se ne prepoznam v tej nasilnosti in tej strupeni moškosti.

Rad bi vprašal o načinu snemanja in o citatu, ki ga pripisujejo Liv Ullmann glede prizorov od blizu. V celotnem filmu uporabljate zelo ekstrem­ne prizore od blizu. Lahko poveste kaj o povezavi med tem slogom in temo filma?

Ko smo razmišljali, kako bomo film posneli in kako se ga bomo lotili v vizualnem smislu, sem ugotovil, da govori o nečem zelo pomembnem: v filmu ni samo ena sama zgodba. Film govori o ljudeh, ki pripovedujejo zgodbe, o ljudeh, ki si sami ustvarjajo svojo različico dogodkov in se znajdejo v konfliktu s tem, kar se je zares zgodilo. On nima enake slike o preteklosti kot ona. Ko smo prišli do ugotovitve, da ne obstaja samo ena veljavna različica zgodbe, smo se vprašali: kako posneti film, ki vsebuje več različnih zgodb? Odgovor je bil: na vse mogoče načine. To je bilo moje slogovno izhodišče. Potem smo morali najti notranjo logiko, nekakšno povezanost, hkrati pa sem želel ostati svoboden. Želel sem se izogniti preveč racionalnemu pristopu in se bolj prepustiti intuiciji. Pozneje smo v montaži iskali ravnovesje in povezavo med različnimi elementi. Opazili smo, da se vsakič, ko se pojavi nekakšen vdor, konflikt ali nasilje, spremeni tudi vizualni slog. V prvem delu filma, približno prvih dvajset minut, je slog zelo enoten. Tudi zadnjih pet minut je povsem enotnih. Vmes pa se ti posegi in spremembe počasi stopnjujejo, vse do zadnje večerje, ki je prava eksplozija različnih slogov, formatov in vizualnih pristopov. Kar se tiče Liv Ullmann – to je stavek, ki nam ga je nekega dne povedal Javier Bardem, ko smo se pogovarjali o igri in filmu. Opozoril je na to idejo in nam je bila zelo všeč, zato smo jo vključili v scenarij. Zdi se mi zelo zanimiva, še posebno v teh prizorih, ko se kamera približuje obrazu. Govori o tem, kako se kamera približuje človeku, jaz pa sem to posnel s pomikom kamere naprej proti obema – njemu in njej – da bi ostal zvest tej ideji in se hkrati poklonil tema dvema igralcema, ki sta v tistem trenutku snela svoji maski.

Zame je to film o človeku, ki je večino časa pokopan pod težo svoje krivde, a mu nihče ne more pomagati, ker ne zna govoriti o svojih čustvih. Zakaj moški pogosto tako težko govorijo o svojih občutkih?

Ker so moški. Seveda se generacije spreminjajo, vendar so bile ženske vzgajane na en način, moški pa na drugega. Pri tradicio­nalni vzgoji moških je bilo več poudarka na delovanju, manj pa na razmišljanju, izražanju in velikodušnosti pri deljenju občutkov. Pogosto jih ne delijo niti zato, ker jih sami ne poznajo. Vzgojeni so bili za nekaj drugega. To je predvsem zgodovinsko in kulturno vprašanje. Zato ima to veliko smisla. Seveda obstajajo moški, ki znajo govoriti o svojih čustvih, tako kot obstajajo ženske, ki imajo pri tem težave. Ne gre za to, da bi bili vsi enaki. Gre za vzorce, ki imajo zgodovinske in kulturne korenine. Obstajajo moški, ki znajo izraziti svoja čustva, in tudi ženske, ki jih izražajo manj. Vse to je povezano z vzgojo, družbo in načinom, kako so nas skozi zgodovino učili razumeti sami sebe.