Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Vikend

Rok Rozman in Rožle Bregar: Dali so glavo na tnalo in nam rešili Sočo

Junaki Soče je zgodba o tem, kaj bi lahko bilo, če ne bi bilo ljudi, ki so si v času socializma upali reči ne. In kaj lahko bo, če ne bomo rekli ne tudi danes.
Rožletu sem rekel: »Ti ljudje si zaslužijo spomenik, ampak začnimo s filmom.« Tako je razlog za nastanek filma Junaki Soče opisal Rok Rozman. FOTO: Rožle Bregar
Rožletu sem rekel: »Ti ljudje si zaslužijo spomenik, ampak začnimo s filmom.« Tako je razlog za nastanek filma Junaki Soče opisal Rok Rozman. FOTO: Rožle Bregar
Mateja Košir
17. 10. 2026 | 08:00
13:49

Reko Sočo vsi poznamo kot našo smaragdno lepotico z mnogimi brzicami in koriti. A malokdo ve, da je bila v nekem hipu samo korak od tega, da bi zaradi gradnje orjaških hidroelektrarn postala mrtvo jezero, ker bi bil njen celotni zgornji tok, vse od Trente do Tolmina, potopljen. Nekaj pogumnih posameznikov se je uprlo takratnemu »napredku« in prav o njih sta Rok Rozman in Rožle Bregar posnela dokumentarni film z naslovom Junaki Soče.

Soča velja za eno najlepših evropskih rek, vaš film pa razkriva, kako malo je manjkalo, da bi bila danes videti popolnoma drugače. Kdaj se je porodila zamisel, da bi njeno zgodbo povedali z vidika ljudi, ki so jo rešili?

Rok: Ideja, da bi o tej izjemni zgodbi posneli film, se je porodila takoj zatem, ko sem izvedel zgodbo o reševanju Soče. Ko sem leta 2016 organiziral prvi Balkan Rivers Tour, ki je kmalu prerasel v gibanje za reševanje zadnjih divjih rek Evrope, imenovano Balkan River Defence, in se tako izpostavil kot nekdo, ki mu je mar za reke in zdravo pamet, so do mene prihajale takšne in drugačne zgodbe. Kot kajakaša, ki je redno prihajal na Sočo, me je bilo sram, ko sem izvedel, da brez pogumnih posameznikov ne bi bilo več brzic in jaz ne bi veslal po njej – o bitki proti potopitvi celotnega zgornjega dela Soške doline takrat namreč nisem vedel skoraj nič. Ko sem spoznal izjemne in hkrati neverjetno skromne ljudi, ki so se v 60. in 70. letih postavili zanjo, pa sem si rekel, da ni prav, da skoraj nihče ne ve zanje in za njihove neverjetne podvige. Rožletu sem rekel: »Ti ljudje si zaslužijo spomenik, ampak začnimo s filmom.« In Rožle je bil na srečo za.

Zanimivo je, da so se ti ljudje uprli posegom v reko v času, ko je gradnja velikih hidroenergetskih objektov za številne pomenila napredek. Kako so jih takrat sprejemali sosedje in sokrajani? So jih imeli za junake ali čudake, ki stojijo na poti razvoju?

Rok: Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja vsekakor niso bila čas, naklonjen varovanju narave, še manj kakšnemu uporu ali celo aktivizmu. Zavedati se je treba, da je bil to čas Jugoslavije, kjer se je v imenu bratstva in enotnosti na horuk izvajalo megalomanske infrastrukturne projekte, in tudi čas, ko so dodatne vire električne energije resnično potrebovali. Naravovarstvo kot današnji trend ali pojem niti še ni obstajalo. A nič od naštetega nekaterih posameznikov ni odvrnilo od tega, da ne bi naredili tistega, kar se jim je zdelo prav. Proti jezu so bili seveda ljudje, ki bi jim akumulacija potopila domove in polja, a si niso upali biti prav silno glasni, saj je bilo male ljudi najlažje utišati. Biti proti zajezitvi zato, ker bi potopila prelep del doline in za vedno spremenila dolvodne dele reke, to pa je bilo že neposredno nasprotovanje razvoju. Tako člani Kluba tolminskih študentov kot akademiki in strokovnjaki z republiških zavodov so, čeprav opremljeni z izjemno dobrimi argumenti, veljali za čudake, ki stojijo napoti razvoju. A to jih ni odvrnilo, da ne bi še naprej počeli tistega, kar se jim je zdelo prav. Prirejali so razne javne tribune in delili mnenja ter v primerih, ko nič od tega ni zaleglo, posegli tudi po »diverzantskih« akcijah, ki so pomagale, da je v dolini završalo. Vsekakor jih takrat skoraj nihče ni imel za junake. Menim, da je napočil skrajni čas, da se to spremeni.

Veliki kanjon Soče. FOTO: Rok Rozman
Veliki kanjon Soče. FOTO: Rok Rozman

V filmu nastopajo ljudje, ki so se pred desetletji uprli načrtom za gradnjo jezov. Med protagonisti so Mladen Berginc, Zdravko Likar, Žarko Mlekuž, Zoran Rutar, Stane Peterlin in drugi. Kako dobro ste jih poznali pred snemanjem?

Rok: Z vsemi še živimi protagonisti mi je uspelo med snovanjem filma vzpostaviti prijateljski odnos, kar mi je v veliko radost. Zanimivo je predvsem to, da sem tri od njih na videz poznal že od prej, a nisem vedel za njihove neverjetne angažmaje. Prav to nakazuje na njihovo skromnost, oni so namreč mnenja, da to, kar so storili, ni nič posebnega, da bi to storil vsak. Pa jim še danes govorim, da žal ni tako, da so bili pač le oni tisti, ki so dali glavo na tnalo in tvegali, da bi naredili, kar je prav. Žal sta med procesom snemanja filma dva pomembna protagonista preminula. Prav to se me je najbolj dotaknilo, saj nam ni uspelo 'ujeti' njunih izjav. Eden izmed njiju je Miran Mihelič, ki je s skrivnimi akcijami, za katere doslej skoraj nihče ne ve, pripomogel k ustavitvi HE Trnovo na lokalni ravni. Drugi je Stane Peterlin, ki je s svojim izjemno strokovnim, odločnim in pogumnim prizadevanjem kot uslužbenec zavoda za spomeniško varstvo skupaj z Maksom Wrabrom odločilno pripomogel k ustavitvi projekta HE Trnovo, ki bi potopila celotno Bovško kotlino. Izjemno mi je žal, da mi ni bilo dano spoznati človeka, ki je za slovensko naravo in naravovarstvo naredil tako veliko, a sem hkrati vesel, da sem pozneje podrobno spoznal širino njegovega dela prek branja njegovih člankov in pripovedovanj njegovih najbližjih.

Rok, ste biolog, kajakaš, nekdanji olimpijski veslač in človek, ki je velik del življenja posvetil rekam. Ali je zaradi tako osebnega odnosa do Soče težje posneti dokumentarec?

Rok: Tako kompleksnega filma ob takšnih pogojih sem se prav zaradi vsega naštetega sploh lotil. Brez ljubezni do rek, pravice in še posebno Soče se v takšen projekt pač ne vržeš. Ampak ko zdaj, ko je dokončan, pogledam nazaj, se mi zdi, da sem se veliko naučil, kot filmar, človek in naravovarstvenik. Ta film je po svoje moj oz. najin upor zoper dandanašnje katastrofalno slabo upravljanje reke Soče, ki ga ženeta samo še pohlep in želja po hitrih zaslužkih. Ne skrivam namreč dejstva, da sem v reko Sočo zaljubljen in da sem na njej ali na njenih bregovih doživel veliko najlepših trenutkov v svojem življenju in se zaradi tega počutim dolžnega, da opozorim, kaj vse je narobe, in pomagam pri spodbujanju k rešitvam.

»Brez animacij in arhiva film ne bi bil tak, kot je, to je največja dodana vrednost,« pravi Rožle Bregar. FOTO: Rok Rozman
»Brez animacij in arhiva film ne bi bil tak, kot je, to je največja dodana vrednost,« pravi Rožle Bregar. FOTO: Rok Rozman

Rožle, za vami so snemanja v gorah, na rekah in v zahtevnih naravnih razmerah. Soča je na fotografijah pogosto videti skoraj pravljično, a zna biti tudi nepredvidljiva. Kateri prizor je bil za snemanje najzahtevnejši?

Rožle: Predvsem nisva želela posneti filma, ki bi Sočo predstavil v klasičnem slogu, kot jo poznamo z razglednic, v idealnih razmerah, soncu, smaragdno. Hotela sva jo predstaviti v drugačni luči, v njeni surovosti, tudi kadar pokaže svoj drugi obraz. Predvsem pa jo posneti iz doslej nevidenih kotov, tako da se na koncu še domačin vpraša in čudi, ob kakšni pestrosti in lepoti živi. Film vsebuje tudi veliko prizorov iz živalskega sveta v Soči in ob njej. Tukaj sva imela zelo zahtevno nalogo, saj sva si za izziv zadala, da bodo vsi posnetki v filmu, tudi zvočni, narejeni največ pet kilometrov stran od Soče, kar nam je tudi uspelo. Če bi moral izbrati prizor, v katerega je bilo vloženega največ truda, je to 12-sekundni podvodni posnetek soške postrvi v času drstitve. Drstitev namreč poteka decembra, ko je temperatura vode izredno nizka. Gre za posnetek, ko samica koplje drstilno jamo, da odloži ikre, se obrne, za njo pa priplava samec. Za izjemni trenutek je Rok v mrzli vodi po osem ur na dan vztrajal kar 12 dni.

Film govori o zmagi, ki pravzaprav še ni dokončna. Nekdaj so Sočo ogrožali načrti za jezove in akumulacijska jezera, danes množični turizem. Smo Slovenci pri varovanju narave res kaj napredovali ali smo zgolj zamenjali način, kako jo uničujemo?

Rok: Žal bitka za obvarovanje Soče ni še končana, danes jo ogrožata velikanska nesposobnost in nespodobnost ljudi, ki jo upravljajo. Soča je zaradi svoje svetovne slave namreč postala gos, ki nese zlata jajca, predvsem tistim pri koritu. Če teh ni zadosti, jih brez sramu na silo iztiskajo iz nje. Če je bil nekdaj turizem upravičeno predstavljen kot alternativa agresivnemu razvoju s hidroelektrarnami, je zdaj postal ena glavnih groženj, ki lahko reko nepopravljivo uniči. Na vrhuncu poletja, ko termometri kažejo 35 stopinj in Soča komaj še teče, se na stotine čolnov iz dneva v dan dobesedno kotali po preplitvi reki. Ko k temu prištejemo še vse kopalce, ki površino tolmunov prekrijejo s plastjo sončne kreme, pa na tisoče ribičev in pohodnikov ter lovcev na najbolj smaragdne selfije, potem postane jasno, da Soča in njeno živalstvo pač nimata več miru. Potem je tu še problem izkopavanja proda za gradbene namene, ki uničuje strugo in ogroža habitat soške postrvi. No, za povrhu nad Sočo ves čas visi grožnja s kemičnim onesnaženjem ... Tako ji še zdaleč ne kaže dobro, pravzaprav ji tako slabo ni kazalo vse od časa predlaganih jezov.

Soške brzice. FOTO: Rožle Bregar
Soške brzice. FOTO: Rožle Bregar

Predstavljajta si, da si film ogleda nekdo, ki se rad odpravi v Posočje, se fotografira ob reki in se nikoli ne vpraša, kaj se skriva za njeno lepoto. Kaj bi želela, da po ogledu filma odnese domov?

Rok: Želel bi si, da mu film pomaga odpreti oči. Da neukročena smaragdna lepotica ni nekaj samoumevnega. Za današnje generacije, predvsem pa njihovo (ne)angažiranost, me, povedano po pravici, skrbi. Današnja mladina je skrajno apatična, neorganizirana in razvajena. Ob preobilici vsega materialnega in instantnega nimajo potrebe ali želje po soodločanju ali kritičnem razmišljanju. Po drugi strani pa imamo mladino, ki je ultra angažirana, ampak le v smer trenutnih trendov, med katere spada tudi moderno naravovarstvo, ki, roko na srce, varovanju narave in sobivanju človeka z naravo dela več škode kot koristi. A k sreči tako kot vedno obstaja nekaj svetlih izjem, za katere upam, da bodo spet stopile v bran Soči in zdravi pameti.

V filmu imajo pomembno vlogo tudi animacije in arhivski posnetki, s katerimi predstavljate načrte za zajezitev reke. Kako težko je bilo rekonstruirati nekaj, kar se na srečo nikoli ni zgodilo?

Rožle: Brez animacij in arhiva film ne bi bil tak, kot je, to je največja dodana vrednost. Naš ilustrator in animator Dalibor Kazija ima zelo poseben retro propagandni plakatni slog z vintage teksturo in ročno ilustracijo, ki nam zelo ustreza. Animacije se v filmu pojavljajo na dveh področjih. Z njimi na posnetkih iz današnjega časa, prek arhivskih zemljevidov, poskušamo čim bolje prikazati, kaj vse bi akumulacije zalile oziroma kakšne bi bile posledice jezov. Po drugi strani pa rekonstruirajo zgodbe in anekdote naših protagonistov. Lahko omenim le nekatere: grafitiranje, zaslišanje, javna tribuna … In prav zanimivo bo za naše junake na prvem predvajanju, ko se bodo videli v »risanki«.

Premiero pripravljate prav v Tolminu, med ljudmi, ki so z reko osebno povezani in med katerimi bodo tudi protagonisti filma. Čigavega odziva v dvorani se najbolj veselita in čigavega se morda malce bojita?

Rok: Običajno smo premiere naših filmov izvedli v Ljubljani ter se tako približali gledalstvu in medijem. A tokrat se nam to pač ni zdelo prav. Film v središče pozornosti postavlja skupino štirih domačinov iz Bovca, Kobarida in Tolmina, ki so kar nekaj let svojega življenja posvetili varovanju Soče in k temu pritegnili cel kup drugih domačinov. Ko namreč sprašujem lokalno mladino, ali kaj vedo o tem, kako malo je manjkalo, da bi bila njihova Soča le mrtvo jezero, se jim namreč niti sanja ne. No, zdaj bodo imeli priložnost izvedeti, hkrati pa upam, da bo film tudi lokalnim županom in občinskim administracijam nastavil ogledalo, jih oblil s sramom in jim primazal klofuto, ki jih bo predramila in jim pomagala zadeve v prihodnje urejati vsaj malo bolj premišljeno. V resnici se veselim odzivov vseh različnih profilov, bojim pa se tega, da se bo kdo zaradi rezov pri izboru predstavljenih tem in dogodkov počutil prikrajšanega.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine