Sarah Brightman: Namesto poleta v vesolje raje v Ljubljano

Sopranistka Sarah Brightman je svojo uspešno glasbeno kariero je pred pol stoletja začela kot disko diva, ko je spoznala legendarnega skladatelja muzikalov Andrewa Lloyda Webbra, s katerim je bila tudi poročena, je preskočila v muzikale, zdaj pa že dolgo velja za najbolje prodajano sopranistko na svetu. Malo je manjkalo, pa bi se lahko pohvalila tudi kot astronavtka.

Lani ste po ZDA predstavljali svoj božični spektakel A Winter Symphony, letos pa ga bomo lahko videli tudi v Evropi. Evropsko turnejo boste začeli v Ljubljani. Se prvi koncert turneje v čem razlikuje od drugih? Je kaj več treme ali živčnosti?

Uvodni večer turneje vedno nosi malo drugačno energijo. Čuti se veliko pričakovanje, saj se produkcija kot celota prvič predstavi občinstvu. Seveda je lahko tudi kanček več nervoze, vendar to ni toliko trema kot navdušenje in okrepljena osredotočenost. Ko se turneja začne, vsak nastop ujame svoj ritem, vendar tisti prvi večer ostaja poseben, saj postavi ton vsemu, kar sledi. Hkrati se trudim k vsakemu koncertu pristopiti z enako mero predanosti in prisotnosti, zato se v tem pogledu vsak nastop zdi enako pomemben kot prvi.

Sarah Brightman FOTO Charles Sykes

Božični album A Winter Symphony, ki ga boste predstavljali, je izšel že leta 2008, sledila sta Dreamchaser leta 2013 in vaš najnovejši album Hymn leta 2018. Torej je od vašega zadnjega albuma z novim materialom minilo že osem let. Govori se, da ste spet v studiu s Frankom Petersonom. Kaj lahko pričakujemo in ali boste na turneji predstavili tudi kaj novega?

Trenutno sem v studiu in pripravljam nov material, kar je vedno razburljiv proces. Vsako leto rada v svoje nastope vnesem nekaj svežega, zato je v programu vedno tudi element novosti. Kar zadeva nove posnetke, ti še nastajajo in veselim se, da bom več delila, ko bo pravi čas.

Zdi se, da ste postali skoraj sinonim za olimpijske igre. Peli ste na odprtju olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni in leta 2008 v Pekingu. Letos je v Milanu nastopil Andrea Bocelli, s katerim ste posneli nepozabno skladbo Time to Say Goodbye (Con te partirò). Poleg te skladbe je zapel tudi Puccinijevo arijo Nessun dorma, ki je prav tako stalnica vašega repertoarja, medtem ko je Time to Say Goodbye zazvenel tudi na tekmovanju v umetnostnem drsanju med nastopom japonske drsalke Kaori Sakamoto. Kako danes gledate na svoja olimpijska nastopa? Spremljate šport?

To so bili res izjemni trenutki v moji karieri, vsak nastop je bil po vzdušju in razsežnosti drugačen. Poletne olimpijske igre leta 1992 so bile v zgodnejši fazi moje poti in sloves­nost je bila zasnovana v bolj tradicionalnem slogu. Nasprotno pa so se poletne olimpijske igre leta 2008 zdele neverjetno ambiciozne, priložnost za Kitajsko, da svojo kulturo in umetnost predstavi na velikanskem svetovnem odru, zaradi česar je bila izkušnja veliko bolj razkošna in vizualno osupljiva. Kar zadeva šport, rada gledam nekatere discipline, zlasti tiste z izrazitim umetniškim elementom, kot sta gimnastika in umetnostno drsanje. Bolj nepričakovano pa bo verjetno za marsikoga moje navdušenje nad krlingom, ki se mi zdi hkrati intriganten in lep v svoji natančnosti. To je nekaj, kar bi rada nekoč tudi sama preizkusila.

Do takrat ste bili že velika zvezdnica, toda prav duet Time to Say Goodbye vas je pred tridesetimi leti izstrelil v ligo mega­zvezdnikov. Ste pričakovali, da vas bo prav ta skladba najbolj zaznamovala?

Že od prvega trenutka, ko sem jo slišala, sem imela močan občutek, da bi lahko postala nekaj res posebnega. Še posebej sem bila prepričana, da bo čudovito delovala kot duet z Andreo Bocellijem, saj sta se najina glasova tako naravno dopolnjevala.

Leta 2012 ste se kot turistka prijavili za polet v vesolje, a ste tri leta pozneje načrt opustili. Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da želite v vesolje, in zakaj ste si nato premislili? Vas vesoljski polet še vedno mika?

Ideja potovanj v vesolje me je navduševala že od otroštva, zlasti ker sem odraščala v času pristankov na Luni. Predstavljala je možnost, da dosežeš nekaj izjemnega. Čeprav sem opravila obsežna usposabljanja in bila zelo blizu tej izkušnji, imam občutek, da je bilo to potovanje na mnoge načine že izpolnjeno. To je bilo neverjetno poglavje v mojem življenju, tudi brez samega poleta.

Tudi pevsko kariero ste začeli vesoljsko obarvano, z disko skladbo I Lost My Heart to a Starship Trooper iz leta 1978, ki je postala velika uspešnica. Kako se spominjate disko začetkov? Kakšno glasbo in katere izvajalce si danes predvajate doma?

Takrat sem bila zelo mlada, disko je bil povsod – to je bilo izjemno živahno in veselo obdobje. Čutil se je pridih nedolžnosti in optimizma, glasba pa je bila praznovanje in energija. Danes je moj glasbeni okus še vedno precej eklektičen. Rada raziskujem širok nabor žanrov, od sodobnih izvajalcev, kot sta Goldfrapp in FKA twigs, do countryja in klasičnih del – odvisno od razpoloženja.

V zgodovino ste se zapisali kot najbolje prodajana sopranistka na svetu. Kako pri 65 letih skrbite za glas? Se leta v glasu že poznajo?

Še naprej redno vadim z vokalnimi pedagogi, kar je ključno. Glas, podobno kot telo, se s časom razvija, zato se morata z njim razvijati tudi tehnika in razumevanje. Menim, da sta stalno urjenje in skrbna pozornost najboljši način za varovanje in ohranjanje glasu. Ne gre toliko za upiranje spremembam, temveč za zavestno in disciplinirano prilagajanje, ki zagotavlja, da glas ostaja zdrav in izrazit.

Do novembra, ko boste v Ljubljani začeli turnejo, je še precej časa. Kaj boste počeli do takrat? Radi potujete tudi zasebno in kam vas najbolj vleče?

V prihodnjih mesecih se bom predvsem posvetila snemanju, pripravam na prihajajoče nastope in odhod na Japonsko, kjer bom sodelovala pri projektu Sunset Boulevard. Kadar imam priložnost, rada uživam v mirnejših trenutkih stran od dela. Imam majhen dom v Franciji, kamor se že vrsto let vračam in kjer se lahko sprostim ter odklopim. To je mirno okolje z zelo preprostimi užitki, kot sta sprehod med oljkami in kozarec vina, ki ponudi dobrodošlo ravnovesje zahtevnim turnejam.