Saša Einsiedler: Zelo pomembna modrost – ne sodi!

Proti koncu šova ste bili vse bolj neposredni z vprašanji, včasih se je zdelo, da morda celo preveč, kaj vas je napeljalo k temu?

Ko s človekom navežeš stik in zaupanje, ko ga bolje spoznaš in veš, kje so njegove meje, lahko z dobrimi vprašanji te meje premikaš. To pa je bistveno za napredek. Velikokrat mi kdo, s katerim delam individualno, reče, uau, kako dobro vprašanje, to mi je pa res dalo misliti. In na naslednje srečanje pride drugačen, z več zavedanja in drugačnim odzivom na neko situacijo. Najboljši premiki se sprožijo v človeku takrat, ko se jih sam zave. Zanimivo pa je tudi, da če se je nekomu, ki je gledal oddajo, zazdelo, da je neko vprašanje »premočno«, je to lahko znak, da ima sam s tem neki izziv.

V Poroki na prvi pogled je uspelo dvema paroma, je to dobra statistika?

Ja, menda je to izjemna statistika, sicer pa morajo to povedati tisti, ki imajo več pregleda nad svetovnim povprečjem.

Glede na to, da se z odnosi tudi sicer res veliko ukvarjate pri svojem delu, vas je v šovu vendarle kaj presenetilo?

Pravzaprav ne. Ko veliko delaš z ljudmi, te malo stvari res preseneti. Poleg tega se človek nauči ene zelo pomembne modrosti, ki je deloma povezana tudi z leti. In ta je – ne sodi. Nikoli ne vemo, kaj se skriva za dejanji nekoga, nismo v njegovih čevljih in vsak zakaj ima svoj zato, ki pa je velikokrat skrit očem.

Kdo od kandidatk ali kandidatov vas je najbolj razočaral ali pa neprijetno presenetil?

No, ravno zato, ker ne sodim, me ni nihče razočaral. To bi namreč že bila moja sodba, ne želim predznakov, ker s tem človeka označiš kot »slabega, dobrega …«. Ljudje se ne razlikujemo po tem, ampak po naših odločitvah in dejanjih. Za njimi pa vedno tiči vzrok – zakaj se je nekdo odločil tako, drugi drugače. In ti vzroki so nam velikokrat skriti. Zato, nihče me ni neprijetno presenetil, so pa nekateri pokazali več, drugi manj zrelosti.

Tekmovalci šova Poroka na prvi pogled. FOTO: Planet TV

Med kandidati sta izstopala dva, ki sta bila nedostopna, izmiš­ljevala sta si izgovore, lahko bi rekli, da sta bila težavna. Jih niste pred začetkom šova stestirali, prepoznali, ali pa ste jih, vendar sta bila ravno zaradi teh lastnosti primerna za potrebe šova, torej za gledanost?

Vsi kandidati so bili testirani, če uporabim to besedo, in na papirju je bilo vse brez posebnosti. Potem pa se je zgodil odnos in z njim vse tisto, česar testi ne pokažejo. Res je, da se pri testiranjih vidijo določene tendence kandidatov, vendar so bili že na prvih izborih izločeni tisti, ki so kazali velike odklone. Meni je res izjemno zanimivo, kako podzavest deluje, ko dobi priložnost. In ponavljam – v odnosih se pokaže največ, tudi če še niso tako globoki in intimni.

Izstopali sta tudi dve kandidatki: za prvo, ki je že dolga leta samska, je bilo videti, da se ne more odpreti moškemu, pa naj bo primeren ali ne; druga ima očitno težavno preteklost, čeprav je mlada, kar so opažali tudi komentatorji v oddaji Poroka na drugi pogled … Tega v postopku pridobivanja kandidatov prav tako niste ugotovili?

Če bi zavrteli znova prve oddaje, bi opazili, kako srčna želja se je videla pri skoraj vseh, da bi resnično našli nekoga, ki bi ga lahko imeli radi, da bi našli razumevanje, ljubezen. In s tem namenom vstopamo tudi sicer v partnerstva, se poročimo, pa poglejte, koliko ljudi se raz­ide. Eno je naša želja, drugo pa je odnos, v katerem kar naenkrat nisi več sam s svojo željo, ampak z nekom, ki tudi prihaja s svojimi željami, predvsem pa pričakovanji. V trenutku, ko naša pričakovanja niso izpolnjena, ko se v nas zbudijo speči strahovi, se ideja o brezmejnem razumevanju razblini. Pravijo, da kogar je pičila kača, se boji že zvite vrvi. To se je videlo pri mnogih parih. Ko je prišlo do bližine, so se je zaradi slabih izkušenj zbali.

Koliko ste spremljali komentatorsko oddajo?

Manj kot oddajo samo, mi je bilo pa zanimivo včasih slišati, kako so komentatorji interpretirali oziroma začutili določene pare.

Ste ob spremljanju ustvarjenih parov kdaj vendarle pomislili, da ste kot strokovna komisija zgrešili v izbiri dvojine?

No, to je kar težka beseda, mi ne glede na svojo strokovnost in izkuš­nje, ki jih imamo, nismo vedeževalci. Tudi sami smo držali pesti za pare, si želeli, da bi jim uspelo, in jim pomagali, kolikor nam je format oddaje dopuščal.

Bi v enaki vlogi še kdaj sodelovali v tem šovu, morda v prihodnji sezoni?

O tem še nisem razmišljala, zdaj bom, ko bo vsega konec, najprej zbrala občutke in misli, potem pa bomo videli!