Ted Lasso je en največjih televizijskih fenomenov tega desetletja. Serija temelji na ne posebej domiselnih oglasih za prenose nogometa v ZDA, kjer je prikazan naslovni junak, nekdanji trener ameriškega nogometa, ki skuša trenirati prave nogometaše, a brez dejanskega znanja, samo z zanosom in pozitivno energijo. Ko je Apple TV potrdil celo serijo na tej osnovi, si je malokdo predstavljal, da bi lahko s tako šibkim konceptom in ne povsem dokazano karizmo nekdanjega člana zasedbe Saturday Night Live Jasona Sudeikisa (ki mu v filmih nikoli ni prav zares uspelo) dobili uspešnico. A smo jo. Eno največjih.

Junak našega časa

Ne glede na to, kako so scenaristi izpilili koncept in kako fenomenalno se je povezala zasedba in presegla vsa pričakovanja, je treba Teda Lassa uvrstiti v njegov čas. Premiera prve sezone je bila 14. avgusta 2020, kar je bil čas kratkega prediha pred jesenskim novim valom porasta okužb s koronavirusom, tako da smo ob koncu prve sezone ponovno vsi delali od doma in se previdno in omejeno gibali po svetu. In takrat dobimo naval optimizma, ki se imenuje Ted Lasso. Čeprav se zgornji opis serije zdi žaljiv do nogometa in čeprav je del zapleta nekoliko izposojen iz uspešnega športnega filma Major League iz leta 1989, se premisa izkaže za zanimivo, Lassova nevednost pa zgolj odskočna deska za učenje o športu in spoznavanje ljudi.

Serija uporablja klišeje športnih dram, a jih še pogosteje krši, s čimer docela preseneti gledalce, dodatno pa zgradi zares kakovostne in raznolike stranske like s povsem prepričljivimi življenji. Tedu Lassu je uspelo držati ravnotežje med skoraj kičastim pozitivizmom z zgodbo o človeku, ki sestavi moštvo, medtem ko mu razpada zasebno življenje, med človekom, ki navdihne vse ostale in uspe vsakega sovražnika spreobrniti v zaveznika, obenem pa se na vse kriplje otepa terapije, ki bi jo še kako potreboval.

Ob tem Ted Lasso ni zgolj pomagal svojim igralcem do zmage, ali Američanom vzljubiti pravi nogomet, kot ena najbolj pozitivnih serij na televiziji je mnogim vsaj malo olepšal težke kovidne čase in na koncu tretje sezone postregel s skoraj kičasto popolnim, izdatno smešnim in čustveno izpopolnjujočim zaključkom. Zakaj se torej vrača?

Zakaj zdaj?

Kot je v nedavnem intervjuju za The Guardian to vprašanje komentirala ena izmed zvezdnic serije, Hanna Waddingham, ki igra lastnico nogometnega kluba Rebecco, zakaj šele zdaj? Tega ni mislila zato, ker bi potrebovala službo, Hannah Waddingham je sicer zaslovela s Tedom Lassom, a je nato tudi vodila Evrovizijo, igrala v Misiji: Nemogoče, posnela svojo akcijsko-komično serijo Ride or Die in snema film z Jasonom Stathamom. S tem je hotela povedati, da nastavek prejšnje sezone o ekipi ženskega nogometa ni bil strel v prazno – ženski šport je poln ravno tako napetih in požrtvovalni zgodb kot moški, a deležen le odstotka pozornosti.

Vsi se lahko strinjamo, da je to dobra iztočnica in da si športnice zaslužijo povsem enako pozornost kot športniki, ampak to ne spremeni dejstva, da se četrta sezona nahaja pred hudo preizkušnjo. Kot prvo mora biti tako zabavna in srčna kot prejšnje, a se obenem ne sme ponavljati, in z junaki mora narediti nekaj novega, kar bi bilo še zmeraj v njihovih karakterjih, a hkrati dovolj posebno, da upraviči vrnitev. To ni preprosta naloga, a zasedba je od takrat blestela v mnogih vlogah, scenaristi pa so posneli več odličnih serij, tako da jim kreativnosti vsekakor ni zmanjkalo