Tina Vrbnjak: Kdo plača ceno za odločitve tistih, ki imajo moč?

Matevž Luzar je režiral že Jezero, Leninov park in Dolino rož, kako ste videli te serije? So bile mejnik v razvoju slovenskih igranih serij? Je bila to morda serija Življenja Tomaža Kajzerja? Ali katera druga?

Pred omenjenimi serijami smo imeli kar precej slovenskih originalnih igranih nadaljevank, predvsem humorističnih, ki so zelo dobro vzpostavile slovensko igralsko, televizijsko in produkcijsko okolje in, brez česar seveda ne gre, občinstvo. Moje otroštvo je bilo, recimo, zaznamovano s Teatrom Paradižnikom. Pri Jezeru, Leninovem parku in Dolini rož se je začelo bolj poglobljeno razmišljati o seriji kot o avtorskem in vizualnem delu, ne samo kot o televizijskem izdelku. Pomembna sta bila tudi žanrska raznolikost in občutek, da lahko slovenska serija razvije svojo atmosfero, svoj svet in kompleksnejše like. Te serije vsekakor predstavljajo pomembno prelomnico za razvoj področja. Tudi Življenja Tomaža Kajzerja so bila svojevrsten mejnik. Za svoj čas in prostor precej nenavadna serija, ki je zaorala ledino za formalno in vsebinsko bolj posebne televizijske projekte. Pomembno se mi zdi omeniti tudi izvirne slovenske serije različnih formatov, ki so bile produkcijsko zastavljene manj ambiciozno, vendar so bile odlično izpeljane, vsebinsko in igralsko popolnoma sveže ter izvirno domišljene, recimo V dvoje, LP Lena, Renato, Kaj pa Ester in druge.

Bolj ko je zahtevna serija, bolj so do nje zahtevni gledalci. To drži ali ne? Ali pri dnevni ali humoristični seriji odpustijo več? Kako to vpliva na igralce?

Slovenija ima zelo številčno občinstvo, ki spremlja izvirne domače serije. Zdi se mi, da bolj ko so produkcijsko in vsebinsko kompleksne, višja so pričakovanja gledalcev. Pri tem ne moremo zanemariti dejstva, da imamo danes vsi dostop do tujih televizijskih platform, ki ponujajo produkcijsko zelo močne in vsebinsko izjemno raznovrstne serije. Tudi to neizogibno vpliva na gledalce in na to, kaj pričakujejo od domače produkcije. Z igralske perspektive pa lahko rečem, da si želimo temu razvoju slediti. Stremimo k temu, da smo vedno bolj sodobni, vsebinsko zanimivi ter tudi igralsko čim bolj preprič­ljivi in raznoliki. In mislim, da je to na koncu tudi najboljši odgovor na vse zahtevnejše občinstvo.

V Trezorju igrate Sonjo, varnostnico, ki po ropu bančnega trezorja nenadoma postane glavna osumljenka. Kdo je Sonja v vaših očeh?

Bom poskušala odgovoriti tako, da gledalcem ne bom povedala preveč. Sonja je človek, ki je v različnih pogledih zaznamovan in potisnjen na rob družbe. Je samohranilka, kar je že samo po sebi svojevrsten in sistemsko zelo slabo podprt izziv, hkrati pa je zaposlena kot varnostnica v banki in za svoje delo prejema nizko plačilo. Ves čas se pravzaprav bori za eksistenco. Zaznamovana je tudi s problematično osebno zgodovino, s katero je sama že opravila, vendar ta zgodovina še vedno močno vpliva na njeno življenje in predvsem to, kako jo obravnavajo drugi. Zelo si želi ostati nevidna in odvračati pozornost, želi si predvsem poskrbeti zase in za svojega otroka, za katerega bi naredila vse, kar je treba. V tem pokaže neverjetno moč, vzdržljivost in brezkompromisnost.

Omenili ste, da Sonja želi ostati nevidna. Kako težko je igrati človeka, ki se ves čas trudi, da ga drugi ne bi opazili?

Sonja zelo hitro po ropu postane glavna osum­ljenka. Ali je to upravičeno ali ne, seveda ne smem izdati. V vsakem primeru se znajde v središču dogajanja, v situaciji, ki je v močnem nasprotju z njeno naravo. Poseben izziv se mi je zdel, ko sva z Matevžem iskala njeno notranjo logiko – kaj izreče, kaj zadrži zase, kako se odziva na pritisk. Njeno vedenje je v marsičem popolnoma neskladno z mano, kar seveda pri mojem poklicu ni nič nenavadnega, pa vendar ... Sama bi na vprašanja, ki jih postavljajo zasliševalci, odgovarjala popolnoma drugače. Kjer Sonja molči, bi jaz govorila in pojasnjevala. Zame je bil največji izziv igrati človeka, ki odgovarja z molkom. Moja, bom rekla, naravna človeška logika odzivanja mi ni bila v nobeno pomoč.

Trezor govori tudi o tem, da posledice napak niso za vse ljudi enake. Kako pomembna se vam zdi ta družbena plast zgodbe?

Pravzaprav gre za nekakšen presek in kritiko družbe, ki govori o tem, kako se odločitve in delovanje tistih, ki imajo v rokah kapital in politično moč, na koncu odražajo v življenju posameznika, ki živi v tej družbi in nima nobene moči.

In prav ta razkorak se mi zdi zelo pomemben. Ista napaka, ista odločitev ali isto dejanje namreč nimajo enakih posledic za vse. Tisti na vrhu imajo pogosto sredstva in moč, da posledice svojih dejanj obvladujejo ali se jim celo izognejo, medtem ko jih nekdo na dnu družbene piramide občuti neposredno in veliko bolj boleče. Trezor zelo dobro odpira tudi to vprašanje – kdo v resnici plača ceno za odločitve tistih, ki imajo moč.

»Sonja je človek, ki je v različnih pogledih zaznamovan in potisnjen na rob družbe. Je samohranilka, kar je že samo po sebi svojevrsten in sistemsko zelo slabo podprt izziv, hkrati pa je zaposlena kot varnostnica v banki in za svoje delo prejema nizko plačilo. Ves čas se pravzaprav bori za eksistenco,« pove Tina. FOTO: Anze Vrabl. 

Ja, Matevž Luzar ob seriji postavlja vprašanje, kdo je večji kriminalec – tisti, ki trezor oropa, ali tisti, ki ga polni. Ste med snemanjem našli svoj odgovor?

Odgovor na to vprašanje je jasen in naša serija se pravzaprav ne sprašuje samo, kaj je večji zločin – rop ali ustanovitev banke, kar je kultno brechtovsko vprašanje iz Opere za tri groše. Trezor predvsem secira sistem, ki omogoča, da tisti, ki imajo v rokah kapital in politično moč, manipulirajo s celotnim ustrojem družbe. In prav tukaj se mi zdi serija zelo natančna in dragocena – ker nas sili pogledati, kako je sistem v resnici sestavljen in komu služi, kdo ima moč, da določa pravila, in kdo mora živeti s posledicami teh pravil.

Serijo je navdihnil resnični rop sefov v Ljubljani. Koliko je bilo med ustvarjanjem za vas pomembno poznavanje resničnega dogodka in koliko ste se želeli od njega oddaljiti?

Rop sefov SKB banke v Ljubljani, ki se je zgodil oktobra 2005, je bil, kolikor vem, predvsem navdih za pisanje scenarija. Od samega poteka ropa in vseh nadaljnjih dogodkov, ki so bili takrat znani javnosti, pa se je serija precej oddaljila. Za nas je bilo iz tega dogodka pomembno predvsem to, da je šlo za nekakšen notranji dostop do banke – ni bilo klasičnega fizičnega vloma –, in dejstvo, da se pravzaprav ne ve, koliko denarja je bilo zares ukradenega. Uradna škoda je bila ocenjena na približno od 10 do 15 milijonov evrov, neuradno pa se je govorilo tudi o precej višjem znesku, več kot 30 milijonih evrov. Kar pomeni, da je bilo v sefih očitno ogromno premoženja, ki v resnici nikoli ni bilo uradno prijavljeno.

Zasedba povezuje igralce iz Slovenije, Hrvaške in Črne gore. Kako je ta kombinacija vplivala na energijo na snemanju?

To, da smo se pri ustvarjanju serije povezali ustvarjalci iz različnih okolij – ne samo igralci, tudi drugi sodelavci –, je seveda dalo snemanju krasno dimenzijo. Že ko se igralci iz različnih ansamblov in s svobode med seboj pomešamo, se vedno zgodijo nove ustvarjalne povezave in igralska dinamika. V našem primeru pa so različni jeziki, temperamenti in igralski pristopi seriji seveda dali dodatno draž in širino. Še večkrat bi si želela sodelovati na tak način.

Trenutno ste zelo dejavni na televiziji. Se igralec v takšnih obdobjih sploh lahko povsem prepusti uspehu ali je nekje v ozadju vedno tudi zavest, da nove vloge niso samoumevne?

Igralec je menda dober samo toliko, kolikor je dobra njegova zadnja vloga, ampak iskreno, sama se rada prepustim uspehu, ker zanj trdo delam, rada si vsaj malo odpočijem in poskušam nabrati moči za naslednje projekte. To mi seveda vsaj malo omogoča socialna varnost, ki jo imam zaradi zaposlitve v gledališču. Če bi bila prepuščena trgu in ekonomsko negotova, bi se zelo težko koncentrirala na svoje delo, kot si o samozaposlenih to zmotno predstavljajo mnogi.

Se kaj novega obeta na filmskem področ­ju?

Poleti smo snemali Konje, prvenec režiserja in scenarista Jerneja Kastelica. Film o moškem, ki ga je, njegovo življenje in odnos do bližnjih, zaznamovala preteklost njegovega nasilnega očeta. Igram Renato, njegovo nekdanjo partnerico. Zaradi scenarija in poteka snemanja se filma zelo veselim. Kar se mene tiče, je to to, se pa v prihodnosti obeta kar nekaj zanimivih domačih premier slovenskih filmov, recimo Azra Tijane Zijanić, Vse, kar je narobe s tabo Urše Menart, Skriti ljudje Mihe Hočevarja, Izgubljeni sin Darka Štanteta in drugi.

Kaj pa v Drami, vaši matični hiši, kje vas bomo videli v novi sezoni?

Konec jeseni bo v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj in v režiji Jana Krmelja premiero doživela predstava Changes Maje Zade, spomladi pa Češnjev vrt Antona P. Čehova v režiji Nine Šorak. Igrala bom tudi v nekaterih ponovitvah predstav iz prejšnjih sezon, med drugim Cyrano de Bergerac, Veliki diktator, Zdravnica, Alica: nekaj solilogih o neznosnosti časa in Za narodov blagor.