Željko Bebek tudi pri osemdesetih ne razmišlja o slovesu z odrov. Eden najbolj prepoznavnih glasov prostora nekdanje Jugoslavije še vedno ustvarja novo glasbo, sodeluje z mlajšo generacijo glasbenikov in koncertira pred občinstvom, v katerem stojijo drug ob drugem stari starši, njihovi otroci in vnuki. Slovensko občinstvo bo lahko njegove brezčasne uspešnice in nove pesmi slišalo 19. septembra, ko prihaja v izjemni ambient ljub­ljanskih Križank. Pred koncertom smo se z njim pogovarjali o več kot petih desetletjih kariere, glasbi, ki ne pozna generacij, sodelovanju s sinom Zvonetom in snemanju v legendarnem Abbey Roadu.

V soboto, 19. septembra, prihajate v ljubljanske Križanke. Kaj vam danes, po več kot petih desetletjih kariere, pomeni stati pred slovenskim občinstvom – in imate pred koncertom v Križankah še vedno kaj treme?

Vedno sem rad gostoval v Sloveniji in vsak koncert tukaj je zame poseben izziv. Lep občutek je nastopati pred slovenskim občinstvom, prav tako na Hrvaškem, saj Slovenci obiskujejo moje koncerte recimo tudi v Hrvaškem Zagorju, še posebno pa v Istri in Dalmaciji. Zelo se veselim ponovnega koncerta v Ljubljani, Križanke pa imajo posebno vzdušje.

Vaše občinstvo je danes neverjetno generacijsko raznoliko. Na koncertih so ljudje, ki so odraščali ob vaših pesmih, pa tudi njihovi otroci in celo vnuki. V čem je skrivnost, da vaša glasba nagovarja vse generacije?

Res ne govorimo več samo o otrocih, danes so tu že tudi vnuki. In to je poseben užitek. Rock'n'roll je nekaj, kar nas že deset­letja povezuje in očitno lahko preseže generacijske meje.

Tokrat predstavljate tudi novo pesem Voli me do neba. Je ljubezen pri osemdesetih drugačna kot pri tridesetih? Kaj za vas danes pomeni ljubiti do neba?

Ljubiti do neba vedno pomeni isto – ljubiti brez meja, do nes­končnosti.

Pesem Voli me do neba je nastala v sodelovanju z vašim sinom Zvonetom. Kako je ustvarjati s sinom? Lahko v studiu pozabita na odnos
oče–sin in postaneta preprosto glasbena partnerja?

Zelo sem vesel, da je Zvone že pri sedmih ali osmih letih pokazal velik talent in ljubezen do glasbe. Zame je čudovit izziv, da lahko skupaj kot partnerja ustvariva nekaj lepega.

Zvone je ob vajinem sodelovanju dejal, da je vaš glas kot sidro, ki ohranja avtentičnost vaše glasbe. Kaj pa pri njem najbolj navdihuje vas?

Upam, da se bo moje občinstvo povezalo tudi z Zvonetom. Čas je pokazal, da sva dober tim, in veseli me, da lahko z glasbo povezujeva različni generaciji.

Pri novi glasbi ste sodelovali tudi z mednarodno ekipo producentov iz Norveške, Francije in drugih držav. Kako težko je po toliko letih kariere spreminjati svoj zvok, ne da bi izgubili tisto prepoznavno Bebekovo identiteto?

Takšen je svet glasbe. Kar na­prej iščemo nove, lepe zgodbe in nove načine, kako jih povedati.

Pred kratkim ste uresničili eno svojih velikih želja in snemali v legendarnem londonskem studiu Abbey Road, kjer so zgodovino pisali tudi The Beatles. Kaj vam je šlo po glavi, ko ste prvič stopili v ta prostor?

V tem studiu se je pisala zgodovina glasbe. Že samo stati pred mikrofonom na takšnem kraju je nov navdih. V Angliji sem sicer snemal že prej, vendar je bilo snemanje v Abbey Roadu zame najpomembnejša in najlepša takšna izkušnja.

Če bi lahko za eno uro sedli za isto mizo s katerim koli glasbenikom iz zgodovine – živim ali pokojnim –, koga bi izbrali in o čem bi se pogovarjala?

V življenju sem srečal in spoznal veliko glasbenikov, tudi v Londonu v preteklosti. Verjamem pa, da bom v prihodnosti spoznal še veliko novih generacij glasbenikov. To me še vedno zanima in navdihuje.

V karieri imate nešteto uspešnic. Glasbeniki pogosto vendarle čutijo do nekaterih od svojih pesmi posebno navezanost. Imate vi kakšno, ki vam pomeni več kot druge?

Na vsakem koncertu vso svojo kariero zapojem približno trideset pesmi. Med njimi so vedno moje najljubše in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.

Ko danes pojete stare uspeš­nice, jih doživljate enako kot nekoč ali so jim leta dodala nove pomene in spomine?

Srečen sem, da imajo moje pesmi ne glede na generacijo še danes isti zvok in pomen, kot so ga imele ob nastanku. Nikoli niso temeljile na pretencioznih sporočilih, ne nekoč ne danes. V njih so lepota, energija in čustva – in prav to je očitno brezčasno.

Če bi lahko mlademu Željku Bebeku iz šestdesetih ali sedemdesetih let poslali samo eno kratko sporočilo iz leta 2026, kaj bi mu napisali?

Vedno ostani svoj.

Pri osemdesetih ste še vedno zelo aktivni. Si še postav­ljate nove cilje ali predvsem uživate v vsem, kar ste ustvarili?

Vedno poskušam najti pravo ravnovesje med enim in drugim. Rad imam nove cilje, znam pa tudi uživati v tem, kar sem ustvaril.