Animal planet Simona Cirkulana

Včasih nam pri ravnanju z živalmi manjka srčnosti, sploh če niso najbolj ljubke. Simon Cirkulan želi pokazati, da je vsaka žival v ekosistemu pomembna in ima svojo vlogo.

Objavljeno
12. december 2019 06.00
Posodobljeno
12. december 2019 09.08
Cilj razstave je preseganje predsodkov in premagovanje strahu. In leopardji gekon (na fotografiji) se z veseljem pusti božati. FOTO: Špela Kuralt/Delo
Dvorana krajevne skupnosti Ljubečna pri Celju je že nekaj tednov polna živih bitij. Od piščančkov, kuncev, morskih prašičkov, do kač, kuščarjev, ogromnih ščurkov, še večjih paličnjakov in gigantskih polžev, ki se jih je treba malce navaditi. Prav to je cilj razstave – preseganje predsodkov, premagovanje strahu. Uspeh je menda velik, večina ljudi, ki pridejo denimo s strahom pred kačami, kačo mogoče ne le poboža, ampak tudi prime.

image
Morski prašički so posvojeni. Prvotna družina se je od njih poslovila zaradi alergij. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Avtor razstave in lastnik velike večine živali v dvorani je domačin, Simon Cirkulan, biolog in od mladih nog ljubitelj živali. To je že peta razstava po vrsti, pripravil jih je na Ljubečni in drugod, poleg tega z nekaterimi člani svoje živalske družine obiskuje šole in v sklopu učnega načrta pokaže učencem različne živali.

Prav tak način je najboljši za spoznavanje živali in tudi razstava ima podoben, sonaraven koncept, razloži: »Tako dosežem bolj učinkovito dojemanje in varovanje narave. Gre namreč za konkretno naravovarstvo. Pridejo recimo ljudje, ki se zelo bojijo kač. Včasih so zaradi strahu te živali celo pobijali. Vemo pa, da so vedno bolj ogrožene, med drugim zaradi širjenja človeških bivališč in drugih dejavnosti. Če jih bomo še naprej pobijali, jih bo še manj. Ko nekdo doživi pristen in pozitiven stik tukaj, mora pa biti stik strokoven, se njegov odnos do živali spremeni, o njej se nekaj nauči. Prav znanje podira predsodke, ki jih imamo. Ko se znebimo predsodkov do določenih živali, se mogoče znebimo tudi drugih strahov in smo bolj osvobojeni. Ne samo zato, da varujemo naravo, čeprav je na tem velik poudarek, in da več vemo, ampak smo tudi bolj odprti, čustveno trdni. Zato to ni pomembno samo za naravo, temveč za družbo kot tako.«

image
Povsem običajni piščančki so dandanes velika atrakcija. Sploh če skočijo v dlani. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Nekatere živali bodo z veseljem prišle do vas. Piščančki v kotu, kjer imajo lučko, so zelo radovedni. In kljuvajo vse, kar se sveti – velja kot opozorilo za vse, ki nosite prstane, in niti objektivi fotoaparatov niso varni. Piščančki niso njegovi, pojasni sogovornik: »Sem so prišli naravnost iz inkubatorja in bodo šli naprej na kmetijo kot odrasli.« Po nekaj tednih razstave so že pravi piščanci, skoraj kure. Simon se pošali, da imajo na razstavi Animal planet (planet živali) v živo, saj so lahko obiskovalci resnično opazovali rast piščančkov, prav tako levitev ameriškega goža.
 

Z znanjem nad strah


Od ljubkih piščančkov smo že pri paličnjakih. Vseh vrst in oblik so, nobena pa ne daje slutiti, da se zanjo skriva dejansko živo bitje. Ko drži v rokah enega od paličnjakov, ki mu manjka noga, pove, da je možno, da mu jo je kdo pojedel. Saj je res težko razločiti, kaj je noga, kaj pa vejica.

Kraljevski paličnjak, ime mu je iz latinskega nadel Simon, je povsem mirno ždel na rokah in se pustil razkazovati. V svoji živalski družini ima namenoma pri posameznih vrstah zbrane skupaj največje primerke, pojasni: »Če dam na plano pajka, da obiskovalci vidijo, koliko nog ima, katere so njegove telesne regije, kje so oči, kje strupniki, zakaj ima dlake, je bolje, da je velik. Dlake imajo vsi pajki, ampak na drobnih pajkcih se ne vidijo dobro, vsaj ne brez mikroskopa in lupe.«

image
Simon Cirkulan z najtežjimi žuželkami na svetu. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Tako lahko na razstavi spoznavate največje pajke, največje škorpijone, velike žuželke: »Živi listi so atrakcija, pa največja stonoga na svetu, ki se dejansko imenuje železna kačica ali tisočnoga, čeprav ima 256 nog. Potem so tu največji ščurki na svetu. Moramo imeti tudi živali, ki jih ljudje ne sprejmejo takoj. Verjetno sicer niso takoj za vsakega, so pa zanimive in v naravi zelo pomembne. Treba je narediti neko kombinacijo in pokazati vpetost vsake vrste v ekosistem. To je poanta vsega.«

image
Madagaskarski tenrek je počival. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Tudi najbolj pogumni pa vseh razstavnih primerkov ne boste mogli vzeti v roke. Nekatere živali pač niso primerne za božanje. Kot denimo najtežja žuželka, malajska džungelska deva.


Je pa Simon opozoril, da so tudi nekatere, ki jih z lahkoto sprejemamo in imamo celo za ljubljenčke, lahko nevarne: »Morski prašički, kunci, piščančki in papige niso tako nedolžne živali, kot se zdi. Ljudje se bolj bojijo kač, ki dejansko ne bi nič naredile, morski prašiček pa ima tako močne zobe, da nam, če nas ugrizne v prst, takoj pride do kosti, pa to ni splošno znano. Zunanjost zavaja. Papige pisanih barv hočejo obiskovalci božati, ampak ne vedo, da nam s kljunom lahko odkljune prst. To niso živali za ljubkovanje.«

image
Zelo lepi, a tudi nevarni. Lahko odkljuneta cel prst! FOTO: Špela Kuralt/Delo

 

Odgovornost in spoštovanje


V predprazničnem času, ko še vedno mnogi razmišljajo, da bi otroka pod smrekico pričakala domača žival, je obisk takšne razstave več kot dobrodošel. Na njej so namreč tudi živali, ki so se jih lastniki naveličali. Simon Cirkulan živali naravnost obožuje, a priznava, da je s tem povezano veliko odrekanja: »Za živali živim in se mogoče tudi preveč odrekam svojim stvarem. Ampak ko jih imaš toliko, mora biti skrb zanje na prvem mestu. Ne moreš reči, zdaj grem pa na morje in bodo same. Odločil sem se za živali, zanje bom skrbel, in zato ne grem na morje. Nimam pa te družine živali samo zase, ampak zato, da jo pokažem ljudem.«

image
Amazonska mlečna žaba. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Prav zaradi nekaterih, ki odrekanja niso prenesli ali pa so se morali živali odreči zaradi alergij, je njegova živalska družina še večja. »Z domačimi živalmi živimo že tisočletja in skrbimo za njih, zanje smo odgovorni. Smo leta 2019, pa je še vedno preveč živali zavrženih. Žival kot darilo ni primerna. Nekatere eksotične primerke pa smo dobili od lastnikov, ker so se jih naveličali, ker so preveč zrasle ali ker so dobili novega družinskega člana, in pri eksotičnih živalih je potem malo bolj zapleteno,« razlaga.

Gotovo je pametno razmisliti, ali bomo nekoč imeli otroka, preden si omislimo kačo, ki zraste do devet metrov. Že zaradi prostora, opozarja Simon: »To ni žival za stanovanje. Danes lahko vsak vse kupi, kar pa ni prav. Velikih kač nimam prav zato, ker nimam ustreznih razmer. Veliki piton, ki zraste šest metrov, mora imeti tudi šest metrov dolg terarij, da se v njem lahko iztegne. Imam take živali, ki jih lahko vzdržujem, ki niso nevarne, čeprav lahko vsaka ugrizne, ampak te naše kače ne grizejo, kot mogoče ljudje mislijo.«

image
Iz majhnega zraste ... ogromno! FOTO: Špela Kuralt/Delo

 

Za pravo učenje


Simon je na razstavi ves čas navzoč, kar je neprecenljivo, saj lahko hitro in strokovno odgovori na vprašanja obiskovalcev. Pravi, da so odzivi neverjetni: »Pri kačah in pajkih, žuželkah, sploh kakšnih ščurkih in paličnjakih, so najprej negativni, največji dosežek pa je to, da jih imajo ljudje, ki se tako grozno bojijo teh živali, da jih niti po televiziji ali v knjigah ne morejo videti, potem na rokah.«

image
Kunca sta ena najbolj priljubljenih živali na razstavi. FOTO: Špela Kuralt/Delo


V preteklosti se je tudi sam »prilagajal« na živali, se spominja: »Največji izziv je bila zame verjetno kača. Nikoli nisem imel hudih strahov, da bi me to zaviralo pri spoznavanju živali. Bral sem knjige in potem je znanje pretehtalo predsodke.«

Posebej je poudaril, da je pomemben pravilen odnos do živali, tako doma kot v šoli: »Spomnim se, da smo se v osnovni šoli učili o škodljivcih in koristnih živalih. Tega v biologiji ni. Tega se ne bi smeli učiti. To je biološki greh (smeh)! Vsaka žival je v ekosistemu pomembna in ima svojo vlogo. Za človeka je lahko negativna ali pozitivna. Dolgoročno gledano je sicer gotovo pozitivna. Le če je vsaka živalska vrsta prisotna v nekem okolju, bo ekosistem funkcioniral, sicer se bo postopoma zrušil. Najprej bomo recimo izločili bramorja, potem njegove plenilce, ker pač plenilec ne bo imel kaj jesti, potem se bo prehranjevalna veriga podirala naprej.«

image
Kraljevski paličnjak (Medauromorpha regina) je tako velik, da zlahka prešteješ vse okončine. Če ga najdeš. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Razstava prikaže celoten svet narave. Tako so v prostor vpete tudi rastline, od puščavskih do tropskih vrst. Tudi če ste vse te živali in rastline že videli, je obisk razstave, ki naj bi kmalu postala stalna nekje v Celju, doživetje, ki obogati ne le naše znanje, ampak tudi srce.

Včasih nam pri ravnanju z živalmi manjka prav srčnosti. Sploh če niso najbolj ljubke, sklene Simon: »Če živali spoštujemo, se ne postavljamo nad njih, kot neka bitja, ki so alfa in omega v tem svetu. V naravi jih pustimo pri miru in jih opazujemo z razdalje in ne drezamo v njih, kajti verjetno nas jemljejo kot plenilce. Pajki se nas recimo vsi bojijo. Ne grizejo ljudi, kot morda kdo misli. Nič nam nočejo, samo hočejo, da jih pustimo pri miru, pa niti tega ne naredimo. Čeprav je to najmanj.«

ℹSvet narave


Kje: dvorana KS Ljubečna pri Celju

Kdaj: vsak delovnik od 10. do 12. in od 14. do 18. ure, v soboto in nedeljo od 9. do 12. in od 14. do 18. ure

Vstopnina: odrasli 4 evre, otroci 3 evre, osebe s posebnimi potrebami brezplačno