Avtobus za dva

Ubogi vsi, ki ne živimo v prestolnici. Kajti mi moramo hoditi spat s kurami.

Objavljeno
01. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
01. oktober 2019 07.55
FOTO: Jure Eržen
So bili sploh kdaj zlati časi, ko so otroci odraščali v varnem zavetju složne in ljubeče družine, brez sosedov, ki bi nagajali, brez groženj, da jih bo pokončala kakšna grozna bolezen, vojna ali plastika v morju, ki bo lepega dne zadušila ves plankton, od tam do izumrtja vsega živega na planetu razen kakšnih trdovratnih bakterij in lišajev pa je samo še korak?

Tudi hrvaška vlada je odločila, da po novem letu na otroških zabavah in piknikih za odrasle kozarci in pribor, slamice in krožniki ne bodo več plastični. To je naravnost čudovito. Vedno, kadar so se na kakšni zabavi domače sladice znašle na plastičnih krožnikih, se mi je zdelo, da je to nezaslišana žalitev za vse: za jabolka, ki jih je neka roka na tanko olupila, za cimet, ki so ga postrgali z vej v daljni deželi (in razvozili po širnem svetu ...), za tanko razvlečeno testo in vse drobne skrivnosti, zaradi katerih po slabi uri pride iz pečice omamno dišeč, zlat, krhek, sočen jabolčni zavitek.

Takšna plastika pač ne more biti moj prispevek k manj zasvinjanemu svetu, ker je ne maram. Je pa nekaj drugega. Smrdljiva »sporočila«, ki jih vsak dan na dolgi poti do službe in nazaj pošilja v nebo moj avtomobil, vedno bolj motijo tudi mene. K preizkusu, kako bi bilo mogoče pločevinasto zverino večkrat uspavati doma in iti po svetu z javnim prevozom, je prispevalo naključje. Ali namig usode? Avtomobilski ključ se mi je nekega dne skril. Edina rešitev je bila avtobus.

Ubogi vsi, ki ne živimo v prestolnici. Kajti mi moramo hoditi spat s kurami. Zadnji avtobus domov je okoli osmih. Pa kaj, če je v Ljubljani zvečer na desetine dogodkov. Pa kaj, če imajo ljudje službo tudi popoldne. Petnajst pred osmo jih na peronu, ki ga še domačini komaj najdemo, tujci pa potrebujejo še kaj več kot pametni telefon, čaka avtobus, dolg kot ladja. Odpelje s petimi potniki, štirideset sedežev nemo sameva, na zadnjo postajo pa pripelje enega. Skoraj romantično.