Babica

Alma je bila na začetku 39. tedna nosečnosti. Čeprav je bil predvideni datum poroda še odmaknjen, je sama čutila, da bo rojevala že jutri ali pojutrišnjem.

Na večernem sprehodu je možu povedala, da si želi še pred porodom povzpeti se na bližnji hribček in uživati v lepem razgledu, ki se odpira tam zgoraj. Tako rada ima odprte prostore, ki ji dajejo občutek svobode.

Preden je šla spat, je še enkrat preverila svojo porodno torbo in seznam vseh potrebščin, ki ji ga je v šoli za starše predala babica. Ko se je prepričala, da je vse pripravljeno, se je sprostila, pobožala trebušček, v katerem je raslo detece, in v miru zaspala.

Že petnajst minut čez eno so jo prebudili popolnoma novi občutki. Poskušala se je spomniti napotkov svoje babice. Ker je bila to njena prva nosečnost, ni vedela, ali naj se z možem že odpravita v porodnišnico.

Čeprav sredi noči je za nasvet poklicala v porodnišnico, kjer so ji predlagali, naj se počasi odpravi od doma. Pravočasno so obvestili babico, ki si jo je izbrala Alma, tako da jo je ta že pričakovala. Alma je bila presrečna, ko jo je zagledala, saj je iz nje sijalo toliko topline – prav izžarevala je občutek varnosti.

V porodnem bloku je bilo vse tiho in mirno. Bilo je natanko tako, kot si je Alma želela zase in za svojega dojenčka. Babica je sledila porodnemu načrtu, Alminim željam po čim bolj naravnem porodu, poskrbela za prijetno ozračje v sobi, nastavila glasbo in prižgala svečke.

Vse je bilo nared za prihod novega bitjeca, ki se je v ljubečem in mehkem okolju rodilo tistega lepega nedeljskega jutra.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Kumin Horvat.