Prva vladarica, ki je za neveste namesto najlepše nedeljske obleke uvedla belo

Združeno kraljestvo praznuje 200. obletnico rojstva kraljice Viktorije, ene najslavnejših monarhinj.

Objavljeno
24. avgust 2019 09.00
Posodobljeno
24. avgust 2019 15.17
Pred Viktorijino poroko so kraljevske neveste nosile bogate kraljevske insignije, s hermelinovino obrobljene obleke z dragulji. Njena belina je za vselej spremenila poročne obleke. Foto Historic Royal Palaces
Ko se je Viktorija rodila, je bila šele peta v vrsti za prestol. Kraljica je postala pri 18 letih, saj njeni trije strici niso imeli živih naslednikov, oče pa je umrl že kmalu po njenem rojstvu. Položaj je sprejela kot neizkušena najstnica, in še peturna slovesnost v Westminstrski opatiji, zaradi katere se je na londonske ulice zgrnilo skoraj pol milijona ljudi, je skrenila z začrtanih pravil.

Westminstrski dekan, ki je okronal njene prednike, je zbolel, žezlo je dobila v roke v napačnem trenutku, canterburyjski nadškof pa ji je prstan nataknil na napačen prst. A ko je pri 81 letih umrla, je bila znana kot »babica Evrope«.

Čeprav je bila poroka z njenim bratrancem, nemškim princem Albertom Saško-Coburško-Gothskim dogovorjena že od rojstva, je sama v dnevnik zapisala, kako zelo je vanj zaljubljena. Zveza dveh vladarskih družin se je razvila v uspešen in predan zakon, in čeprav Viktoriji rojevanje ni bilo po volji in je trpela za obporodno depresijo (bila je tudi prenašalka hemofilije, ki je prizadela deset njenih potomcev), se jima je v šestnajstih letih rodilo devet otrok in nato kar 42 vnukov, ki so se omožili in oženili po kraljevih družinah po vsej Evropi.
 

Do Elizabete II. kraljica z najdaljšim stažem


Le meter in pol je v višino merila ta monarhinja, ki je ušla osmim poskusom atentata in naposled s 63 leti in pol na prestolu nanizala najdaljši staž vladanja v britanski zgodovini. Pred štirimi leti jo je prehitela njena prapravnukinja, aktualna kraljica Elizabeta II., ki zdaj kraljuje že 67 let. A prav te dni so se pojavile govorice, da naj bi nasledstvo predala v prihodnjih dveh letih.

Viktorijino vladavino enačijo z dobo britanskega razcveta, industrijskega razvoja, gospodarskega napredka, ki je iz novega srednjega sloja tovarnarjev in trgovcev ustvaril eno najmočnejših in najbolj vplivnih sil. Na prelomu stoletja, ko ga je za vedno zapustila, so britanski imperij razglašali za svetovni imperij, v katerem sonce nikoli ne zaide, saj vsaj na enem od njegovih koščkov gotovo sije.

Četudi je Anglija po drugi strani premogla temačno podzemlje in revščino ter se spoprijemala z veliko onesnaženostjo, vsakdanjik pa so spremljali umori, prostitucija, beračenje in nasilje. Konservativna v nekaterih pogledih, tako kot mnogi v tistih časih, je bila Viktorija prepričana, da naj ljudje pripadajo družbenemu sloju, v katerem so se rodili. Tudi zamisel, da bi ženske dobile volilno pravico, se ji je zdela »nora in škodljiva neumnost«. Za napredno je veljala pri socialnih vprašanjih, saj je bila naklonjena ukrepom za izboljšanje življenja revnih in je tako kot njeni aktualni nasledniki podpirala celo vrsto dobrodelnih ustanov, izobraževalnih organizacij in bolnišnic.

image
Spalnica v Kensingtonski palači, v kakršni je spala kot otrok. Ker je morala še kot najstnica spati v sobi skupaj z materjo, je bila ena njenih prvih kraljevskih odločitev to, da si je izborila svoje prostore. Foto Historic Royal Palaces/ Richard Lea-Hair


Prva (kraljevska) nevesta v belem


Viktorijino (in pogosto tudi Albertovo ime) danes nosijo marsikateri kraji, ustanove, muzeji, ulice, postaje in tudi slapovi, njeno življenje in dvor od blizu prikazujejo televizijske serije (Viktorija) in hollywoodski filmi (Gospa Brown ter Viktorija in Abdul). Britanski zgodovinski zapisi jo razglašajo za kraljico, ki je zgradila moderno monarhijo, uokvirila novo vlogo kraljeve družine in jo skozi državne obveznosti povezala z javnostjo.

Bila je prva vladarica, ki je (leta 1937) Buckinghamsko palačo spremenila v vladarsko palačo, tista, ki je za neveste namesto najlepše nedeljske obleke uvedla belo, njena poroka z Albertom leta 1840 pa je bila prva kraljevska, ki so jo delili z javnostjo. Vsi so jo lahko videli, kako se je peljala v odprti kočiji do kraljeve kapele St. James's Palace. Leta 1852 je uvedla novo kraljevo tradicijo, ko se je iz Buckinghamske palače v kočiji pripeljala na odprtje parlamenta in novega westminstrskega kompleksa, ki je v dvajsetih letih zrasel na pogorišču starega. Protokol, ki ga je vpeljala, se je ohranil vse do današnjih dni.

Viktorija in Albert sta bila tudi tista, ki sta z novozgrajeno palačo Osborne v italijanskem slogu na otoku Isle of Wight, svojem družinskem obmorskem zatočišču, ki je hitro postala najbolj ilustrirana in upodobljena viktorijanska hiša na svetu, vidno vplivala na arhitekturo po Veliki Britaniji, pa tudi ZDA in Avstraliji. Po njeni podobi so gradili mestne hiše, železniške postaje, podeželske vile in obmorske hotele. Eno njenih najprepričljivejših preslikav je ustvaril arhitekt William Wardell z vladno palačo v Melbournu.

image
Portret Viktorije in Alberta s petimi otroki, družina se je nato povečala še za štiri člane. Foto Royal Collection Trust


Le nekaj let prej sta se zaljubila v Škotsko, tamkajšnje višavje je Alberta namreč spominjalo na rodne kraje, zato sta kupila posestvo Balmoral, ki je še danes zasebna rezidenca kraljeve družine. Albert je sam nadzoroval gradnjo gradu. Bil je mož, ki se je zanimal za trgovanje, industrijo, umetnost in znanost, njegovo slavo pa je utrdila predvsem Velika razstava, ki jo je organiziral leta 1851 v Londonu in na kateri so prikazali več kot sto tisoč predmetov in čudes z vsega sveta, med njimi slavni diamant Koh-i-Nur, danes kronski dragulj.

Viktorija je bila menda tako navdušena nad moževim podvigom, da je razstavo obiskovala skoraj vsak dan. Tudi za tisoče njenih podanikov, ki nikoli niso odšli daleč od doma – v treh mesecih so našteli šest milijonov obiskovalcev – je bila priložnost, da so v enem dnevu »obredli« ves svet. Albert je zaslužek od razstave namenil gradnji znanstvenih in umetnostnih muzejev in šol v južnem Kensingtonu. Današnji muzej Viktorije in Alberta (štiri desetletja se je imenoval South Kensington Museum), posvečen umetnosti in oblikovanju, je bil ustanovljen prvi, in to že leto po razstavi.

image
Kraljica Viktorija se je v Kensingtonski palači (v ozadju) rodila in preživela otroštvo, ki ga je opisovala kot zelo nadzorovano. Foto Historic Royal Palaces/ Richard Lea-Hair


Do konca življenja v črnem


Toda pred zakoncema je bilo le še desetletje skupnega življenja. Potem ko je Viktoriji marca 1861 umrla mama, ji je še isto leto bolezen vzela komaj 42-letnega moža. Zlomljena je stricu Leopoldu napisala: »Moje srečno življenje je končano. Svet je zame izginil!« Viktorija, ki je v možu – slovel je kot ljubeč oče, ki se je veliko posvečal otrokom – našla tudi velikega zaupnika in svetovalca pri državnih zadevah, je zapadla v globoko depresijo, do konca življenja je vztrajala v črnini.

Kakšno desetletje se je redko pojavljala v javnosti, čeprav ni zanemarjala obveznosti in je na avdiencah še vedno sprejemala ministre in druge visoke goste. Zbližala se je s služabnikom na gradu Balmoral Johnom Brownom. Četudi otroci tega niso odobravali in so jo v tisku oklicali za gospo Brown, to ni okrnilo njunega prijateljstva.

V javnost se je vrnila v času tretje francoske republike, ki je okrepila protimonarhično razpoloženje tudi v Veliki Britaniji. Takrat je njen sin, prestolonaslednik Edward zbolel za tifusom, in ko je okreval, je izpeljala premišljen zahvalni dogodek, da bi spodbudila podporo kraljevini. Množice je pozdravljala z balkona Buckinghamske palače. Januarja 1877 je še uradno postala cesarica Indije, kar je utrdilo imperialno politiko njenega sedmega premierja, konservativca Benjamina Disraelija in Veliko Britanijo vzpostavilo kot najmočnejšo nacijo na svetu ter dvignilo priljubljenost te vladarice četrtine planeta in 400 milijonov podložnikov.


Mladi pribočnik iz Indije


Nekaj so jih – iz Indije – poslali za njeno jubilejno 50. oziroma zlato obletnico vladanja, ko je njena podoba preplavila od skodelic za čaj do kozarcev gorčice. Med njimi je bil tudi mladi uradnik Abdul Karim, protagonist filma Viktorija in Abdul iz leta 2017, ki je sčasoma postal njen najožji zaupnik in učitelj, med drugim jo je učil jezika in ji predstavil kari. Čeprav so mu politiki in dvorjani skušali odvzeti veljavo, ga je vladarica odlikovala s častmi in zemljo v Indiji ter ga vabila s sabo na francosko riviero.
Zlati jubilej 1887. je le še povečal njeno priljubljenost, po Londonu so paradirali vojaki, sama pa je priredila gostijo, ki se je je udeležilo 50 tujih kraljev in princes skupaj z voditelji britanskih kolonij in dominionov.

Desetletje pozneje je praznovala diamantni jubilej; ulične zabave so preplavile Veliko Britanijo, sydneyjsko pristanišče so na veliko razsvetlili, v Indiji pa so pomilostili 19.000 zapornikov. Dejavna je bila vse do zadnjega. Konec njenega vladanja je zaznamovala burska vojna v Južni Afriki in tako kot v krimski vojni skoraj pol stoletja prej je obiskala svoje čete in bolnišnice. Ob dokončnem slovesu pa predvsem ni pozabila svojih moških. Zahtevala je, da ji v krsto položijo Albertovo ogrinjalo in mavčni odlitek njegove roke, v roko pramen las Johna Browna in njegovo sliko ter da mora biti njen indijski pribočnik Abdul Karim med glavnimi pogrebci.



Medtem ko je kraljica Elizabeta II. na počitnicah v Balmoralu, obiskovalce med vsakoletnim poletnim odprtjem Buckinghamske palače (še do 29. septembra) vabi na ogled razstava Queen Victoria’s Palace (Palača kraljice Viktorije), o tem, kako je mlada vladarica s princem Albertom zasebno palačo spremenila v kraljevo rezidenco, simbol nacije in družinski dom za svojo številno družino.

Viktoriji se z razstavo o njenem otroštvu in zasebnem življenju poklanjajo tudi v Kensingtonski palači, kjer se je – v jedilnici – tudi rodila, v muzeju, ki sta mu z možem poklonila ime, je v ospredju predvsem krona, ki jo je oblikoval zanjo, v palači Osborne si obiskovalci lahko ogledajo druga njegova darila, ki jih je prejela tu, kjer je rada praznovala svoje rojstne dneve, in se seveda seznanijo z vsemi počitniškimi radostmi njune družine ... Tisti, ki ne nameravajo daleč, se lahko v njene misli, ki jih je v dnevnike zapisovala od trinajstega leta, potopijo na uradni strani kraljeve družine.