Boter, ki ga ne moreš zavrniti

Mineva petdeset let, odkar je pod peresom neznanega newyorkšega uradnika Maria Puza nastal roman o najbolj slavni mafijski družini.

Objavljeno
04. oktober 2019 17.00
Posodobljeno
04. oktober 2019 17.00
Družina Corleone deluje kot država v državi, na katero se obrnejo revni, zatirani Italijani, ki jim ameriško sodstvo ne more oziroma noče pomagati. FOTO: Promocijsko gradivo
Na prelomu dvajsetega stoletja je droben deček Vito Andolini prispel na ameriško celino. Potem ko so mu očeta ubili pripadniki tamkajšnjega mafijskega klana, ga je mati namreč na skrivaj poslala na varno čez ocean. Mladi Andolini, ki je bil vajen preprostega življenja v vasici Corleone, se je čez noč znašel na krovu parnika, na poti v obljubljeno deželo.

Tako se začne življenjska zgodba enega glavnih junakov v Botru. Deček pozneje po rojstnem kraju prevzame naziv don Corleone in postane glava vplivne mafijske družine, il padrino, njegov imperij pa sega vse od vzhodne obale ZDA in New Yorka do nevadskih puščav in casinojev v nastajajoči prestolnici igralništva.

Roman o prevarah, spletkah, nasilju in krvavem maščevanju je izšel leta 1969 in takoj postal uspešnica. Na vrhu lestvice New York Timesa je bil kar 67 tednov, do danes pa so ga prodali več kot 21 milijonov izvodov. »Mario Puzo je ustvaril sicilijanskega očeta, zaradi katerega se ti kolena zašibijo vsakič, ko se sprehodiš po ulici Mulberry v četrti Little Italy,« so o knjigi zapisali v prestižnem časopisu. Ker je izšla v izjemno turbulentnem času ameriške zgodovine, vietnamski vojni in gibanju za državljanske svoboščine, je odražala tudi duha Amerike in takoj zbudila pozornost.

image
Don Corleone vleče niti vseh družinskih podložnikov. FOTO: Promocijsko gradivo


Številni so Puza obtožili, da ima poznanstva z mafijo, a je večkrat dejal, da je poznal le manjše prestopnike. Po zgledu italijanske priseljenske skupnosti je Puzo ustvaril stiliziran mafijski jezik, ki je pri bralcih postal izjemno priljubljen. Fraze, kot sta »Maščevanje je jed, ki je najbolj okusna, ko jo serviramo hladno«, in »Pripravil mu bom ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti«, so iz njegove knjige prešle v vsakdanjo rabo, prevzeli so jih celo pravi mafijci. Kmalu so posneli tudi filmsko priredbo, režijo pa tedaj zaupali razmeroma neznanemu Francisu Fordu Coppoli.


Devet oskarjev, sedem nominacij


Avtorske pravice za film je kupil Paramount in se odločil za režiserja z italijanskimi koreninami. Coppola se je sprva upiral filmu in ga označil za osladen šund. Pod njegovo taktirko so v letih 1972 do 1990 posneli kar tri nadaljevanja. Prvi dve (1972, 1974) sta nastali po knjižni predlogi, tretje (1990) pa po neodvisnem scenariju.

Prvi film pripoveduje o boju za oblast družine Corleone s preostalimi štirimi newyorškimi mafijskimi družinami, drugi pa vzporedno sledi dvema zgodbama: Michaelu Corleoneju, ki je od očeta prevzel vajeti družine in posel preselil v Nevado, in zgodbo o mladem Vitu Andoliniju in njegovem prihodu v ZDA, tretji pa govori o Michaelu v srednjih letih, ki hoče legalizirati svoj kriminalni imperij.

image
Don Vito Corleone in njegovi trije sinovi (Sonny, Michael in Fredo). Na fotografiji je odsoten posvojeni sin Tom Hagen. FOTO: Promocijsko gradivo


Prva dva sta si prislužila kar devet oskarjev, tretji pa sedem nominacij. Scenarije za vse tri filme je napisal Mario Puzo in po njihovem uspehu še naprej sodeloval s Hollywoodom, saj je napisal zgodbo za Supermana in kriminalno dramo Cotton Club.
Botru dolgujejo vzpon kariere številni igralci. Čeprav ni bil prva izbira studia Paramount, saj je veljal za težavnega, je po Coppolovem vztrajanju glavo družine Corleone upodobil Marlon Brando.

Številni so Vita Corleoneja, ki ga je v filmu upodobil Marlon Brando s svojim raskavim glasom, primerjali s pravimi mafijci. Don Vito Andolini naj bi dobil glas Franka Costella, krvoločnost Luckyja Luciana, poslovno žilico Joeja Profacija in pretkanost Carla Gambina. V predgovoru ene od kasnejših izdaj knjige The Fortunate Pilgrim je Mario Puzo pojasnil, da je navdih za patriarha družine Corleone pravzaprav našel pri materi, saj naj bi ta s svojo močno osebnostjo varovala družino dvanajstih otrok pred nevarnostmi tedanjih newyorških ulic. »Njegov glas sem si predstavljal kot glas svoje matere. V odtenkih besed, ki jih je spregovoril, sem zaznal njeno modrost, neusmiljenost do sovražnikov in neusahljivo ljubezen do družine in življenja ... Boter je podedoval njeno smelost, zvestobo, predvsem pa človeškost.«


Tedaj sedeminštiridesetletni igralec si je z upodobitvijo Vita Corleoneja prislužil oskarja za najboljšo glavno moško vlogo, a se v podporo ameriškim staroselcem ni udeležil podelitve filmske akademije. Z vlogo najmlajšega sina je zaslovel takrat še neznani Al Pacino, ki se je na prvih avdicijah izkazal dokaj klavrno, a je bil režiser kljub temu prepričan vanj. V filmu so igrali še Robert Duval, Robert De Niro, John Cazale, Diane Keaton in še bi lahko naštevali.


Gromke poroke, prve ljubezni in smrt ljubljenih


Za izjemno fotografijo, ki je pričarala številne mračne prizore, kjer se svetloba in tema poigravata kot na Caravaggievih slikah, gre zasluge pripisati Deanu Tavolarisu in Gordonu Willisu. »Ambicioznost filma se skriva v njegovi atmosferi, kjer se mračne notranjosti hiš italijanskih priseljencev spopadajo s silami reda in morale,« je zapisal David Thomson iz Guardiana, Vincent Canby iz New York Timesa pa je poudaril, da Corleonejevi vladajo iz zasenčenega sveta, v tudorskih palačah, kjer pohištvo prekrivajo satenasta pokrivala in se otroci plazijo po parketu, medtem ko jih obkrožajo mafijski vojščaki, ki se pripravljajo na vojno. »Potem ko se navadimo na čare glavnega lika, nas ta povsem preseneti, ko nasprotniku odpihne možgane po karirastem prtu v restavraciji,« še pristavi.

image
Michael Corleone (Al Pacino) in njegova sicilijanska nevesta Apollonia (Simonetta Stefanelli). FOTO: Promocijsko gradivo


V filmu nas vseskozi spremlja hipnotična glasba italijanskega skladatelja Nina Rote (nominiran za najboljšo izvirno glasbo). Njeni zlovešči toni odzvanjajo v kabinetih in sobanah, kjer mafijski člani krojijo usode ljudi, povsem pa se spremeni, ko skupaj z Michaelom Corleonejem spremljamo lepote sicilijanske pokrajine, prelestne vile, obdane z bujnim sredozemskim rastjem in črnimi limuzinami, gromke poroke, prve ljubezni in smrt ljubljenih ...

Copollova kinematografska stvaritev je navdihnila množico gangsterskih filmov, kot so Scorsesejevi Dobri fantje (1990) in Kazino (1995), Sicilijanec (1987), Nedotakljivi​ (1987), Zgodba iz Bronxa (1993), serija Sopranovi (1999–2007) in še mnoge druge.


Za znano ameriško filmsko kritičarko Pauline Kael je Coppola v filme prenesel tradicijo romana, gledališča, predvsem pa opere. »Film je posnet kot razkošni operni ritual, v katerem je operatičnost še posebej razvidna v umorih,« je dejala. Krvne delikte spremljajo skrivna sporočila, ki se navezujejo na sicilijansko simboliko; film in roman sta prepredena s prispodobami, kot so obglavljeni konji, ribe v neprebojnih jopičih, prevrnjene stojnice s pomarančami ...


Metafora ameriških sanj


Družina Corleone deluje kot država v državi, na katero se obrnejo revni, zatirani Italijani, ki jim ameriško sodstvo ne more oziroma noče pomagati. »Če hočeva doseči pravico, morava na kolenih k donu,« pove soprogi pogrebnik Amerigo Bonasera, potem ko s sodišča na prostost zakorakata moža, ki sta surovo pretepla njegovo hčerko, tako da je obležala v bolnišnici z zlomljeno čeljustjo. Na vrhu te paradržavne ustanove je don, ki vleče niti vseh družinskih podložnikov in opravlja vlogo sodnika, odvetnika, politika, očeta, brata, soproga ...

Boter je pripoved o pribežniku, ki postane mafijski zločinec in se povzpne na čelo mednarodne korporacije – skratka, film je metafora ameriških sanj. Boter raziskuje legitimnost izvora moči, zato ne preseneča, da je na začetku romana Balzacov epigraf: »Za vsakim velikim premoženjem je zločin.«

Mario Puzo

Puzo se je rodil leta 1920 v nepismeni družini italijanskih priseljencev iz kraja Pietradefusi v pokrajini Campagna in odraščal v soseski Hell's Kitchen na Manhattnu. Že od malega je bil strasten ljubitelj ruske klasike, še posebej Dostojevskega, vendar je srednjo šolo pustil kmalu zatem, ko je oče zapustil družino, in je sam moral preživljati enajst bratov in sester. Po odsluženem vojaškem roku v Nemčiji, kjer je zaradi slabovidnosti opravljal pisarniške naloge, je študiral na univerzi Columbia, nato se zaposlil kot javni uslužbenec in prosti čas posvetil pisateljevanju.

Njegova prva romana, The Dark Arena (1955) in The Fortunate Pilgrim (1965), kot so večkrat izpostavili kritiki in sam avtor, sta bila v marsičem boljša od Botra. Prva knjiga pripoveduje o distopični povojni Nemčiji, kjer so dolarje in marke kot glavno valuto zamenjale kar cigarete, druga pa o vdovi Luciji Santi, glavi dveh italijanskih priseljenskih družin, ki se spopadata s posledicami gospodarske recesije in druge svetovne vojne, predvsem pa s privzetimi ameriškimi vrednotami. Kljub odličnim recenzijam so bili zaslužki od knjig premajhni, da bi Puzo z njimi lahko preživljal družino, zato se je odločil, da bo napisal pripoved, ki bo bolj privlačna širšemu krogu bralcev. In tako je nastal Boter.