Britanski Vogue počastil junakinje s frontne črte

Narguis, Anisa in Rachel niso ravno kanonskih lepotnih idealov, ne kažejo zanimanja za visoko modo in tudi zase ne.

Objavljeno
05. junij 2020 16.15
Posodobljeno
05. junij 2020 16.15
Fotografija je simbolična. Foto Foto Simon Dawson/ Reuters
S. B.
S. B.
»Ne morem si zamisliti bolj primerne trojice, ki predstavlja milijone ljudi v Združenem kraljestvu. V julijski številki boste na dvajsetih straneh našli obraze, ki jih slavimo,« je urednik britanskega Vogua Edward Enninful nagovoril bralce, predvsem pa bralke.

Pri tej posebni številki so se angažirale tudi nekatere slavne manekenke in influenserke Kate Moss, Christy Turlington Burns, Gigi Hadid, Kendall Jenner in Adut Akech. V svoji garderobi so izbrale kose, jih v svojem slogu popisale in namenile dražbi za združenje dobrodelnih organizacij javnega zdravstva (NHS Charities Together). Čeprav se je Enninfula, kot je zapisal na spletni strani, dotaknilo predvsem, kako se odzvala njegova industrija, pa modnih imen vendarle ni najbolj izpostavil. V časih, ko ni najbolj primerno slaviti pregrešno dragih oblek in modnih dodatkov, so v modni bibliji tako kot v mnogih drugih medijih, tudi Delu, v ospredje postavili požrtvovalne posameznike in posameznice, »saj da ta trenutek v zgodovini zahteva nekaj res posebnega, trenutek zahvale frontni črti«.

image
Narguis Horsford: »Nisem junakinja, a sem ponosna, da sem voznica vlaka na londonski železnici.« Foto Vogue.com


Voguove tokratne lepotice z naslovnic (in fotografij Jamieja Hawkeswortha) niso ravno kanonskih lepotnih idealov, na prvi pogled ne kažejo zanimanja za visoko modo in tudi zase ne. Najstarejša med njimi Narguis Horsford, ki živi sama v severnem delu Londona in zadnjih pet let sedi za krmilom vlaka na londonski železnici, je v delovni uniformi dejala: »Nisem junakinja, a sem ponosna, da sem voznica vlaka in da v koronakrizi igramo pomembno vlogo. Naše delo je vitalno za premikanje Londona skozi čas brez primere.«

V pandemiji je opazila duh skupnosti, prijaznost in složnost, njej osebno pa je bilo namenjenih več nasmehov in zahval za delo, ki ga včasih začenja že ob 1.30 in s tem največ skrbi povzroča svoji stari mami. Od nje tako kot od preostale družine jo še vedno ločuje morebiten prenos virusa, ki pa »nam je pokazal, kako kratko je življenje in da nič ne sme biti samoumevno«.

image
Rachel Millar: »Rada sem z ženskami v tem resnično posebnem obdobju.« Foto Vogue.com


Tudi 24-letna Rachel Millar se ne vidi drugje kot pri svojem delu v javni porodnišnici Homerton Hospital v vzhodnem Londonu, kjer dela skoraj tri leta. Nad čudežem rojstva je bila fascinirana že od malega, ko je med odraščanjem v kmetiji na Severnem Irskem opazovala stara starša, kako sta pri kotitvi vsako leto pomagala ovcam. Njeno delo je vsak teden drugačno, od nočnega dela v porodnih sobah do pregledov nosečnic in nato obiskov mamic na domu. Je tudi glas pomoči na drugi strani telefonske linije za tiste, ki rojevajo na domu. »Preprosto rada sem z ženskami v tem resnično posebnem obdobju.«

Tudi ona pripoveduje o podpori in prijaznosti, ki sta se pokazali v zadnjih mesecih, za enega najhujših trenutkov pa je opisala okvaro kolesa. Toda težav jo je v nekaj urah odrešil prijatelj iz bolnišnice, ki je na spletu zbral 500 funtov in jo s kolesom vrnil na cesto. Tudi sama namerava še naprej pomagati drugim, tudi zunaj svoje službe; z zbiranjem denarja za dobrodelno organizacijo, ki pomaga staršem mrtvorojenih otrok in umrlih novorojenčkov. Za naslovnico Vogua je dobila mnogo komplimentov.

image
Anisa Omar: »Moj poklic prodajalke prej ni bil nekaj posebnega, zdaj pa se zdi, da je več kot delo.« Foto Vogue.com


»Moj poklic prej ni bil nekaj posebnega, zdaj pa se zdi, da smo pomembni. Da je to več kot delo,« je svojo službo povzela 21-letna Anisa Omar, študentka ekonomije iz petčlanske družine. Komaj leto dni dela za blagajno v supermarketu Waitrose na londonski King’s Cross, zadnje čase za njihovo spletno trgovino. Ko so najavili karanteno, je kljub nekaj strahu in tesnobe čutila, da mora še vedno hoditi v službo, in kljub izpostavljanju se ji zdi vredno, saj pomaga drugim.

»In če pri tem lahko pri drugem zbudiš nasmešek, zato ker se smejiš, je to vse, kar potrebujem.« Pri delu se počuti varno. Sledi navodilom vlade, ohranja distanco, nosi zaščitne rokavice. Pred pandemijo so jih ljudje potrebovali za usmeritev, na kateri polici najdejo jajca, ali da se jim pritožijo. »Zdaj so veliko bolj razumevajoči. Razumejo, da smo tukaj ves čas, njim pa hiše ni treba zapustiti. So veliko bolj prijazni in topli.«