Bruc

Beseda bruc, ki se nanaša na študenta prvega letnika na univerzi, ima precej zanimiv izvor in je prvotno imela slabšalni pomen.

Kot lahko preberemo v Etimološkem slovarju na Franu, naj bi bila prevzeta iz hrvaške brucoš. Končniška pripona -oš, ki izvira iz madžarske -ós, ji je dala prvotno slabšalni pomen.

Njena osnova je štokavski glagol brucati, ki pomeni »dobivati sramne dlake«. Lahko si predstavljamo poniževalne ali pa tudi rahlo hudomušne tone zmerljivke, ki so jo zagrebški študenti v drugi polovici 19. stoletja, potem ko je bila leta 1874 v Zagrebu ustanovljena univerza, namenjali vsem na novo vpisanim študentom.

Tudi druga, sicer manj verjetna etimološka pot, po kateri naj bi bila beseda brucoš izpeljana iz latinske brūtus, nosi žaljive konotacije, saj je bil njen prvotni pomen »neumen«.

Prevzemanje besed iz enega jezika v drugega, čas in družba k sreči naredijo pomembne premike tudi pri besedah. Prvotna slabšalnost se je v slovenščini nevtralizirala in beseda je razvila svojo besedno družino: brucka, brucovanje, ki označuje zabavo, združeno s šaljivim obredom sprejemanja brucev v študentsko skupnost.

Ja, besede brucovanje – kljub temu da ne upošteva sistemskih glasoslovnih pravil knjižne slovenščine (pravila preglasa o > e) – ne spreminjamo v brucevanje ali celo bručevanje. Brucovanje ni zgolj uveljavljen in v slovarskih virih že normirani izraz, je tudi normativno povsem ustrezen tako za bruce kot vse tiste, ki jih v času tega rituala spremljajo in vključujejo v študentsko skupnost. Naj živi študentska družba!

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: izr. prof. dr. Nataša Jakop.