

Od skulptur, ki na Trafalgarskem trgu v Londonu začasno zasedajo četrti podstavek, pričakujejo, da ne bodo ostale neopažene. Tudi tokrat je tako, ko po podstavku, za katerega se že skoraj dvesto let ne morejo dogovoriti, komu bi pripadel trajno, koraka temnopolta Dama v modrem Newyorčanke Tschabalale Self.
Eden od znanih kritikov se je vanjo zaljubil na prvi pogled, s konservativnega brega pa so prišle oznake »grda, ideološka DEI umetnost« in »prebujenska skulptura«.

Tschabalala Self, ki je najbolj znana prav po upodobitvah temnopoltih ženskih figur, si je v soočenju s to preteklostjo zamislila sodobno temnopolto žensko v smislu vsakdanje predstavnice vseh žensk. »Želela sem pozornost vseh usmeriti v prihodnost,« je po pisanju CNN povedala pred odkritjem kipa. »Menim, da ni dovolj spomenikov, ki govorijo o skupni prihodnosti, ki je pred nami.«

Zanimiv odziv na njen kip je opisal znani Guardianov kritik Jonathan Jones. Zapisal je, da so ga uradni govori pred odkritjem dolgočasili. Zveneli so mu kot sovjetska propaganda. Ko je pregrinjalo zdrsnilo s kipa, se je v Damo v modrem instantno zaljubil. »Zadelo me je kot udar strele,« je zapisal.
Kaj lahko takšen kip prispeva k boju proti novodobnemu rasizmu? »Če preprosto postavimo pozitivno podobo temnopolte ženske, s tem ne bomo utišali rasistov; morda jim bomo celo ponudili novo grozljivo temo za kulturne vojne. Toda dosežek Tschabalale Self presega dobre namene. Na delo lahko gledate kot na zapeljiv in duhovit komentar našega velikega, čudovitega, večkulturnega sveta. Lahko pa Damo v modrem preprosto estetsko sprejemate kot izjemno skulpturo, ki ji uspe združiti več umetnostnih zgodovin ter četrti podstavek napolniti s humorjem, igrivostjo in življenjem. To je karnevalska mojstrovina,« je zapisal.

Med negativnimi kritiki je Cal Revely-Calder za Daily Telegraph zapisal, da je kip preveč enostaven. Meni, da če vsakdanjo žensko povečaš na okoli pet metrov in jo postaviš visoko na podstavek, deluje prav tako herojsko in dolgočasno kot generali in kralj Jurij IV.
Voditeljica londonskih konservativcev Susan Hall, protikandidatka Sadiqa Khana na županskih volitvah leta 2024, je kip na omrežju x označila za grozen in se vprašala, zakaj na četrtem podstavku ne bi stal »pravi kip«. Njena kritika se navezuje na konservativni pritisk, da naj bi na podstavku pristal trajen spomenik, denimo pokojni kraljici Elizabeti II.
Na skrajno desni poziciji so v podkastu Lotus Eaters (Lotofagi), za katerega youtube navaja, da ima približno 600.000 naročnikov, kip označili za »grdo, ideološko DEI umetnost« in »prebujensko skulpturo«. Če si belopolt moški, moraš za to, da dobiš kip, umreti v zgodovinski bitki, upodobljena ženska pa ni naredila ničesar, menijo.
Mesto London prek javnih razpisov in strokovnega izbora izbira umetniške projekte. Izbrano delo je nato postavljeno na piedestal za določeno obdobje, nakar ga nadomesti nov projekt.
Prvi je bil leta 1999 Ecce homo, alternativen Kristus britanskega umetnika Marka Wallingerja. Zamišljen je bil kot milenijski projekt in kipar je sprva celo ocenil, da bo na podstavku za stalno. A temu ni bilo tako.
V seriji, ki jo je začela Royal Society of Arts, danes pa jo podpirajo londonski župan Sadiq Khan, Arts Council England in Bloomsbury Philanthropies, so bili nemara najodmevnejši kipi Noseča Alison Lapper Marca Quinna (2005), portret gole, visoko noseče umetnice, ki se je rodila brez rok in s skrajšanimi nogami, One & Other Antonyja Gormleyja (2009), ko se je na podstavku zvrstilo okoli 2400 pravih ljudi, ali pa ogromen, ultramarinsko moder Petelin Katharine Fritsch (2013).
Komentarji