Dan mrtvih
Bil je mraz, sneg, ko smo za prvega novembra šli na vlak, da bi obiskali grobove. Vsi so bili oblečeni v plašče, medve s sestrično v kožuhastega. Na vlaku je bila gneča, morali smo stati, vsak je pred sabo držal šop rož. Po prihodu na postajo je bilo treba še uro peš do vasi, sneg pa do kolen. Zeblo nas je, imeli smo slabe čevlje, podloženih še niso delali, mi je za letošnje praznike, ko sva zaradi vse bolj vročega sonca plast za plastjo odlagali oblačila, pripovedovala mama. Tudi v mojem otroštvu, mladosti je bil dan mrtvih, kot smo mu golobesedno pravili še nedolgo tega, zavit v gosto ljubljansko meglo in mraz. To je bil čas, ko so si gospe prvič nadele krznen plašč. Lepo smo se oblekli, dan je bil letnemu času primerno zavit v mrakobnost. Ljudje so po Žalah stopali tiho, bolj kot ne s pogledom, obrnjenim v tla, zvok hoje po pesku je tu in tam prekinil kak znanec, prijatelj, družina in beseda je znova stekla o vsakdanjih rečeh.
Ko smo dobili svojo državo, se je dan spomina na mrtve zlil v krompirjeve počitnice, prihodnje leto bomo praznovali že njihovih trideset let, obisk pokopališč smo odložili na kak drug dan. Čas ob prvem novembru je tudi z razmahom noči čarovnic vsekakor začel minevati v manj posvečenem vzdušju. Zdaj ga zaznamuje poplava sveč, cvetja v loncih in rezanega v ikebanah, ki silijo s polic tudi najbolj cenenih supermarketov. Letos so najbolj bodli v oči kratki rokavi, prava poletna vročina, celo podaljšek kopalne sezone.
November ni imel nič, le listje, ki pade z dreves, pripoveduje stara rezijanska pravljica Dvanajst ujcev, današnja pa, da se v začetku novembra na vrtovih bohotijo paradižniki in sončnice. A toplotni blagoslov v energetski krizi je vse prej kot to. »Svet bo sprejel smiselne ukrepe glede podnebne krize šele, ko bodo začeli ljudje v bogatih državah v večjem številu umirati zaradi njenih posledic,« je pred podnebnim vrhom Cop27 v Egiptu opomnil gabonski okoljski minister Lee White.
