Darovi narave
V samoizolaciji na svetovnem spletu nekateri paničarijo, drugi politizirajo, tretji pa navdušujejo z zabavnimi domislicami.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
V poplavi bolj ali manj duhovitih šal, ki na družbenih omrežjih trenutno krožijo na temo samoizolacije, se mi je najbolj zasidrala v spomin podoba iz kultnega Kubrickovega filma Izžarevanje.
Na fotografiji so liki iz filma, Jack Torrance (Jack Nicholson), njegova filmska žena Wendy (Shelley Duvall) in njun sin Danny (Danny Lloyd), upodobljeni v avtomobilu, spodaj pa piše: »Dva tedna v samoti s svojo družino. Le kaj bi lahko šlo narobe?« Kot vemo tisti, ki smo film gledali, vse.
Sama sem se v poskusu ohranitve mentalnega zdravja lotila vrtnarjenja. Nikoli nisem čutila veselja ob brkljanju po zemlji ali ponosa ob svojem pridelku. Konce tedna sem raje izkoristila za kavo v mestu, tarok s prijatelji, obisk predstave ali celodnevno kopanje.
Ker so trenutno možnosti za vse našteto nične, sem se v vrtnem centru opremila z novo lopato (prejšnjo sem skrivila v zadnjem bednem vrtnarskem poskusu). Dodaten plus se mi je zdel, da bom po intenzivnem lopatanju iz samoizolacije prikorakala kot Cindy Crawford, z izklesanimi kvadratki na trebuhu.
V realnosti sem prelopatala slaba dva kvadratna metra vrta, pridelala žulj na ročicah, vajenih le tolčenja po tipkovnici, in nato obvestila moža, da je to absolutno moško delo. Po dveh ali treh silovitih prepirih se je mož vdal in trenutna situacija je takšna, da je prelopatanega približno polovica za vrt predvidenega zemljišča.
S kozarcem rdečega vina sem se zadovoljno zleknila na balkon, opazovala uspešno opravljeno delo in si čestitala za odlične organizacijske sposobnosti. Potem je na vrt v nastajanju prikorakal naš čudoviti maček. Gosta in dolga črna dlaka mu je žarela v soncu. Elegantno se je odpravil na prelopatano gredico, kjer sem v mislih že sadila grah, in se malo manj elegantno pokakal. Zdaj se z možem prepirava, čigavo delo je iskanje zakopanih zakladov z domačega vrta.
Na fotografiji so liki iz filma, Jack Torrance (Jack Nicholson), njegova filmska žena Wendy (Shelley Duvall) in njun sin Danny (Danny Lloyd), upodobljeni v avtomobilu, spodaj pa piše: »Dva tedna v samoti s svojo družino. Le kaj bi lahko šlo narobe?« Kot vemo tisti, ki smo film gledali, vse.
Sama sem se v poskusu ohranitve mentalnega zdravja lotila vrtnarjenja. Nikoli nisem čutila veselja ob brkljanju po zemlji ali ponosa ob svojem pridelku. Konce tedna sem raje izkoristila za kavo v mestu, tarok s prijatelji, obisk predstave ali celodnevno kopanje.
Ker so trenutno možnosti za vse našteto nične, sem se v vrtnem centru opremila z novo lopato (prejšnjo sem skrivila v zadnjem bednem vrtnarskem poskusu). Dodaten plus se mi je zdel, da bom po intenzivnem lopatanju iz samoizolacije prikorakala kot Cindy Crawford, z izklesanimi kvadratki na trebuhu.
V realnosti sem prelopatala slaba dva kvadratna metra vrta, pridelala žulj na ročicah, vajenih le tolčenja po tipkovnici, in nato obvestila moža, da je to absolutno moško delo. Po dveh ali treh silovitih prepirih se je mož vdal in trenutna situacija je takšna, da je prelopatanega približno polovica za vrt predvidenega zemljišča.
S kozarcem rdečega vina sem se zadovoljno zleknila na balkon, opazovala uspešno opravljeno delo in si čestitala za odlične organizacijske sposobnosti. Potem je na vrt v nastajanju prikorakal naš čudoviti maček. Gosta in dolga črna dlaka mu je žarela v soncu. Elegantno se je odpravil na prelopatano gredico, kjer sem v mislih že sadila grah, in se malo manj elegantno pokakal. Zdaj se z možem prepirava, čigavo delo je iskanje zakopanih zakladov z domačega vrta.
