
Naročite se
|Prijavite se
Če je slovenska glasbena scena orkester, je Dejan Radičević njen dirigent iz ozadja. Producent, ki je v devetdesetih letih s svežim znanjem iz Londona stopil v domače studijske prostore, je s prefinjenim ušesom in neusahljivo energijo pomagal oblikovati zvočno podobo generacije. Od prvega srečanja s Siddharto na Tivolskem Pompu, ko je med 140 bendi zaslišal nekaj drugačnega, do sodelovanj z Neisho, Trkajem in Tinkaro Kovač, Radičević ostaja sinonim za celovit pristop h glasbeni produkciji.

Njegova metoda je kot kiparjenje – najprej pregled surove mase idej, nato oblikovanje v vadnici in šele potem piljenje v studiu. »To je rojstvo otroka,« pravi in pri tem opozarja, da brez močne motivacije in kakovostnega materiala ni prave glasbene prihodnosti. Čeprav se je včasih zatekal k brezkompromisnim rešitvam, kot so menjave članov bendov, danes prisega na dinamiko skupine in dolgoročno povezanost.
Prvi album Siddharte, nastal v improviziranih razmerah, je postal platinasta prelomnica. Radičevićeva odločitev, da prevzame vajeti, ko se je londonski producent izkazal za napačno izbiro, je bila tisti trenutek, ki je slovensko rock skupino postavil na piedestal.

Danes, ko umetna inteligenca vse bolj prodira v glasbeno ustvarjanje, Radičević opozarja: rock bo vedno našel pot do poslušalca, dokler ostane avtentičen. On pa bo ostal tam, kjer je že tri desetletja – v ozadju, a v središču procesa, kot glasbeni arhitekt slovenskega rocka.
Komentarji