Devetnajst let pozneje
Ko si starejši, mislim, da se sprijazniš z dvoumnostjo v ljubezni in življenju nasploh, mi je rekel.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec
Vsako knjigo, preden jo dokončno oblikuje, prebere na glas, mi je rekel takrat. Vedno je užival v branju na glas.
In enako je užival, če mu je kdo bral na glas, ker je to dejanje posebne bližine, intimnosti, kot je dejal.
V njegovem romanu Bralec je branje na glas metafora za ljubezenski odnos med šestintridesetletno Hanno Schmitz in petnajstletnim Michaelom. Branje na glas je kot ljubezenska predigra.
Ko se občutki, vonji in sokovi prve prepovedane ljubezni razpustijo, se Michael mnogo let kasneje kot študent prava ponovno sooči s svojo mladostno ljubeznijo na sodnem procesu, ko ji sodijo kot nekdanji paznici v kacetu in SS-ovki. S tem se sooči tudi z občutki krivde in sokrivde: smo krivi, če ljubimo nekoga, ki je kriv?
Roman Bralec je avtorja Bernharda Schlinka sredi devetdesetih izstrelil v orbito literarnega zvezdnega sveta. Zdaj, ko nemški avtor spet prihaja v naše glavno mesto, na festival literatur sveta, se vračam v spomine.
Zdi se, da je bilo včeraj, sončen junijski dan leta 2001, ko sva sedela na klopi na Ljubljanskem gradu, ena kaseta posnetega pogovora je bila premalo, nadaljevala sva naslednji dan, z njegovim urednikom Zdravkom Dušo in Julijo Uršič smo se sprehajali po Piranu ter govorili o literaturi, ljubezni, bolečini in krivdi ... Zgodil se je dolg, globok, nenavaden intervju, kakršni so v tem hitrem času privilegij.
V teh skoraj dveh desetletjih sem se večkrat zalotila, da so mi čez misli zdrsnili kakšni njegovi stavki, kot recimo, ko je z nasmeškom rekel, da je inteligenca le eden od manjših darov boga. Kateri je torej največji, sem ga vprašala. Ljubezen, je rekel mirno. Sprejemanje dvoumnosti ljubezni. Razložite, sem rekla.
Ko si starejši, mislim, da se nekako sprijazniš z dvoumnostjo v ljubezni in življenju nasploh, mi je rekel. Ko si mlajši, hočeš priti stvarem do dna, hočeš prodreti skozi to nejasnost ... A ko si starejši, se sprijazniš s tem, da bodo nekatere stvari vedno dvoumne in nejasne, da nikoli ne bomo mogli prodreti do bistva. Ona pravi, da me ljubi, hkrati pa se lahko boji tega ali tistega, a še vedno me lahko ljubi enako intenzivno, četudi si to razlagam drugače ...
Veselim se sobote zvečer, ko bo v Cankarjevem domu na odprtju Fabule govoril s Ksenijo Horvat, in veselim se nedeljskega jutra v hotelu ob Ljubljanici, ko bom imela priložnost, da – devetnajst let pozneje – spet govorim z njim. Tokrat o ljubezni v pismih, o njegovem novem romanu Olga.
In enako je užival, če mu je kdo bral na glas, ker je to dejanje posebne bližine, intimnosti, kot je dejal.
V njegovem romanu Bralec je branje na glas metafora za ljubezenski odnos med šestintridesetletno Hanno Schmitz in petnajstletnim Michaelom. Branje na glas je kot ljubezenska predigra.
Ko se občutki, vonji in sokovi prve prepovedane ljubezni razpustijo, se Michael mnogo let kasneje kot študent prava ponovno sooči s svojo mladostno ljubeznijo na sodnem procesu, ko ji sodijo kot nekdanji paznici v kacetu in SS-ovki. S tem se sooči tudi z občutki krivde in sokrivde: smo krivi, če ljubimo nekoga, ki je kriv?
Roman Bralec je avtorja Bernharda Schlinka sredi devetdesetih izstrelil v orbito literarnega zvezdnega sveta. Zdaj, ko nemški avtor spet prihaja v naše glavno mesto, na festival literatur sveta, se vračam v spomine.
Zdi se, da je bilo včeraj, sončen junijski dan leta 2001, ko sva sedela na klopi na Ljubljanskem gradu, ena kaseta posnetega pogovora je bila premalo, nadaljevala sva naslednji dan, z njegovim urednikom Zdravkom Dušo in Julijo Uršič smo se sprehajali po Piranu ter govorili o literaturi, ljubezni, bolečini in krivdi ... Zgodil se je dolg, globok, nenavaden intervju, kakršni so v tem hitrem času privilegij.
V teh skoraj dveh desetletjih sem se večkrat zalotila, da so mi čez misli zdrsnili kakšni njegovi stavki, kot recimo, ko je z nasmeškom rekel, da je inteligenca le eden od manjših darov boga. Kateri je torej največji, sem ga vprašala. Ljubezen, je rekel mirno. Sprejemanje dvoumnosti ljubezni. Razložite, sem rekla.
Ko si starejši, mislim, da se nekako sprijazniš z dvoumnostjo v ljubezni in življenju nasploh, mi je rekel. Ko si mlajši, hočeš priti stvarem do dna, hočeš prodreti skozi to nejasnost ... A ko si starejši, se sprijazniš s tem, da bodo nekatere stvari vedno dvoumne in nejasne, da nikoli ne bomo mogli prodreti do bistva. Ona pravi, da me ljubi, hkrati pa se lahko boji tega ali tistega, a še vedno me lahko ljubi enako intenzivno, četudi si to razlagam drugače ...
Veselim se sobote zvečer, ko bo v Cankarjevem domu na odprtju Fabule govoril s Ksenijo Horvat, in veselim se nedeljskega jutra v hotelu ob Ljubljanici, ko bom imela priložnost, da – devetnajst let pozneje – spet govorim z njim. Tokrat o ljubezni v pismih, o njegovem novem romanu Olga.
