Z razvojem turizma postajamo vse bolj zahtevni in razvajeni. Mnogi tako raje izbirajo manj razvite kraje, kjer je turistov malo ali jih sploh ni. Vse manj je tudi turističnih krajev, kjer obiskovalec nima občutka, da je plen. Takšen za turista osvobajajoč občutek tujca prevzame v Vietnamu. Ljudje so prijazni do obiskovalcev in večinoma ne pričakujejo, da bi jim morali za to plačati.

Navdih za nova potovanja – kje smo potovali v letu 2025

Naši znanci so dolgo izbirali, kam bi potovali, in ker se sami niso mogli odločiti, so, kot je to moderno, potipali umetno inteligenco. Njihova pričakovanja so bila visoka: radi bi obiskali deželo z neokrnjeno naravo in veliko biotsko raznovrstnostjo, z bogato zgodovino, prijaznimi prebivalci, dovolj dobro infrastrukturo, kar najbolj varno, dobro in poceni hrano, poceni storitvami in s pretežno prijaznim vremenom. Umetna inteligenca je ob kombinaciji vseh teh zahtev na prvo mesto uvrstila – Vietnam.

Brez zamer do nekdanjih okupatorjev

Če kdo na podlagi starih filmov o vojni v Vietnamu pričakuje, da bo priletel v nerazvit svet z zaostalim podeželjem, predpotopno infrastrukturo in nezaceljenimi ranami, ki jih je deželi zadala neusmiljena ameriška vojska, se precej moti. Vietnam je v povprečju zelo mlada država, povprečna starost prebivalstva je 34 let. Urbana pokrajina marsikje spominja na okolje, ki je bilo značilno za Jugoslavijo pred približno 60 leti. Ljudje so vajeni skromnega življenja. Dandanes tudi manj izobraženi pogosto uporabljajo sodobno informacijsko tehnologijo za osnovne potrebe. Čeprav tujih jezikov večinoma ne znajo, si pri komunikaciji s tujci dovolj učinkovito pomagajo s prevajalniki, ki jih ima že skoraj vsak mobilni telefon.

Ho Ši Minhov mavzolej v ozadju, v osprredju pa partijske in državne zastavice. FOTO: Boris Šuligoj

V stikih s prebivalci nismo nikoli zaznali, da bi čutili zamere do nekdanjih okupatorjev. Vietnamci so po 20 letih krute vojne zmagali, povezali severni in južni del države in ohranili socialistični režim, zaradi katerega so Američani (z zavezniki) pobili 1,5 milijona Vietnamcev in dodatno pol milijona prebivalcev sosednje Kambodže ter Laosa. Državi vlada samo ena, komunistična stranka.

Površen ogled ne pušča vtisa, da bi tu vladal zatiralski režim, kot ga opisujejo nasprotniki. Pa vendar politični analitiki Vietnamu pripisujejo nizko stopnjo človekovih pravic in svobode tiska, slabe življenjske razmere in premajhno skrb za varovanje okolja. Ljudje, ki smo jih srečevali, so bili v nasprotju s takšnimi ocenami videti srečni, veseli, nihče od nas ni zahteval napitnine, predvsem pa nismo opazili niti enega reveža, ki bi na ulici prosjačil ali brskal po smeteh za hrano​.

V nekdanjo vietnamsko prestolnico rade pridejo zelo ozaljšane Vietnamke. Nekatere v skrbno urejenih tradicionalnih oblačilih, druge v modernih slavnostnih oblekah. Vse za instagram in tik-tok. FOTO: Boris Šuligoj

To je seveda zgolj bežen vtis nekoga, ki je doživel samo dva tedna prijazne dežele v Indokini in še to samo severno polovico velike države. Vietnamski družbeni red je v marsičem podoben kitajskemu modelu državne ureditve, v katerem ima zasebni sektor povsem proste roke. Sicer si ne bi mogli zamisliti takega razvoja, kot ga je dosegel najbogatejši Vietnamec in milijarder Pham Nhat Vuong, ki je s svojo gospodarsko korporacijo Vingroup vzpostavil državo v državi. Poleg tega da obvladuje proizvodnjo avtomobilov VinFast, ki jih prek Luke Koper uvažajo tudi v Evropo, in avtomobilski trg 102-milijonske države, razpolaga z mrežo bencinskih servisov, s hoteli in turističnimi resorti, bančnim sistemom, nepremičninami in stanovanji. Za svoje zaposlene in člane gradi stanovanjska naselja, šole, bolnišnice, vrtce, športne in trgovske centre, verske templje ...

Komunistični režim očitno dopušča razlikovanje prebivalcev države, ki velja za pretežno sekularno. Uradno jih je le kakih 15 odstotkov budistov, približno osem odstotkov je katolikov. Opazili smo kar nekaj katoliških cerkva in v enem predelu na severu Vietnama (Phong Nha) na pokopališču tudi veliko grobnic s križi. Zdi se, da templje obiskuje več ljudi, kot pravi statistika. Predvsem pa se opazno in hitro povečuje število budističnih templjev.

Kazen tudi za en kilometer na uro prehitro vožnjo

Promet je, zlasti v mestih, nekaj posebnega. Glavno prevozno sredstvo so motorji. Samo v živahnem Hanoju jih po mestu šviga sedem milijonov, temu primeren je tudi zrak v mestu. Zdi se, da skoraj ni polnoletnega Vietnamca, ki si mobilnosti ne bi olajšal s takim ali drugačnim lahkim dvokolesnim motorjem ali vespo.

V večjih mestih daje promet vtis organiziranega ali dogovornega kaosa, ki kljub množici udeležencev poteka po nekakšnem šestem ali sedmem prometnem čutu in pravilu, da vse teče. Pešci, ki prečkajo ceste, se na prehode ne morejo zanesti, vse je odvisno od budnosti in spretnosti vseh udeležencev. Na vseh hitrih cestah ali avtocestah je hitrost največkrat omejena na 80 kilometrov na uro. Le ponekod dovoljuje tudi 100 kilometrov na uro.

V stari prestolnici je veliko tudi takšne arhitekture, ki dokazuje, da so Vietnamu nekaj časa vladali Francozi. Ta nekdanja kraljeva rezidenca se arhitekturno zgleduje po Verasaillesu. FOTO: Boris Šuligoj

Seveda smo vožnje raje zaupali domačim šoferjem in vodnikom. Tako smo se en dan po štiripasovnici vračali v desetmilijonsko prestolnico Hanoj. Šoferju se je res malce mudilo, a ni vozil hitro, ko nas je kakih 20 kilometrov pred glavnim mestom ustavila prometna policija. Voznik je plačal 40 dolarjev kazni, v vietnamskih donih, seveda.

»Vozil sem en kilometer nad dovoljeno hitrostjo. Policisti so me kaznovali z najnižjo možno kaznijo, ampak to pomeni, da sem ob dvodnevni zaslužek.« Povedal je tudi, da z vietnamskimi policisti ni mogoče barantati in da mu nikakor ne morejo oprostiti prekrška. »To dobro vem, ker sem bil tudi jaz nekoč policist in sem jim zato tudi pokazal izkaznico. Vse je posneto in stranskih poti ni,« je dejal šofer, ki je bil malce slabe volje, a smo ga vsaj malo potolažili, ko smo mu dodatno prispevali za polovico kazni.

V Hanoju sva takoj po namestitvi v hotel hitela v bližnjo ulico, kjer približno dvakrat na dan pelje vlak po zelo ozki ulici. Ljudje sedijo tik ob tirih, kavarna se dotika kavarne. Vsak gost naroči pijačo ali dobro vietnamsko kavo in v skoraj prazničnem vzdušju s tisoč mobiteli v rokah komaj čaka, da pripelje vlak, ki zmerno počasi oddrdra le meter stran od sedečih gostov z obeh strani ulice. Ko je prvič peljal tako blizu hiš, domačini seveda niso bili zadovoljni. A zdaj je prav ta ulica hanojska zlata jama. Turisti se morajo skoraj obvezno fotografirati ob vlaku, ki drvi tik mimo njih.

Ho Ši Minh je skoraj živ

Po bližnjem srečanju tretje vrste z vlakom v slikoviti hanojski ulici se odpravimo v mavzolej legendarnega državnika Ho Ši Minha. Pot do mavzoleja in razstavljenega balzamiranega trupla pokojnega vietnamskega voditelja se kar vleče in je speljana mimo parlamenta.

V grobnici se s tisoči Vietnamcev v neprekinjeni verigi pomikamo spoštljivo in radovedno mimo zastekljene vitrine in voditeljevega večnega počivališča. Nihče niti ne pomisli, da bi ga ob vseh častnih vojaških stražah fotografiral, saj je to strogo prepovedano.

Truplo nekdanjega revolucionarnega voditelja je urejeno do popolnosti, Vietnamcem so pri tem pomagali ruski specialisti za balzamiranje, in sploh ni videti, da bi bil že 57 let mrtev. Kasneje si ogledamo tudi Ho Ši Minhovo rezidenco nedaleč stran, ki priča, da je bil ta spoštovani oče naroda v resnici skromen mož in je živel v manjšem bivališču v današnjem spominskem parku sredi Hanoja.

Vietnamcem so med vojno pomagali Kitajska, Kuba in Laos. V zameno za vso pomoč, ki so jo med vojno dobili iz sosednje države (prek Laosa so prejemali hrano, orožje, nafto, zdravila ...), so Vietnamci omogočili Laosu uporabo dela pristanišča Vung Ang, skozi katero ta država zdaj uvaža in izvaža blago po morski poti. Tudi Kubancem vračajo pomoč, kolikor lahko.

Številni spomeniki v Vietnamu opozarjajo na srdit boj z nekajkrat močnejšim okupatorjem. Američani so odvrgli milijone bomb in ogromno kemičnih strupov, uporabili so velike količine herbicida »agent orange«, bojnega strupa dioksina in napalma, kar je še desetletja škodovalo zdravju prebivalstva.

Kljub vsem grozotam jim ni uspelo zlomiti duha vietnamskega naroda. Američani so se z najtežjim orožjem in s številnimi grozodejstvi znesli nad preprostim narodom, samo zato, ker so čutili neustavljivo potrebo, da zlomijo politični sistem azijskega naroda in vzpostavijo svoj vpliv v državi na drugem koncu sveta.

Ameriški državljani, med njimi celo upokojeni oficirji ameriške vojske, zdaj brez zadrege obiskujejo Vietnam. Morda tudi zato, ker so Vietnamci pragmatični in vedo, da jim zamera ne bo prinesla koristi. Ali pa zato, ker so se hkrati pobijali tudi med seboj s sonarodnjaki in je zdaj veliko več vredno, da ohranijo narodno enotnost. Toda ponos, spomin in spoštovanje vseh svojih herojev so ohranili in ta spomin tudi negujejo.

So pa Vietnamci pomemben spomenik in dober primer nesmiselnosti vseh vojn, ki so jih v zadnjih 100 letih kurili (in jih še naprej) Američani po svetu. 

Pristanišče s številnimi čolnički, ki čakajo predvsem turiste. FOTO: Boris Šuligoj

Kraške jame, podobne našim

Phong Nho krasi izjemna pokrajina s številnimi kraškimi pojavi in nacionalnim parkom Ke Bang. Še posebej priljubljena je Rajska jama, ki se je razveselijo zlasti ljubitelji podzemnih jam. S čolni na vesla so nas popeljali dober kilometer po podzemni reki, nas izkrcali, nato smo se podali na lahkoten sprehod po Rajski jami, ki ponekod spominja na naše znane kraške lepotice.

Nedaleč stran sva veslala v kanuju tudi po mirni reki in ob njej je bilo začuda malo turistov. Potem pa sva zašla na račjo farmo. Sama se verjetno ne bi nikoli odločila zanjo, če naju tja ne bi peljal vodnik Khan.

Druženje z racami se zdi malce poceni in neumno, ampak je tudi malce drugače in smešno. Foto Boris Šuligoj

Račje farme, ki mislim, da jih je v Vietnamu več, veljajo za eno bolj priljubljenih in donosnih vietnamskih znamenitosti. Race so namreč hvaležen fotografski dogodek za družbena omrežja.

Na tej logiki vse bolj sloni tudi turistična ponudba po svetu. Turizem nima smisla, če ga ne spremlja dober fotografski utrinek. Domačini nas spremenijo v nekakšne račje vodnike. V dlani nama nasujejo brikete, da race kljuvajo vanje, po rokah in nogah, pri tem pa naju do onemoglosti žgečkajo. Občutek je malce prismojen in nenavaden hkrati, toda človek se mora smejati, tudi če noče, ko samega sebe vidi, kako ga oblega, uboga in žgečka jata neskončno požrešnih belih rac.

K sreči so naju obuli v posebne cokle in nama potem dobro oprali noge, kajti račjih iztrebkov na tleh ne manjka. Ampak race ostanejo kot poseben spomin za družinski album. Phong Nha je pomirjajoče okolje. Še sreča. Kaj bi ob začetku vojne v Iranu človeka bolj pomirilo kot pogled na neskončna zelena riževa polja! Prav tu me doseže prošnja novinarskega kolega s TV Koper, da mu poročam, kako se bomo po začetku vojne sploh lahko vrnili z letalom domov ...