

Ste pred kratkim rodili in se sprašujete, zakaj je vaš trebuh, kljub izgubi telesne teže, še vedno videti, kot da ste na začetku nosečnosti? Ali med vstajanjem iz ležečega položaja opazite značilno izboklino vzdolž trebušne sredine in imate hkrati občutek, da je vaš trebuh »razrahljan«? Ob tem čutite še bolečine v križu? Morda gre za diastazo rektusov ali razmik trebušnih mišic, ki se pogosto razvije po porodu, zaradi obremenitve trebušne stene med nosečnostjo. Razlog je rastoča maternica, ki pritiska na vezivno tkivo med mišicami. Pogosto se k naštetim simptomom pridružita tudi mišična šibkost in nestabilnost mišic jedra.
Diastaza rektusov je sicer pogost pojav, ki prizadene kar dve od treh žensk po porodu. Ker se bolečine in težave lahko razvijejo tudi pozneje, mnoge to zmotno dojemajo zgolj kot neprivlačno neprijetnost. Vendar žal ne gre le za estetsko težavo, ampak stanje, ki brez strokovne rehabilitacije lahko pripelje do hujših bolečin in dolgoročnih okvar.
Diastaza rektusov je funkcionalna motnja, ki lahko brez ustrezne terapevtske obravnave vodi do trajnih posledic. Če sumite, da imate diastazo rektusov, se čim prej naročite na pregled in diagnostično terapijo v kliniki Medicofit.
Diastaza rektusov opisuje patološki razmik med levo in desno stranjo preme trebušne mišice (musculus rectus abdominis), ki potekata vzdolž sprednje trebušne stene. Osrednji del, kjer se mišici stikata, je vezivna struktura, imenovana linea alba. Ta tanka, a čvrsta linija deluje kot nekakšno stabilizacijsko tkivo telesa. Med nosečnostjo, ko se maternica povečuje, se trebušna stena razteza, da bi zagotovila prostor za plod. Zaradi povečane napetosti in hormonskega vpliva na vezivna tkiva (zlasti zaradi delovanja relaksina in estrogena) se linea alba postopoma tanjša in izgublja prožnost, kar lahko vodi v razmik trebušnih mišic, torej, v diastazo.

Čeprav je nosečnost najpogostejši vzrok, pa se stanje ne pojavlja le pri ženskah po porodu. Tveganje obstaja tudi pri moških ali ženskah, ki pogosto dvigujejo težka bremena, napačno izvajajo vaje za trebušne mišice ali hitro pridobijo telesno težo.
Izredno pomembno je vedeti, da diastaza ni zgolj fizična in vizualna sprememba na telesu oz. trebušni steni, temveč stanje, ki lahko slabo vpliva na celotno biomehaniko telesa. Prekinjena mišična zanka namreč slabša podporo hrbtenici in notranjim organom, zato lahko nastanejo številne sekundarne težave, kot so na primer bolečine v križu, oslabljeno medenično dno in tudi prebavne motnje. Zaradi tega je razumevanje in pravočasno zdravljenje diastaze ključnega pomena za dolgoročno telesno moč in zdravje.
Pri diastazi rektusov sta pravočasno ukrepanje in strokovna fizioterapevtska obravnava izredno pomembna. Z ustreznimi terapevtskimi metodami in vajami se lahko učinkovito »zapre« razmik, okrepi telo in mišice ter odpravi bolečine.
Najbolj prepoznaven simptom diastaze rektusov je t. i. mehki trebuh. Značilen je torej občutek, da je trebuh ohlapen, zlasti v osrednjem delu med popkom in prsnico. Pogosto se pojavi tudi izboklina ali »hribček«, ki se še posebej izrazito pokaže ob napenjanju mišic, na primer pri vstajanju iz ležečega položaja ali dvigovanju otroka oz. težjih bremen. Izboklina je znak, da notranje trebušne mišice svoje stabilizacijske funkcije ne opravljajo več učinkovito.
Poleg estetskih sprememb so mogoče tudi številne druge težave, ki jih ne smemo prezreti. Med najpogostejšimi so:
• Bolečine v križu in težave z medeničnim dnom: te so posledica zmanjšane opore trupu, zaradi šibkih trebušnih mišic in večjega pritiska na hrbtenične strukture.
• Slaba stabilnost trupa: zaradi šibkosti mišic so mogoče težave pri gibanju, na primer pri prenašanju bremen in po dolgotrajnem sedenju. Pojavijo se lahko tudi težave z ravnotežjem.
• Spremenjena (slaba) telesna drža: razvije se lahko tudi povečana ledvena lordoza (usločena ledvena hrbtenica) in nasploh nepravilna drža.
• Težave s prebavo: pogosto so pridruženi napihnjenost, slabša prebava, občutek polnosti v trebuhu in podobno.
• Uhajanje urina: zaradi šibkosti mišic lahko diastaza rektusov vodi tudi do nehotenega uhajanja urina, predvsem pri naporu, saj so trebušne mišice povezane z mišicami medeničnega dna.
Dobro je vedeti, da se diastaza lahko razvije v resno motnjo. Ko so preme trebušne mišice preveč razmaknjene in vezivno tkivo med njimi oslabljeno, druge mišične skupine, kot so ledvene mišice ali mišice medeničnega dna, prevzamejo njihovo nalogo. Takšna nepravilna »kompenzacija« vodi v porušeno biomehaniko telesa, nepravilno gibanje, še večje neravnovesje mišičnih sil in sčasoma do povečanega tveganja za kronične bolečine ali poškodbe.

Zelo pomembno je, da simptome diastaze jemljemo resno in ne čakamo na spontano izboljšanje. Ob tem se je dobro zavedati, da je le pod budnim očesom strokovno usposobljenega fizioterapevta in z ustreznim terapevtskim pristopom mogoče spet vzpostaviti mišično moč ter ravnovesje trupa in trebušnih mišic, si povrniti telesno funkcionalnost in preprečiti resnejše zaplete.
Diagnoza diastaze rektusov zahteva natančno strokovno oceno in pristop. Zdravnik ali terapevt najprej opravi pogovor in tako pridobi informacije o simptomih, preteklih poškodbah ali operacijah ter drugih dejavnikih, kot so nosečnost ali čezmerna telesna teža, ki lahko vplivajo na nastanek diastaze. Pregled se praviloma nadaljuje z opazovanjem trebuha v različnih položajih (stoje, leže, med napenjanjem trebušnih mišic).
Nato sledi, poleg osnovnih testov, še t. i. palpacija. To pomeni, da specialist pretipa trebušni predel ter oceni razmik med levim in desnim delom trebušne stene. Pomembno je, da pridobi tudi informacije o širini in globini razmika, saj večja globina običajno pomeni večje tveganje za neravnovesja in mišično nestabilnost. V nekaterih primerih je zato še dodatno potrebna ocena stabilnosti trupa in funkcionalnosti trebušnih mišic. Pri potrjeni diastazi rektusov zdravnik običajno priporoči nadaljnjo fizioterapijo za krepitev trebušnih mišic in zmanjšanje razmika. Le v hujših primerih pa kirurško zdravljenje.
Strokovna ocena je izjemno pomembna tudi zato, da se izključijo morebitne druge, pogosto prikrite težave v trebušni votlini, na primer popkovna kila, rupture mišičnih vlaken ali poškodbe fascije ipd.
Strokovna diagnostika je prvi in najpomembnejši korak pri obravnavi diastaze. Le tako se lahko zagotovi varna in uspešna rehabilitacija.
V zelo redkih primerih se pri diastazi rektusov priporoča kirurško zdravljenje, t. i. abdominoplastika. Praviloma so to res zelo hudi primeri, pri katerih fizioterapevtska obravnava in rehabilitacija ne prineseta rezultatov. Večinoma pa je z ustrezno zastavljeno fizioterapijo in terapevtsko vadbo mogoče popolnoma obnoviti funkcionalnost trebušne stene in videz trebuha.
V kliniki Medicofit poteka obravnava diastaze rektusov po najnovejših smernicah sodobne fizioterapije, njen namen pa ni le rehabilitacija, temveč tudi obnova mišične moči in stabilnosti ter preprečitev ponovitve težave.

Obravnava obsega natančno začetno diagnostiko, individualno prilagojen načrt zdravljenja in v zadnji fazi oblikovanje programa posebne terapevtske vadbe. Pri tem se uporabljajo sodobne terapevtske metode in medicinska oprema, na primer biofeedback sistem za mišično aktivacijo ter vadbene naprave za krepitev moči telesa in posturalno stabilizacijo. Velik poudarek je tudi na multidisciplinarnem timskem pristopu, ki vključuje fizioterapevte in kineziologe. To omogoča celostno in usklajeno vodenje procesa rehabilitacije.
Prav tako je pomembno izobraževanje, kar pomeni, da fizioterapevt posameznika ozavešča denimo o pomenu pravilne telesne drže, tehnikah dvigovanja in drugih vsakodnevnih navadah, ki pripomorejo k hitrejšemu okrevanju in preprečevanju nadaljnjih težav. Fizioterapija pri diastazi rektusov praviloma obsega še posebne specialne vaje in t. i. »bracing« globokih trebušnih mišic.
38-letna Sanja, po poklicu računovodkinja, se je obrnila na kliniko Medicofit zaradi občutka nestabilnosti trupa in bolečin v spodnjem delu hrbta, ki so se pojavile pri teku in večjih obremenitvah po tretjem porodu.
Klinični pregled je pokazal diastazo rektusov širine 2,5 cm, zmanjšano koordinacijo med trebušnimi in hrbtnimi mišicami ter oslabljeno stabilizacijo medenice. Palpacija je razkrila zmanjšano aktivacijo, kot tudi napetost globokih mišic trupa.
Na podlagi anamneze in kliničnega pregleda je bil zastavljen individualen program fizioterapevtskega zdravljenja v trajanju 14 tednov, ki je temeljil na terapevtski in kineziološki vadbi. Program vadbene terapije je vključeval vaje za krepitev globokih trebušnih mišic, stabilizacijske naloge in funkcionalne obremenitve ter postopno stopnjevanje tekaških obremenitev. Dopolnilno se je izvajala TECAR terapijo za spodbujanje regenerativnih procesov ter manualne tehnike za izboljšanje elastičnosti vezivnih tkiv.
Po zaključenem programu je pacientka poročala o bolj stabilnem trupu, skoraj popolnoma odsotnih bolečinah v hrbtu in varni vrnitvi k rednim tekaškim treningom brez občutka nestabilnosti.
Ob pravočasni fizioterapevtski obravnavi in rehabilitaciji se stanje lahko povsem odpravi. Napredek je običajno viden že v nekaj tednih, popolna regeneracija pa v povprečju traja od tri do šest mesecev. Za uspeh so pomembni vztrajnost, doslednost in individualno prilagojen fizioterapevtski program ter ustrezna vadba.
Naročnik oglasne vsebine je Medicofit