Diego, rešitelj lastne živalske vrste

Želvak se bo zdaj upokojil in vrnil na rojstni otok Española ter zaživel s svojimi potomci (menda je zaplodil kar 40 odstotkov populacije na omenjenem otoku).

Objavljeno
13. januar 2020 11.48
Posodobljeno
13. januar 2020 12.09
Orjaške želve so dolgo veljale za ogroženo živalsko vrsto, do otoka, kjer prebivajo, je namreč dostop lahek. FOTO: Galapagos National Park
A. I.
A. I.
Diego, želva z dolgim usnjastim vratom in rumenim obrazom, je ena od 15 orjaških želv, živečih v centru za želve Fausto Llerena na otoku Santa Cruz. Star je več kot sto let, kar za pripadnika njegove vrste ni nič posebnega. Kar ga v resnici dela drugačnega od drugih želv, je njegov spolni nagon – po Diegovi zaslugi so na svet pokukale številne male želve in poskrbele, da vrsta ne izumre. 



Diego je bil eden od 14 želv, ki so jih izbrali za sodelovanje v programu razmnoževanja, ki je stekel v 60. letih prejšnjega stoletja. Zelo uspešnem programu, kot piše New York Times, saj je omenjeni želvak menda zaplodil celo do 800 potomcev, v celotnem programu pa so vsega skupaj 'dobili' okrog 6000 želvic.

Program so zagnali leta 1965, najprej so se posvetili reševanju populacije želv na otoku Pinzón, nato prešli na Galapagos in od tam leta 1970 na Españolo. Orjaške želve so tedaj v resnici potrebovale pomoč, saj je na otoku živelo le še 12 samic in dva samca. Diegova spolna sla je, malo za šalo in malo zares, pripomogla k obstoju njegove vrste teh čudovitih živali. Diego se bo zdaj upokojil in se vrnil na svoj rojstni otok Española ter zaživel s svojimi potomci (menda je zaplodil kar 40 odstotkov populacije na omenjenem otoku), je povedal James P. Gibbs, profesor okoljske in gozdne biologije na ameriški državni univerzi v New Yorku.


Diego na drugem mestu, a bolj karizmatičen


Zanimivo je, da je drug želvji samec, poimenovan E5, zaplodil približno 60 odstotkov želvje populacije. Zakaj je torej Diego deležen 'svetovne slave'? Profesor Gibbs pravi, da je Diego poseben – je precej agresiven, aktiven in glasen pri parjenju. Najbrž je zato dobil več pozornosti, pri vsem skupaj so namreč najbolj pomembne – samice. »Pri želvah so odnosi zelo pomembni. Družbena hierarhija pri njih deluje, a še vedno so nam precejšnja uganka.«

Orjaške želve so dolgo veljale za ogroženo živalsko vrsto, do otoka, kjer prebivajo, je namreč dostop lahek. Tako so bile tarča ribičev, kitolovcev in drugih. Predvsem v 18. stoletju so jih močno zdesetkali, vrsta se je le počasi pobrala in preživela. Na Españoli so želve nazadnje popisali lani, raziskovalci so tako razvili matematični model s projekcijami za prihodnjih sto let. Po mnenju znanstvenikov ima otok zdaj zadostne pogoje za vzdrževanje populacije želv.