Dupuytrenova kontraktura: krčenje prstov na roki

Boštjan Lah, dr. med., specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Majhna zatrdlina na dlani se sprva morda zdi nepomembna, a se lahko počasi razvije in začne oteževati iztegovanje prstov. Ta pojav je znan kot Dupuytrenova kontraktura, bolezen, ki prizadene tkivo pod kožo dlani in prstov. Sčasoma se te zatrdline razvijejo v trde trakce, ki se širijo po dlani in potegnejo prste navznoter, kar omeji njihovo iztegovanje.

Postopno napredovanje stanja

Tipična pot bolnika z Dupuytrenovo kontrakturo je postopna in na začetku pogosto neopazna. Začne se z eno ali več zatrdlinami v dlani, ki so lahko velikosti graha ali večje, nato se pojavijo fibrozni trakci, ki se raztezajo proti prstom. Čez čas pacient težko iztegne prste v ravno linijo, kar otežuje vsakdanje opravke, kot je prijemanje predmetov, nošenje rokavic, pisanje ali celo rokovanje. Bolezen se lahko brez jasnega sprožilca pojavi na eni ali obeh rokah in razvija se počasi, včasih čez leta. Prizadene okoli pet do deset odstotkov populacije v Evropi, zlasti v severnih državah, kjer je genetska nagnjenost večja, in pogosto nastane brez očitnega vzroka, čeprav jo lahko pospešijo ponavljajoče se obremenitve rok ali drugi dejavniki.

Bolezen, ki otežuje opravke, a pogosto ni boleča

Pomembno je poudariti, da Dupuytrenova kontraktura pogosto ni boleča in ne povzroča takojšnjega nelagodja, kar je glavni razlog, da jo ljudje dolgo ignorirajo in odlašajo z obravnavo. Pogosto mislijo, da gre za starostno spremembo ali nekaj benignega, kar bo minilo samo od sebe, vendar se stanje brez posredovanja samo poslabšuje, trakci se zadebelijo in prsti se vse bolj krčijo, kar lahko privede do trajnih deformacij in funkcionalnih omejitev, kot je nezmožnost popolnega iztega prstov, kar lahko vpliva na vsakodnevno higieno in delo. Bolezen je ključno prepoznati zgodaj, saj je terapija v začetnih stadijih bistveno lažja.

Dejavniki tveganja

Večje tveganje za razvoj te bolezni imajo moški, starejši od 50 let, ter tisti z genetsko nagnjenostjo. Dednost igra ključno vlogo: če ima bolezen eden od staršev, je verjetnost, da jo razvije tudi otrok, do 70-odstotna. Poleg tega so dejavniki tveganja še diabetes, pri katerem je bolezen pogostejša zaradi sprememb v vezivnem tkivu, kajenje, ki poslabša cirkulacijo in fibrozo, čezmerno uživanje alkohola ali ponavljajoče se obremenitve rok, kar je pogosto pri nekaterih poklicih, kot je gradbeništvo. Bolezen je redkejša pri ženskah, pri katerih tudi napreduje počasneje, vendar lahko enako omeji funkcijo rok. Če spadate v te skupine, bodite še posebej pozorni na spremembe na dlaneh.

Vaje ali raztezanje bolezni žal ne morejo ustaviti, saj gre za fibrozno zadebelitev tkiva pod kožo dlani, ne za mišično napetost ali preprosto preobremenitev, ki bi jo lahko odpravili s fizičnim gibanjem ali masažo. Bolezen napreduje zaradi nenormalne proliferacije fibroblastov v fasciji dlani. Vaje morda začasno izboljšajo gibljivost, a ne preprečijo napredovanja vrvičastih struktur, ki so posledica genetske predispozicije. Samopomoč, kot so domače vaje ali nošenje opornic brez strokovnega nadzora, zato ni učinkovita in lahko odloži oz. zavleče pravočasno obravnavo. Ključno je poudariti, da zgodnja obravnava prispeva k ohranitvi polne funkcije roke in preprečuje hujše deformacije, saj se stanje brez posredovanja samo poslabšuje.

Pravočasno obiščite specialista

Za opredelitev težav je nujna ustrezna diagnostika, ki se začne s kliničnim pregledom v ambulanti, kjer zdravnik oceni stanje dlani in prstov, preveri prisotnost zatrdlin, trakcev in stopnjo kontrakture. Diagnoza je večinoma klinična, brez potrebe po obsežnih slikovnih preiskavah, razen v kompleksnih primerih, v katerih izključujemo druga bolezenska stanja. Bolezen obravnavamo z različnimi pristopi – od konservativnih metod, kot sta opazovanje in fizioterapija v zgodnjih fazah, do bolj naprednih, ki lahko učinkovito odpravijo bolezenske trakce in vrnejo gibljivost, vključno z minimalno invazivnimi tehnikami ali operativnimi posegi, prilagojenimi stopnji bolezni.

Pogosto zastavljena vprašanja
Kako se Dupuytrenova kontraktura začne?	Z eno ali več zatrdlinami v dlani, ki so lahko velikosti graha ali večje. Iz njih se razvijejo fibrozni trakci, ki se raztezajo proti prstom in jih postopoma potegnejo navznoter. Bolezen se lahko pojavi na eni ali obeh rokah, pogosto brez jasnega sprožilca, in se razvija počasi, včasih čez leta.
Ali bolezen boli?	Pogosto ne. Prav zato, ker ne povzroča takojšnjega nelagodja, ljudje dolgo niso pozorni nanjo, saj pogosto mislijo, da gre za starostno spremembo ali nekaj benignega, kar bo postopno minilo.
Kaj se zgodi, če je ne zdravimo?	Stanje se brez posredovanja poslabšuje: trakci se zadebelijo in prsti se vse bolj krčijo. To lahko privede do trajnih deformacij in funkcionalnih omejitev, na primer do nezmožnosti popolnega iztega prstov, kar vpliva na vsakodnevno higieno in delo.
Kdo je bolj ogrožen?	Večje tveganje imajo moški, starejši od 50 let, in tisti z genetsko nagnjenostjo. Med dejavniki tveganja so še sladkorna bolezen, kajenje, čezmerno uživanje alkohola in ponavljajoče se obremenitve rok, ki so pogoste v nekaterih poklicih. Pri ženskah je bolezen redkejša in napreduje počasneje, vendar lahko enako omeji funkcijo rok.
Ali je bolezen dedna?	Dednost igra ključno vlogo, tveganje je izrazito večje, če ima bolezen eden od staršev.
Ali lahko z vajami ali raztezanjem ustavim napredovanje?	Ne. Gre za fibrozno zadebelitev tkiva pod kožo dlani, ne za mišično napetost ali preobremenitev, ki bi jo lahko odpravili z gibanjem ali masažo. Vaje morda začasno izboljšajo gibljivost, ne preprečijo pa napredovanja vrvičastih struktur. Domače vaje ali nošenje opornic brez strokovnega nadzora niso učinkoviti in lahko zavlečejo pravočasno obravnavo.
Kako se postavi diagnoza?	S kliničnim pregledom v ambulanti, kjer zdravnik oceni stanje dlani in prstov ter preveri prisotnost zatrdlin, trakcev in stopnjo kontrakture. Diagnoza je večinoma klinična, obsežne slikovne preiskave niso potrebne, razen v kompleksnejših primerih, v katerih izključujemo druga bolezenska stanja.
Kako se bolezen zdravi?	Pristop je odvisen od stopnje bolezni, zdravi se s konservativnimi metodami, kot sta opazovanje in fizioterapija v zgodnjih fazah, do minimalno invazivnih tehnik in operativnih posegov, ki lahko odpravijo bolezenske trakce in vrnejo gibljivost.

---

Naročnik oglasne vsebine je Artros