Edi Pucer: Še dolgo bomo prvi

Oddaja 24ur praznuje 25 let, a morda bi morali glede na ime pompozno slaviti lani, ko ste praznovali 24 let?

(smeh) No, 25 je vendarle več kot 24. In če bi praznovali 24 let, kaj bi potem storili, ko bi bila oddaja stara 30 ali pa 40 let?

Kako se spominjate začetkov?

Bili so pionirski. Nismo imeli zagotovila, da nam bo uspelo. Začeli smo kot konkurenca Dnevniku na TVS, ki je bil takrat alfa in omega, za ljudi je bila to obvezna oddaja. Spomnim se, da je bilo prvi dan izjemno napeto, pa tudi potem smo se zelo trudili in vsako oddajo analizirali. Imeli smo se tudi nadvse lepo, živeli smo za ta projekt in uživali.

Delo v informativnem programu zahteva celega človeka, delati je treba od jutra do poznega večera. Tedaj ste bili 25 let mlajši, vam je bilo lažje zdržati ta tempo?

To niti ni toliko povezano z leti, bolj s tem, na kateri točki je določen projekt. Zdaj je naša oddaja utečena in ni več nujno, da smo ves čas vpeti vanjo. Seveda pa se je treba nenehno truditi. Nevarno je, če zaspiš, a mislim, da se dovolj hitro odzivamo na spremembe in gremo naprej. Navadno pred drugimi, zato smo še vedno prvi in bomo še dolgo, o tem sem prepričan.

Omenili ste prvo oddajo 24ur, kakšna je bila takrat vaša vloga?

Bil sem novinar, moj prvi prispevek je bil o brezdomcih, z njimi sem preživel nekaj dni in naredil reportažo, pod katero bi se še danes podpisal. A ni bila predvajana prvi dan, ker je Tomaž (Perovič, tedanji urednik) menil, da je to »pretežka« tema za prvo oddajo. (smeh)

Ko sem bila še na fakulteti, ste nas kot gost obiskali na urah televizijskega praktikuma in dejali, da mora vsak pravi novinar odpreti časopis in tam videti vsaj dvajset raziskovalnih zgodb. A vi ste potem postali voditelj in se hočeš ali nočeš raziskovalnemu novinarstvu odpovedali …

No, še vedno me kdaj zasrbi … In še vedno imam oči in ušesa. Če se mi zdi, da bi morali določeno zgodbo raziskati, to predlagam komu drugemu. Kakšno temo sem obdelal tudi v kateri od večernih oddaj ali pa v TV klubu. Voditeljstvo je sicer res bolj statično in rutinsko delo, a je kljub temu zelo vznemirljivo.

Informativnih oddaj je čedalje več, poglobljenega novinarstva pa čedalje manj. Zakaj? Ker je takšno novinarstvo predrago? Ker ljudje preprosto ne zdržijo, da bi namenili pozornost zgolj eni zgodbi?

Oboje. Dobro novinarstvo je drago, a se na koncu vedno izplača. Mi smo neodvisni, je pa ameriško podjetje na začetku vložilo v naš program kar nekaj denarja, mi pa veliko truda, da imamo zdaj tolikšno gledanost, ki prinaša dobiček. V Sloveniji je to težko tudi zato, ker je majhna, gledalcev ni veliko, in če je trg majhen, je tudi denarja za dobro novinarstvo manj. Je pa seveda res, kar ste omenili, informacije so danes kot hitra hrana, vse bolj preproste in površinske so. A to je trend, ki se bo spremenil. Kot ljudje ne moremo živeti od slabe hrane, ne moremo živeti od slabih informacij.

Že od prvega dne vam očitajo populizem …

Tega očitka ne sprejemam. Če se neke težave lotiš z vidika gledalca, še ne pomeni, da je to populistično. Tudi če delaš gledljivo televizijo, ne pomeni, da je populistična. Ko smo začeli ustvarjati 24ur, so obstajala le ena poročila, to je bil TV Dnevnik. Če bi danes pogledali tedanji Dnevnik, bi se zgrozili, saj ga ne bi razumeli. Slišali bi le politično latovščino. Spomnim se, kako šokirani so bili tedaj politiki, ker mi določenih tem sploh nismo pokrili. Če smo presodili, da to za ljudi ni pomembno, tega nismo delali. Po drugi strani pa smo se lotevali njihovih resničnih težav in zahtevali odgovore politikov. Ljudje so hitro začutili, da delamo zanje, in ne za politike. Spomnim se, ko sem bil na terenu in so ljudje videli naš avto … Začeli so kar navijati: »24ur, super ste, delajte tako še naprej.« (smeh) Očitkov o populizmu torej že od začetka ne sprejemam.

Jaz bi vam kot gledalka prej kot populizem očitala, da skušate ponuditi bombastično oblikovane preproste odgovore na kompleksna vprašanja. Včasih je težko v minuti in pol odgovoriti na vprašanje, kdo je kriv, se strinjate?

Ja, popolnoma se strinjam, a večinoma niti nimamo teh ambicij. Sam se vsekakor skušam izogibati sodbam, mi naj bi informirali, gledalci pa naj presojajo. Toda vsak, ki dela v novinarstvu, ve, kako hitro je to delo, in včasih se zgodijo pavšalne sodbe. Strinjam se torej s kritiko, ker vem, da se to kdaj zgodi, a jo tudi odklanjam, ker vem, da to ni naša usmeritev. Je pa tudi res, da kritike medijev včasih govorijo in pišejo ljudje, ki o delu v redakciji vedo zelo malo. Mislijo, da je pri nas kot v vojski, da obstaja general, ki da navodila, nato pa mu vsi sledijo. V resnici je tu veliko ljudi, uredniki, novinarji, voditelji, vse to sestavi mozaik določene novice. Enako je s političnimi prepričanji, pri nas delajo ljudje z zelo različnimi pogledi. No, oblastniki so pa tako ali tako vedno nezadovoljni. In dokler je tako, delamo prav.

Informacije so danes kot hitra hrana, vse bolj preproste in površinske so. A to je trend, ki se bo spremenil. Kot ljudje ne moremo živeti od slabe hrane, ne moremo živeti od slabih informacij.

Še nekaj, kar me zmoti, je vtis, da se pogosto odpravite na teren z idejo, kakšen prispevek boste posneli. Da boste na primer na portoroški plaži našli kršitelje karantene ali v nekem parku narkomanske igle. In ne odnehate, dokler ne najdete enega kršitelja ali ene igle. Zanima me torej, kako pogosto se novinar vrne v redakcijo in reče: Te zgodbe ni bilo.

Če greš delat zgodbo in ugotoviš, da je ni, moraš biti dovolj pošten in profesionalen, da to priznaš. To je osnova. Seveda je težko, če vidiš, da zgodbe ni, a tako dober novinar kot dober urednik morata to sprejeti. Pri nas se to velikokrat zgodi.

Ko ste bili naš gost na fakulteti, ste govorili o časopisih kot virih zgodb za televizijskega novinarja, danes je vse drugače, tu so družabna omrežja. Kako gledate nanje – kot na vire in hkrati konkurenco?

Veliko je vsega, a malo je kakovosti. Če dosti bereš družabna omrežja, si prej lačen kot potešen. Ješ in ješ, sit nisi, si pa vse bolj okrogel. (smeh) Nikomur ne bi rad delal krivice, a nisem navdušenec nad družabnimi omrežji, čeprav tudi o njih poročamo, ker so del naše stvarnosti. Jih pa vidim bolj kot popestritev, nekakšno modno muho. Dobro novinarstvo na koncu vedno najde pot.

A politiki imajo družabna omrežja za kanal, zato se jim vse bolj zdi, da medijev ne potrebujejo …

Res je, nekateri politiki to spretno izkoriščajo in mediji to objavljamo. Morda pa bi se morali mediji dogovoriti, da mnenj politikov, ki nočejo priti pred mikrofon in odgovarjati na novinarska vprašanja, ne bomo objavljali.

Med epidemijo vidimo še znane Slovence, ki družabna omrežja uporabljajo kot svoje kanale, da širijo nestrokovna in populistična mnenja ter jadrajo na krilih všečkov in delitev …

Živimo v svobodni državi. Bralci in gledalci so tisti, ki presodijo, kaj je verodostojno in kaj ne. Vir na internetu je kot vsak drug vir. Če nimaš kritičnega filtra, imaš težavo. Marsikdo sploh ne ve, da internet potencira mnenja. Če gledaš določene spletne strani, ti bo spletni iskalnik kazal vse več sorodnih strani. Misliš, da si dobil informacije iz več virov, a v resnici so mnogi res obskurni. Toda živimo v svobodni državi in novinarji nimamo ekskluzivne pravice, da presojamo, kaj je prav. Svoboda javne besede je ustavna pravica, je sveta stvar, zato moramo novinarji deliti svoj prostor tudi s takšnimi, ki razširjajo tovrstne informacije.

Televizijski novinarji ste v službi od jutra do poznega večera, za Popove novinarje velja, da se radi družite. Ste med karanteno zato doživeli šok?

Moj slog življenja se je spremenil že prej, imam družino, majhne otroke, zato po službi ne posedam več toliko s kolegi. Mislim pa, da se tudi drugim življenje ni toliko spremenilo, nekateri se še družijo, pač z maskami. Malo je smešno, ker nosimo maske, ne veš, ali bi pozdravil kolega na ozkem hodniku, a tudi to bo minilo. (smeh)

Seveda ne moremo niti mimo smeha, ki je zaščitni znak voditeljskih parov oddaje 24ur. Ko sem nekoč intervjuvala Darjo Zgonc, je rekla: »Smeh slutiš, z Edijem se že tako dobro poznava, da že po njegovem dihanju vem, kdaj mu gre na smeh.« Za vas velja enako?

Seveda. Z Darjo sva po vseh teh letih kot rit in srajca. (smeh) Če se kaj zalomi, kak prispevek odpade, na bobnu nastane zmešnjava ali kakšne slike ni, se odzoveva, kot da se ni zgodilo nič, tako dobro namreč veva, kako se bo odzval drugi. Kar sproti si razdeliva tekst, ni se nama treba niti pogledati. Je pa smeha malo manj, odkar je studio fizično ločen od redakcije in je okoli naju manj ljudi. Ko so se naglas smejali še drugi, je bilo pa res težko. (smeh)

Voditeljski pari bodo pri vas verjetno ostali za vedno?

Gotovo, to je naš prepoznavni znak. Voditeljski par da gledalcu dodatno interakcijo, omogoča več sproščenosti. Tudi naši novinarji so drugačni, pri nas ni nič narobe, če v jeziku ohranijo malo svojega štajerskega ali primorskega naglasa. Seveda morajo govoriti pravilno, a nočemo, da so roboti. Naša filozofija je, da smo čim bliže ljudem, da smo njihovi prijatelji, da delamo zanje.

Ko smo mi v redakciji govorili o obletnici oddaje 24ur, smo se seveda spomnili na Matjaža Tanka in Špelo Šipek, izjemno pomembna člana ekipe, ki ju ni več med nami. Verjetno je tako tudi pri vas?

Gotovo. Na Matjaža se pogosto spomnim, pa tudi na Špelo, njeno nenadno slovo nas je vse zadelo. Lani nas je za vedno zapustila tudi naša režiserka Rozi (Roswitha Grah Jovanović), pa Aleš Češnovar, Marina Bitenc … Takšno je pač življenje, tudi to se dogaja. Veliko ljudi je v teh letih odšlo v drugo službo. Vsi pa so pustili svoj pečat in ostajajo del nas. Ko se je poslovil Matjaž, je eden od mlajših kolegov izdelal njegovo grafično podobo, ki visi v redakciji. Ko grem mimo in jo pogledam, se spomnim na njegov nasmeh … Res je bil krasen človek.