Glas iz Gaze pretresel Benetke

Na 82. Beneškem filmskem festivalu, ki se je končal pred dnem luninega mrka, je Jim Jarmusch presenetil z zlatim levom za intimen filmski triptih, medtem ko je Gaza z delom Glas Hind Rajab sprožila solze, val palestinskih zastav in rekorden aplavz. V dvorane se je zarezala tesnoba vojne, na rdeči preprogi pa je vladal zadržan blišč – na festivalu je empatija preglasila spektakel.

Na 82. izdaji Beneškega filmskega festivala je tempo narekoval predvsem čas napetosti, v katerem živimo – in resnici na ljubo je tak čas vedno tu.

Na Lido, kjer vsako leto poteka festival, nisem prišla po protokolu, temveč po logistiki v štirih dejanjih: hidrogliser iz Chioggie, trajekt čez laguno, avtobus do rta in zadnji kilometer s kolesom.

Festival je potekal v dneh pred luninim mrkom, ki pa je služil kvečjemu kot uporabna metafora: v simboliki pomeni zatemnitev in razkritje, zaključke in spremembe. Takšno je bilo tudi vzdušje na Lidu: razgrete razprave po The Voice of Hind Rajab, zadržan glamur in manj lova na trenutke za družbena omrežja.

Ko so na Lidu ugasnile kamere, je ostal občutek majhnega preobrata. Jim Jarmusch je za intimni tristranski film o družinah Father Mother Sister Brother prejel zlatega leva – v letu, ko so z naslovnic odmevali bolj spektakularni favoriti. Uradni razglas Bienala je bil skop, odločitev žirije pod vodstvom Alexandra Payna pa jasno artikulirana: nagrajene so bile tišina, natančnost in milina opazovanja.

Glas, ki je preglasil krik

Toda moralno težišče festivala je imel film, ki zlatega leva ni dobil: The Voice of Hind Rajab Kaouther Ben Hanie. Doku-fikcija o šestletnici iz Gaze, ki je med zadnjim klicem za pomoč ostala ujeta v avtomobilu, je sprožila solze, val palestinskih zastav in rekorden 23-minutni aplavz.

To je bilo doživetje, ki se je zarezalo globoko vame. Namreč, ni šlo le za aplavz, pretreslo me je tiho ihtenje v dvorani. V zraku je nad vsemi visela teža tesnobe in niti sanjalo se nam ni, kako naj se je znebimo. Še huje: zaradi tesnobe, ki jo doživlja svet skozi trpljenje žrtev vojnih konfliktov, smo se v dvorani zavedli kolektivne nemoči, strahu, žalosti in sramu. In to ne le v tistem večeru, ko se je vse bleščalo od vznesenosti festivala.

Ko sem kasneje na festivalu spremljala prihod zvezd na rdečo preprogo, glamur ni preglasil občutka, ki je ostal; preprosto ni mogel odlepiti teže, ki je visela v zraku. Razpoloženje v primerjavi z lansko edicijo Beneškega filmskega festivala je bilo – ne vem, kako naj sploh opišem – zadušeno.

Ob tem doživetju je povsem logično, da je zapis režiserke filma v uradnem press kitu, da »kino ohranja spomin in se upira amneziji«, postal neformalni moto Mostre. Grand Prix (srebrni lev) ni izbrisal vtisa: to je bil film festivala. Na podelitvi je Ben Hania nagrado posvetila ekipam Rdečega polmeseca in jasno pozvala h koncu nasilja v Gazi.

Zunaj dvorane so posnetki dolgotrajnih ovacij za Glas Hind Rajab hitro preplavili družbena omrežja in zanetili razpravo, zakaj film ni prejel zlatega leva. Na tiskovni konferenci je predsednik žirije Alexander Payne govorice o »razprtijah v žiriji« označil za nepoštene in jih zavrnil, kar so poročali tudi vsi ugledni mediji. A pri tem je ostalo jasno ključno pravilo: kar je neuradno, ni za zapis. In tako naj tudi ostane.

Jarmusch: pozni poljub Benetk

Za Jarmuscha, ikonično ime ameriškega neodvisnega filma, so bile Benetke pogosto postaja, ne cilj. Njegova festivalska mitologija je doslej dihala predvsem s filmskim festivalom v Cannesu.

Zato zlati lev 2025 zdaj deluje kot pozna, a povsem zaslužena potrditev njegovega filmskega sloga, ki se zanaša na mikrogeste, suho ironijo in nežna neskladja v družinskih odnosih – v filmu, ki ga je žirija poimenovala preprosto: najboljši.

Jima Jarmuscha sem prvič gledala v Ljubljani, na FAF – Festivalu art filma, iz katerega je pozneje nastal Liffe. Predvajali so njegov črno-beli western Mrtvec z Johnnyjem Deppom.

Film razgradi mit o Divjem zahodu skozi perspektivo outsiderja in ga pripelje do neizogibnega konca; minimalizem, črno-bela fotografija in glasba Neila Younga držijo fokus na vprašanju identitete in smrti. Poanta je bila jasna: razgradnja ameriškega mita in pot posameznika proti izbrisu.

Na Lidu pa je Jarmusch filmski srenji pokazal drugačen ton. Film Father Mother Sister Brother po besedah predsednika žirije Alexandra Payna odlikuje natančno opazovanje in psihologijo malih premikov v družini – film ima zelo drugačno ambicijo od Dead Mana.

Film Father Mother Sister Brother odpira notranjo dinamiko bližnjih odnosov, pri čemer to počne na tak način, da sem občutila izjavo enega izmed novinarjem na novinarski konferenci, ki je dejal, da se po ogledu filma v gledalca zarine zelo konkreten impulz – skoraj hrepenenje –, da bi takoj poklical mamo.

Jim Jarmusch pa je na tiskovni konferenci zelo počasi in skromno pripomnil: »Ne gre za tekmovanje, a to nepričakovano čast iskreno cenim … učim se z vsakim filmom,« je dejal v zahvali. To ni bil slogan, bolj spomin na obrt.

Biografija mišic, ki razkrije telo: The Smashing Machine

Drugi jasni vtis Benetk je bila rehumanizacija zvezdništva. Benny Safdie je za The Smashing Machine prejel srebrnega leva za režijo – film o UFC-jevem težkokategorniku Marku Kerru razgrne ne toliko adrenalina spektakla kot krhkost moškosti: bolečino, zasvojenosti, odnos, ceno uspeha.

Dwayne Johnson je bil na tiskovni konferenci vidno ganjen in je govoril o »preobrazbi, po kateri je res hrepenel«; mnogi kritiki so prav v ranljivosti prepoznali njegov najresnejši igralski lok doslej. Tudi zato je film postal zgodnja oskarjevska karta v sezoni.

Ob ogledu The Smashing Machine mi je v misli nenehno silila »gnusljivka« Substanca z Demi Moore. Zakaj? Ne vem, verjetno zaradi krutosti ravnanja ženske in moškega do svojega telesa. The Smashing Machine demitologizira športno mašinerijo: pokaže ceno, ko ambicija in trg zmeljeta telo in zasebnost. Sunbstanca pa ženski body-horror uporabi kot karikaturo trga, ki prodaja »večno mladost« – in s pretiravanjem zadene tarčo.

Skupna točka? Telo kot valuta. Mimogrede: Substanca ni bila na Beneškem festivalu; premiero je imela v Cannesu 2024, kjer je prejela nagrado za scenarij.

Vzdušje na Lidu: med protokolom in nabito energijo

Dnevni ritem novinarskega »maratona« – projekcije ves dan in zvečer; konference od zgodnjega popoldneva – je letos spremljala neobičajno nabita razprava. Dnevniški zapisi festivalcev opisujejo prepolne novinarske sobe in občutek, da »zunaj« v Benetke vdira svet, najprej skozi Hind Rajab, pa tudi skozi jedrsko tesnobo Kathryn Bigelow in geopolitične sence drugih tekmovalcev.

Sklepni večer ni bil zgodba o privzdignjenosti: vzkliki ob prihodu zvezdnikov na rdečo preprogo so bili tišji, gneča za selfije pa opazno manjša. Najglasnejši trenutek je pripadel Toniju Servillu (La grazia); v skupini starejših italijanskih cinefilk je v soboto pozno zvečer kar završalo, ko je stopil na rdečo preprogo.

Rdeča preproga kot dodatni oder

Glamur ni izginil, preoblikoval se je. Vogue je nizal lestvice najbolje oblečenih (od Ayo Edebiri do Grete Lee), Guardian pa je pravilno ujel duha: Benetke so letos služile kot soft launch za velike modne hiše s subtilnim političnim podtonom. Rdeča preproga je bila lepilo, ne tema – v središču je bil film. Med vidnejšimi obrazi, ki so se v dneh festivala zvrstili na Lidu, so bili George in Amal Clooney, Cate Blanchett, Emma Stone, Colman Domingo, Jacob Elordi, Chloë Sevigny, Amanda Seyfried in Emily Blunt.

Rdeča preproga je delovala kot modna brv: prevladovali so videzi hiš Dior, Chanel, Louis Vuitton, Saint Laurent in Versace. V simbolnem obrat: to se je dogajalo ravno v dneh, ko sta se Italija in svet poslovila od kralja mode Giorgia Armanija (1934–2025).

Nadzor

Festival je uradno zaprl Cédric Jimenez s futurističnim neo-noir trilerjem DOG 51 (Chien 51) – filmom o prediktivni policiji in algoritemski oblasti, posnet skoraj kot odmev letošnjega podtona: kdo koga nadzira in po kakšni etiki. Beneški podpis, ki gleda naprej, čeprav nas zadržuje v sedanjosti. Tisti sedanjosti, ki jo je v podtonu narekoval lunin mrk, markanten astronomski pojav, ki naj bi bil v simbolnem pomenu katalizator sprememb v smer zavedanja soodvisnosti in solidarnosti.