Glavna Plečnikova nagrada čolnarni v Zaki

Med letošnjimi 47 različnimi predlogi je glavno Plečnikovo nagrado – za javni prostor – prejela prenova čolnarne v Zaki avtorske skupine Ofis arhitektov. »Avtorji so z ohranitvijo izvorne arhitekture, njeno skoraj forenzično analizo in inovativno ponovno uporabo oblikovnih prvin vzpostavili izrazito zadržano, a hkrati ambientalno bogato arhitekturno rešitev. Žirija najvišjo kakovost prepoznava prav v tem, kar ostaja neizvedeno,« so med drugim zapisali v obrazložitvi. Nagrade bodo prav zdaj slovesno podelili na vrtu Plečnikove hiše.

V letošnji konkurenci za 53. podelitev Plečnikovih nagrad je številčno izstopala kategorija arhitekturnih realizacij manjšega merila (17 del). Kot je za Delo pojasnil predsednik letošnje žirije Andreas Ruby, arhitekturni kritik in publicist (do konca lanskega leta tudi direktor Švicarskega arhitekturnega muzeja v Baslu/ S AM – Schweizerisches Architekturmuseum), ki je vlogo predsednika sprejel kot veliko čast, se iz prijavljenih del kaže posebna občutljivost, projekte zaznamujeta nenavadna skromnost in velikodušnost. 

»To je sicer mogoče videti tudi v arhitekturi drugih državah. Toda v Sloveniji se to zdi nekoliko bolj nenavadno, ker je bila arhitektura zlasti v obdobju po osamosvojitvi drugačna – zelo barvita, glasna. Pa ne v slabem smislu, ampak preprosto usmerjena v učinek. Arhitektura, ki smo jo zaznali letos, je mnogo manj glasna, je bolj subtilna in ne poskuša pritegniti pozornosti za vsako ceno. Poskuša se infiltrirati v obstoječe razmere in jih spremeniti s točno toliko sredstvi, kot jih potrebuje za izboljšanje, spremembo,« je dejal.

Kot je še poudaril, težko trdi, da to drži za celotno slovensko arhitekturno produkcijo, zagotovo pa drži za prijavljena dela. Pohvalil je dejstvo, da je posebnost Plečnikove nagrade oziroma žirije, da ne izbira le kakovostnih projektov, temveč da zazna in opredeli tudi splošno temo oziroma trend. 

Iz anonimne arhitekture v umetniško instalacijo

Glavna nagrajenka, čolnarna v Zaki, namenjena pokritemu privezu dveh raziskovalnih čolnov Agencije RS za okolje, ki ju uporabljajo za spremljanje kakovosti vode v Blejskem jezeru, je po besedah avtorjev prav takšna: ni glasna, ni ikonična ali formalno izrazna, temveč namerno skromna, spoštljiva in vpeta v svoje okolje.

Pri tem so arhitekti sledili še ponovni uporabi oziroma se osredotočili na ohranitev celotne originalne lesene konstrukcije nekdanje čolnarne. Ohranili so njene proporce, obseg in arhitekturni jezik alpskih ljudskih stavb ob jezeru, a ji vseeno vdahnili sodobnejši izraz. 

Pred prenovo je bila to anonimna alpska arhitektura. FOTO: Arhiv Ofis

Celoten lesen okvir je bil razstavljen in obnovljen, vsa lesena fasadna obloga pa očiščena, popravljena in zaščitena z vzdržljivo tradicionalno borovo smolo, ki spoštuje tudi lokalno obrtno znanje in ekološke standarde. Njen nov značaj so dosegli s tem, da obstoječe fasade niso le namestili nazaj, temveč so lesene deske zamaknili pod različnimi koti in s tem ustvarili ritem letvic.

To je tej mini arhitekturi prineslo določeno stopnjo prosojnosti, igro senc in filtrirane poglede od znotraj in od zunaj, njena »nova« fasada je postala kot živa membrana, ki se odziva na svetlobo, zrak in vlago, bistvene elemente za objezersko okolje. 

»Nova« fasada čolnarne je postala kot živa membrana, ki se odziva na svetlobo, zrak in vlago, bistvene elemente za objezersko okolje. FOTO: Miran Kambič

Stavba, kot še dodajajo, zdaj lahko diha in se vizualno povezuje tako z vodo pred sabo kot okoliškim gozdom za njo. Obenem se ponaša tudi z vrsto lesenih korit, v katerih rastejo vse avtohtone vrste alpskega cvetja, ki pa nimajo okrasnega namena, temveč po besedah avtorjev čolnarno spreminjajo v izobraževalni instrument, streha pa s tem postaja tako pokrajina kot laboratorij. Skozi korita s substrati se se jezerska voda počasi črpa in filtrira ter posnema naravne filtracijske sisteme in se vrača čistejša, hkrati pa podpira rast rastlin. 

Anonimno tradicionalno arhitekturo so arhitekti z zelo minimalnimi posegi spremenili v umetniško instalacijo, ki žari tudi ponoči. FOTO: Miran Kambič

Ker je čolnarna ob glavni blejski promenadi in nekako sooblikuje javni prostor Bleda, so ji vdahnili tudi nočno podobo. Načrtoval jo je oblikovalec svetlobe Tilen Sepič. »Objekt smo odprli navzven, pomen te mini arhitekture na javni prostor pa je, da tako ali drugače ozavešča mimoidoče na okoljsko problematiko. Anonimno arhitekturo smo z zelo minimalnimi posegi spremenili v umetniško instalacijo, ki spoštuje preprosto tradicionalno arhitekturo,« je povedala arhitektka Špela Videčnik. Preostali avtorji so Rok Oman, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič.

Plečnikovi medalji glavnemu trgu v Vipavi in hiši B2

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi. FOTO: Miran Kambič

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi (Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak). Žirija je odlikovano delo utemeljila z besedami, da so avtorji prenove trga s spoštljivo obravnavo obstoječega in s pronicljivim branjem prostora vzpostavili ambient, kjer ni nič odveč. Prenovljeni prostor trga ne tekmuje z obstoječo arhitekturo, temveč jo z zadržanimi, premišljenimi posegi poudarja. 

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 v Ljubljani. FOTO: Ana Skobe

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila pa je prejela Hiša B2 (Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović, Urška Bertok Herman in Jan Žonta). Arhitekti so z naročniki sklenili, da povprečne hiše iz leta 1927 ne bodo porušili, temveč da jo odprli proti zadnji strani. Ustvarili so hipnotične enfilade z ulice skozi hišo in spet ven, na vrt. »Diskretno zlitje starega in novega ustvari lepoto, kakršne novogradnja ne bi mogla, in je opomnik, da moramo s svojim svetom ravnati nežneje.«