Green Boots: odprava, ki želi razrešiti eno največjih skrivnosti Everesta

S streho sveta oz. najvišjim goro na svetu Mount Everestom je povezanih veliko skrivnosti in vprašanj, kaže pa, da bo kmalu morda razrešena vsaj ena skrivnost. Ta je povezana s plezalcem, ki je dobil vzdevek Zeleni škornji oz. Green Boots; po tridesetih letih nameravajo z veliko odpravo njegovo truplo prinesti v dolino in dokončno potrditi njegovo identiteto, navaja Guardian.

Od leta 1996 se je pogosto poročalo, vendar nikoli dokončno potrdilo, da gre za Tsewanga Paljorja, indijskega alpinista, ki je umrl v silovitem snežnem viharju na Everestu. O tej domnevi pa se zdaj vzbuja dvom.

Indijske oblasti so namreč pred kratkim objavile načrt za prenos posmrtnih ostankov plezalca, kjer pa je – poleg zahtevne operacije – navedena tudi domnevna identiteta pokojnika, ki je ime dobil po zelenih alpinističnih škornjih.

Čeprav se je doslej domnevalo, da gre za indijskega alpinista Paljorja, pa zdaj ti podatki kažejo, da naj bi šlo za drugega: in sicer za Indijca Dorje Morupa. Oba sta umrla istega dne pod vrhom.

»Zame je skrivnost, zakaj se je identiteta nenadoma spremenila,« je, kot navaja Guardian, dejal ameriški alpinist in eden najbolj prepoznavnih kronistov Everesta Alan Arnette. Dodal je, da ga veseli, da bodo njegovo truplo prepeljali v dolino, a da bo to izjemno težka naloga.

FOTO: Purnima Shrestha/Reuters

Del legende Everesta: kot smerokaz

Green Boots je v zadnjih treh desetletjih postal del legende Everesta. Vzdevek je dobil po značilnih limetno zelenih alpinističnih čevljih znamke Koflach. Njegovo truplo je postalo orientacijska točka za plezalce na zahtevni severovzhodni smeri, ki vodi proti vrhu s tibetanske oziroma kitajske strani gore. Plezalec leži na približno 8500 metrih nad morjem, le 350 metrov pod vrhom.

Kot opisuje Guardian, je telo skrčeno, kot da spi, obraz mu prekriva rdeč flis, ki si ga je morda potegnil čez glavo v zadnjih trenutkih življenja, ko je podlegel temperaturam okoli minus 30 stopinj Celzija in orkanskim vetrovom med nevihto, ki jo je pozneje opisal Jon Krakauer v uspešnici Into Thin Air.

Od leta 1996 številni plezalci Green Boots uporabljajo kot nenavaden mejnik pri vzponu. Mnogi po radijski zvezi sporočijo baznemu taboru, da so dosegli Green Boots. Nekateri si ob njem celo odpočijejo ali poiščejo zavetje.

Okoli 200 trupel

Njegovo truplo je postalo orientacijska točka za plezalce na zahtevni severovzhodni smeri, ki vodi proti vrhu s tibetanske oziroma kitajske strani gore. Plezalec leži na približno 8500 metrih nad morjem, le 350 metrov pod vrhom. FOTO: Arhiv

Pred močnim vetrom se je zatekel pod skalni previs, kjer je ležalo truplo. »Ko sem se ga dotaknil, sem odgrnil nekaj snega. Takrat sem jasno videl, kako leži pod njim,« je povedal za Guardian.

Na Everestu še danes leži približno 200 trupel.

Svojci pogosto želijo vrnitev posmrtnih ostankov, vendar so takšne operacije izjemno zahtevne, drage in nevarne, helikopterji na teh višinah namreč ne morejo varno delovati.

Prenos trupla bi lahko trajal kar 40 dni. Kot je zapisal Guardian, ki je pridobil razpisno dokumentacijo indijskih oblasti za izvedbo odprave, mora v ekipi sodelovati najmanj šest šerp, ki so Everest osvojili večkrat. Posmrtne ostanke morajo v New Delhi prepeljati do oktobra.

Dokument izrecno navaja, da je Green Boots Dorje Morup. Identifikacija naj bi bila potrjena v predhodnem postopku preverjanja, vendar podrobnosti niso razkrite.

Ni jasno, zakaj želijo truplo prenesti v dolino. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj želijo oblasti to storiti po treh desetletjih.

Zamrznjeno truplo lahko tehta 200 kilogramov

Nepalski šerpa Čiring Džangbu, ki je sodeloval pri več akcijah prenosa trupel z visokih gora, opozarja, da bo naloga izjemno nevarna. Nad osem tisoč metri je v zraku le približno tretjina kisika v primerjavi z morsko gladino, zato vsak gib zahteva velik napor, opozarja. Po njegovih besedah lahko zamrznjeno truplo v alpinistični opremi tehta tudi do 200 kilogramov.

Delo dodatno otežujejo otrdeli udi, zamrznjeni v nenavadnih položajih, zaradi česar je spuščanje trupla po ledenem in skalnatem terenu izčrpavajoče in nevarno. Včasih, priznava, morajo zaradi transporta amputirati okončino, ki je ni mogoče premakniti.

Tudi verska dilema

Arnette opozarja, da takšno delo močno obremenjuje šerpe, ki so večinoma budisti. Kot pojasnjuje, ti zavračajo oskrunitev mrtvih teles, pravzaprav se mnogi izogibajo že dotikanja trupel.

Po njegovi oceni bi izvedba odprave stala približno 150.000 ameriških dolarjev. Nepalsko podjetje Makalu Adventure opozarja, da bo monsunsko obdobje med junijem in oktobrom operacijo dodatno otežilo. Ocenjujejo, da bi lahko trajala okoli 40 dni.

»To bi morali storiti že zdavnaj«

Novozelandski alpinist Guy Cotter, ki je leta 1997 koordiniral prenos posmrtnih ostankov drugega plezalca z Everesta, meni, da bi bilo to smiselno storiti že veliko prej.

»Za svojce vrnitev telesa pomeni zaključek žalovanja, če pri tem niso po nepotrebnem ogrožena druga življenja,« pravi. Opozarja pa, da so se v preteklosti že zgodile reševalne akcije, v katerih je med poskusom prenosa trupel umrlo še več ljudi.