Grof Max
Plašč je sveti kos italijanske znamke Max Mara
Odpri galerijo
V zadnjih dveh letih so svoje plašče oglaševali v kampanji s slavnimi materami in hčerkami
Znamke večno privlačne italijanske klasike Max Mara ni ustanovil Max Mara. Prav tako v nasprotju z drugimi modnimi hišami nima kreativnega direktorja z zvezdniškim statusom. In poleg tega sploh ni Italijan, temveč Britanec Ian Griffiths, ki je bil v mladih letih punker.
Zadnji dve desetletji prisega na po meri izdelane obleke enega najbolj znanih londonskih krojačev Timothyja Everesta in v žepu suknjiča nosi svileni robček. V začetku tega meseca je italijanska superznamka, ki na leto ustvari več kot milijardo evrov prihodkov in zaposluje več kot pet tisoč ljudi, s predstavitvijo kolekcije Resort 2019 prvič od svoje ustanovitve modno revijo priredila v rodnem Reggiu Emilii. Čeprav je bil ustanovitelj Achille Maramotti leta 1951 še sveži diplomant prava, se je odločil, da bo raje sledil družinski tradiciji, ki jo je že leta 1850 zarisala njegova prababica Marina Rinaldi (danes sta po njej poimenovani dve znamki skupine) z odprtjem prestižnega butika v središču mesta.
Strast je prenesla tudi na vnukinjo, Achillejevo mamo Giulio Fontanesi Maramotti, ki je leta 1925 začela poučevati šiviljstvo, izdala serijo knjig o krojenju ter ustanovila šolo. Sam si je zamislil industrijsko proizvodnjo visokokakovostnih oblačil, kar je bilo v Italiji tistega časa, ki je modo še vedno razumela kot rokodelsko dejavnost znotraj šiviljskih ateljejev, precej avtantgardno. Vizionarski je bil tudi v tem, da je zaslutil razcvet srednjega razreda. Skovanka Max Mara, ki je nadomestila prvo ime Confezioni Maramotti, pa se je menda rodila na čast lokalnega bonvivana grofa Maxa, ki je zapravil premoženje s popivanjem po evropskih barih, a kljub temu ohranil dober videz. Maxu je Maramotti dodal še prvi del svojega priimka in nastalo je ime, ki je hitro sedlo v uho. Specializiral se je za izdelovanje plaščev, in ko so žene zdravnikov in odvetnikov same postale zdravnice in odvetnice, jim je Max Mara ponujala čedalje bolj celovito garderobo in že do 80. let postala sinonim za prefinjen slog zaposlenih žensk. Maramotti je za stvaritev klasične podobe znamke k oblikovanju oblačil povabil celo slavna modna oblikovalca Karla Lagerfelda in Jean-Charlesa de Castelbajaca, ki sta tako kot drugi zanj ustvarjala anonimno. Čedalje više so začele segati tudi cene.
Z zadnjo kolekcijo Resort 2019 se je Griffiths poklonil ustanovitelju Achilleju Maramottiju, tudi s pretopitvijo ikoničnega plašča v črno-belega, ki lahko postane zgolj ogrinjalo. »Smo regija parmske šunke in parmezana kot tudi ferrarija in bugattija in značilnost tega dela Italije je, da poskuša izdelati izdelke najvišje kakovosti in zagotoviti, da so zmeraj takšni. Ko kupiš kos parmezana, pričakuješ, da bo tako dober, kot je bil zadnji, genialnost Achilleja Maramottija pa je bila, da je uvedel takšne standarde v industrijsko proizvodnjo najprej plaščev, potem pa celotne ženske garderobe,« je Griffiths izjavil za Vogue.
Čeprav je videti ravno nasprotno, je sam prepričan, da je bila Max Mara vedno radikalna. »Šlo je za oblačenje žensk, zato da bi šle v svet in bile pri tem uspešne – kar je bila vse prej kot konservativna filozofija za tiste čase. Čeprav se trenutno veliko govori o feminizmu v modi, Max Mara to brez velikega pompa počne že štirideset let,« je poudaril v pogovoru za Guardian pred dnevi. Ponosen je na to, da je bila (menda) prva znamka, ki je za svojo ikono izbrala žensko, ki dela, ne pa gospo z lagodnim življenjem, in tudi sam se trudi postaviti kakšen mejnik. Februarja lani je na modno brv poslal Halimo Aden, s čimer je Max Mara postala prva milanska modna revija z manekenko z naglavno ruto na modni brvi, kar bolj kot drugačnost v resnici izkazuje normalnost, je prepričan. »Če se sprehodite po Bond Streetu, je povsem normalno videti takšno žensko v plašču Max Mara.«
Griffiths je pri 19 letih opustil študij arhitekture, saj je bilo ponočevanje v Manchestru prioriteta njegovega mladostniškega življenja. Potem pa ga je nekega dne, med ležanjem na zofi streznilo novačenje Margaret Thatcher brezposelnih za falklandsko vojno. Takrat je pomislil, da bi bilo bolje, če kaj ukrene. Po končani politehniki v Manchestru je nadaljeval na Royal College of Art v Londonu in delal pri slavnem londonskem modnem butiku Browns. Tako kot njegovi študijski kolegi se je tudi on prijavil na natečaj Max Mare. Projekt je končeval še noč pred oddajo, dokler mu ob pol treh zjutraj ni zmanjkalo črnila. Sprijaznil se je, da gre spat, ko je s ponočevanja prišel cimer Trish in mu posodil pisalo. Končalo se je tako, da ga je Luigi Maramotti, sin ustanovitelja Achilleja, povabil na sestanek v Italijo. Pridružil se jim je takoj, ko je sredi 80. let diplomiral.
Dolga leta je delal z Achillejem Maramottijem, ki je preminil leta 2005 in bil tedaj po reviji Forbes četrti najbogatejši Italijan z osebnim premoženjem, vrednim 3,57 milijarde evrov. Bil je eden najpomembnejših italijanskih finančnikov, tudi v bankah Credito Emiliano, Unicredito Italiano in Mediobanca. Po njegovi smrti podjetje krmarijo njegovi otroci Luigi, Ignazio in Ludovica, družina pa med drugim ostaja večinska lastnica Credito Emiliano, ima štirizvezdični hotel v centru mesta Albergo delle Noratie, z dvema Michelinovima zvezdicama okronano restavracijo Caffè Arti e Mestieri, sirarno Due Madonne ter svoj muzej sodobne umetnosti Collezione Maramotti, v kateri je poleg del sodobnih umetnikov tudi več deset tisoč kosov oblačil iz lastnih kolekcij in drugih modnih oblikovalcev. Max Mara združuje 23 znamk in ustvari več kot 60 kolekcij na leto, ki jih prodajajo v 2300 trgovinah v kar 105 državah. •
Zadnji dve desetletji prisega na po meri izdelane obleke enega najbolj znanih londonskih krojačev Timothyja Everesta in v žepu suknjiča nosi svileni robček. V začetku tega meseca je italijanska superznamka, ki na leto ustvari več kot milijardo evrov prihodkov in zaposluje več kot pet tisoč ljudi, s predstavitvijo kolekcije Resort 2019 prvič od svoje ustanovitve modno revijo priredila v rodnem Reggiu Emilii. Čeprav je bil ustanovitelj Achille Maramotti leta 1951 še sveži diplomant prava, se je odločil, da bo raje sledil družinski tradiciji, ki jo je že leta 1850 zarisala njegova prababica Marina Rinaldi (danes sta po njej poimenovani dve znamki skupine) z odprtjem prestižnega butika v središču mesta.
Mama je ustanovila šolo
Strast je prenesla tudi na vnukinjo, Achillejevo mamo Giulio Fontanesi Maramotti, ki je leta 1925 začela poučevati šiviljstvo, izdala serijo knjig o krojenju ter ustanovila šolo. Sam si je zamislil industrijsko proizvodnjo visokokakovostnih oblačil, kar je bilo v Italiji tistega časa, ki je modo še vedno razumela kot rokodelsko dejavnost znotraj šiviljskih ateljejev, precej avtantgardno. Vizionarski je bil tudi v tem, da je zaslutil razcvet srednjega razreda. Skovanka Max Mara, ki je nadomestila prvo ime Confezioni Maramotti, pa se je menda rodila na čast lokalnega bonvivana grofa Maxa, ki je zapravil premoženje s popivanjem po evropskih barih, a kljub temu ohranil dober videz. Maxu je Maramotti dodal še prvi del svojega priimka in nastalo je ime, ki je hitro sedlo v uho. Specializiral se je za izdelovanje plaščev, in ko so žene zdravnikov in odvetnikov same postale zdravnice in odvetnice, jim je Max Mara ponujala čedalje bolj celovito garderobo in že do 80. let postala sinonim za prefinjen slog zaposlenih žensk. Maramotti je za stvaritev klasične podobe znamke k oblikovanju oblačil povabil celo slavna modna oblikovalca Karla Lagerfelda in Jean-Charlesa de Castelbajaca, ki sta tako kot drugi zanj ustvarjala anonimno. Čedalje više so začele segati tudi cene.
Tovarna v Reggio Emilia
Z zadnjo kolekcijo Resort 2019 se je Griffiths poklonil ustanovitelju Achilleju Maramottiju, tudi s pretopitvijo ikoničnega plašča v črno-belega, ki lahko postane zgolj ogrinjalo. »Smo regija parmske šunke in parmezana kot tudi ferrarija in bugattija in značilnost tega dela Italije je, da poskuša izdelati izdelke najvišje kakovosti in zagotoviti, da so zmeraj takšni. Ko kupiš kos parmezana, pričakuješ, da bo tako dober, kot je bil zadnji, genialnost Achilleja Maramottija pa je bila, da je uvedel takšne standarde v industrijsko proizvodnjo najprej plaščev, potem pa celotne ženske garderobe,« je Griffiths izjavil za Vogue.
Max Mara vedno radikalna
Čeprav je videti ravno nasprotno, je sam prepričan, da je bila Max Mara vedno radikalna. »Šlo je za oblačenje žensk, zato da bi šle v svet in bile pri tem uspešne – kar je bila vse prej kot konservativna filozofija za tiste čase. Čeprav se trenutno veliko govori o feminizmu v modi, Max Mara to brez velikega pompa počne že štirideset let,« je poudaril v pogovoru za Guardian pred dnevi. Ponosen je na to, da je bila (menda) prva znamka, ki je za svojo ikono izbrala žensko, ki dela, ne pa gospo z lagodnim življenjem, in tudi sam se trudi postaviti kakšen mejnik. Februarja lani je na modno brv poslal Halimo Aden, s čimer je Max Mara postala prva milanska modna revija z manekenko z naglavno ruto na modni brvi, kar bolj kot drugačnost v resnici izkazuje normalnost, je prepričan. »Če se sprehodite po Bond Streetu, je povsem normalno videti takšno žensko v plašču Max Mara.«
Ikoničen plašč 101801
Griffiths je pri 19 letih opustil študij arhitekture, saj je bilo ponočevanje v Manchestru prioriteta njegovega mladostniškega življenja. Potem pa ga je nekega dne, med ležanjem na zofi streznilo novačenje Margaret Thatcher brezposelnih za falklandsko vojno. Takrat je pomislil, da bi bilo bolje, če kaj ukrene. Po končani politehniki v Manchestru je nadaljeval na Royal College of Art v Londonu in delal pri slavnem londonskem modnem butiku Browns. Tako kot njegovi študijski kolegi se je tudi on prijavil na natečaj Max Mare. Projekt je končeval še noč pred oddajo, dokler mu ob pol treh zjutraj ni zmanjkalo črnila. Sprijaznil se je, da gre spat, ko je s ponočevanja prišel cimer Trish in mu posodil pisalo. Končalo se je tako, da ga je Luigi Maramotti, sin ustanovitelja Achilleja, povabil na sestanek v Italijo. Pridružil se jim je takoj, ko je sredi 80. let diplomiral.
Dolga leta je delal z Achillejem Maramottijem, ki je preminil leta 2005 in bil tedaj po reviji Forbes četrti najbogatejši Italijan z osebnim premoženjem, vrednim 3,57 milijarde evrov. Bil je eden najpomembnejših italijanskih finančnikov, tudi v bankah Credito Emiliano, Unicredito Italiano in Mediobanca. Po njegovi smrti podjetje krmarijo njegovi otroci Luigi, Ignazio in Ludovica, družina pa med drugim ostaja večinska lastnica Credito Emiliano, ima štirizvezdični hotel v centru mesta Albergo delle Noratie, z dvema Michelinovima zvezdicama okronano restavracijo Caffè Arti e Mestieri, sirarno Due Madonne ter svoj muzej sodobne umetnosti Collezione Maramotti, v kateri je poleg del sodobnih umetnikov tudi več deset tisoč kosov oblačil iz lastnih kolekcij in drugih modnih oblikovalcev. Max Mara združuje 23 znamk in ustvari več kot 60 kolekcij na leto, ki jih prodajajo v 2300 trgovinah v kar 105 državah. •
