Igriva arhitektura praznuje 10. rojstni dan

Center arhitekture Slovenije se tudi s programom Arhitektura in otroci bori z zakoreninjenimi pogledi na urejanje prostora

Objavljeno
08. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
08. oktober 2019 07.07
Od leve proti desni: Nives Čorak, Tina Gradišer, Barbara Viki Šubic, Špela Kuhar in Polona Filipič Foto CAS
Na svetovni dan habitata, ki ga je Organizacija združenih narodov že leta 1985 določila na prvi ponedeljek v oktobru, je otroke pri nas prvič organizirano opomnila skupina arhitektk v skupini Arhitektura in otroci leta 2009 z delavnico na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Desetletje pozneje svoj cilj – vpeljati kakovostno izobraževanje o prostoru in arhitekturi v šolski sistem – uresničujejo pod okriljem Centra arhitekture Slovenije.

image
Različne delavnice za različne starosti Foto CAS


Na prvi delavnici je francoski arhitekt Laurent Tardieu (iz arhitekturnega središča Arc en Rêve v Bordeauxu) pred razred četrtošolcev iz Trnovega prinesel dva kupa dvometrskih lesenih palic. Iz njih so sestavljali in nato prepoznavali najrazličnejše oblike, od velikanskega mikada do piramid, to pa je odpiralo vprašanja in rojevalo odgovore o arhitekturi in prostoru. Za otroke, zlasti mlajše, ki ne razumejo skic na papirju, je zelo pomembno, da prostor občutijo s telesom, je takrat poudaril Tardieu.

S tem, ko so vodeno igro s palicami začeli kot posamezniki, potem pa jo razširili na skupinsko igro, so lahko spoznali, da se tudi v prostoru, tako kot denimo pri nogometu, ne moreš vesti kot osamljen posameznik. Če hočeš zgraditi hišo na svoji parceli, potrebuješ najprej dovoljenje mesta, potem bližnje okolice. Kot je arhitekt povedal o svojih izkušnjah z nekajletnimi delavnicami z otroki iz zakotnega, zelo revnega in problematičnega socialnega okolja, sta bila zanje arhitektura in urbanistično načrtovanje sprva španska vas, potem pa so si o njiju izoblikovali mnenje. Lahko so govorili o mestu in okolju in spremenili pogled na nekatere stvari. A kot je poudaril, za takšen razvoj ena delavnica ni dovolj.
 

Čim večja dostopnost


Tudi vodje Centra arhitekture Slovenije, arhitektke Barbara Viki Šubic, Špela Kuhar in Polona Filipič, ki danes tvorijo gonilno jedro vzgoje o prostoru, priznavajo, da je bilo že desetletje razmeroma kratka doba za korenite spremembe. »Naš center je prepoznavnejši, učitelji in pedagogi cenijo naš prispevek, vendar bo treba še kar nekaj trdega dela. Predvsem pa bi moralo biti izobraževanje o prostoru in arhitekturi sistemsko, da bi se vsak otrok, ne glede na to, v kakšno šolo hodi in v kakšnem stanovanju ali hiši živi, vsaj enkrat na leto srečal s temi vprašanji in odgovori,« je povedala Barbara Viki Šubic.

image
Na delavnicah se z različnimi veščinami lahko izkažejo tudi tisti, ki so pri pouku morda v ozadju. Foto Lana Bregar


Preveč so namreč še zakoreninjeni prepričanja in prakse, ki so se oblikovali v dobi socialističnega samograditeljstva; da se v prostoru lahko obnašamo skladno s svojimi željami in prepričanji in brez zavedanja, denimo, kaj barva fasade naše hiše, novi prizidek ali eksotična zasaditev vrta pomenijo za sosede in okolico ter nenazadnje za vtis obiskovalcev naše države. Za popravek zmot in spremembo vrednot je običajno potrebno približno enako dolgo obdobje, kot ga je vzela degradacija oziroma rušitev spoštovanja marsičesa na tem področju, tudi zakonov in predpisov. »V državah, kjer imajo dolgo tradicijo vzgoje o bivanjski kulturi, zlasti v Skandinaviji, tudi na Nizozemskem, motenj v prostoru pravzaprav ni. Vse je skladno, ljudje spoštujejo predpise,« je poudarila Špela Kuhar.

Toda tudi denimo Finska, ki se ponaša s petdesetletno tradicijo arhitekturnih centrov, podobnih slovenskemu, se ne more pohvaliti s tem, da bi priložnost za takšno vzgojo dobili znotraj osnovnošolskega programa, prav tako ne otroci iz vse države, je opozorila arhitektka Nives Čorak, prav tako sodelavka centra.

»Nam podobni centri v tujini so običajno usmerjeni zgolj v območje mesta, v katerem delujejo. Tudi njihove delavnice obiskujejo otroci izobraženih staršev oziroma takšnih, ki jih zanima to področje. Mi pa si prizadevamo, da bi raven kulture in znanja dvignili med vsemi osnovnošolci, pa tudi v srednjih šolah, vsaj nekaterih, česar po svetu še nismo opazile. Torej, da bi se tehniški dnevi s tega področja ponavljali in bili delno subvencionirani, da bi bil dan habitata v šolah in vrtcih kot tradicionalni slovenski zajtrk. Zanimanje je, saj če je na likovnem natečaju ob vseslovenskem dnevu habitata pred štirimi leti sodelovalo osem šol, jih letos že več kot sedemdeset. In kot nam pogosto povedo učitelji, otrokom ne manjka izobraževanje s področja prostora, temveč tudi izkustveni stik, praktično razmišljanje in stik z materiali, ki ga prinašajo naše praktične delavnice. Poleg tega pa se na njih lahko izkažejo in pokažejo tudi otroci, ki morebiti pri pouku niso najboljši, imajo pa neke druge veščine in vrline, s čimer se uspeh bolj enakopravno porazdeli po razredu in se ne kaže zgolj v ocenah,« je povedala Barbara Viki Šubic, ki danes na tehniškem dnevu gostuje na osnovni šoli v Črešnovcih na vzhodu Slovenije.

image
Tudi učitelji priznavajo, da otrokom ne manjka le izobraževanja s področja prostora, temveč izkustveni stik, praktično razmišljanje in stik z materiali, ki ga prinašajo delavnice. Foto CAS


Ena od njihovih priljubljenih delavnic je natečajni dan, ko učenci 7., 8. in 9. razredov v mešanih skupinah za določen prostor v šoli ali na igrišču priredijo arhitekturni natečaj, v treh urah poiščejo rešitev in jo nato v različnih likovnih tehnikah predstavijo sošolcem, vodstvu šole in arhitektom, ki vodijo delavnico. »Eno takšnih rešitev za ureditev atrija smo skoraj uresničili na šoli Ivana Roba Šempeter pri Novi Gorici, a se je potem zapletlo pri financah. Bomo pa te dni z natečajnim dnem gostovali na šoli na Vačah, kamor nas je povabila učiteljica, da za neizkoriščen prostor v šoli poiščemo rešitev, ki bi učence – avtorje rešitve – poslej ustvarjalno navdihoval,« je povedala arhitektka Tina Gradišer, ki vodi takšne delavnice.
 

Osamosvojitev


Kot so povedale sogovornice, je največji prelom v razvoju skupine Arhitektura in otroci s programom Igriva arhitektura pomenila osamosvojitev izpod zbornice za arhitekturo in prostor leta 2013. Šele od tedaj namreč lahko kandidirajo na mestnih oziroma občinskih, državnih in evropskih razpisih, ki so tudi vir njihovega financiranja. Medtem ko je stroka pomen delovanja skupine Arhitektura in otroci kot prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture prepoznala že leta 2013, ko jih je odlikovala s Plečnikovo medaljo, pa Center arhitekture Slovenije, ki je naslednik te skupine, vse bolj prepoznavajo kot pomembnega partnerja. Med drugim sodelujejo v evropskem projektu Pogum, s katerim skušajo pri otrocih spodbuditi zanimanje za probleme in da bi sami pri sebi prepoznali področja, ki jih zanimajo in na katerih so uspešni. Vključen je cel razred, pomemben pa je sleherni učenec.

image
Za otroke, zlasti mlajše, ki ne razumejo skic na papirju, je zelo pomembno, da prostor občutijo s telesom.
Foto arhiv CAS


Center arhitekture Slovenije pri svojem delovanju prav tako združuje že skoraj za cel razred arhitektov, tudi absolventov in mladih, skupaj okoli dvajset, ki si prizadevajo, da bi čim več znanja o urejanju prostora prenesli na bodoče učitelje in da bi bila ta tema del študija na pedagoški fakulteti.