

A Impulz ni forum o robotih. Je poslovni forum o tem, kaj se zgodi, ko umetna inteligenca, podatki, robotika in druge napredne tehnologije iz demonstracij in pilotnih projektov vstopijo v podjetja, procese in odločitve. Okrog tega se bo v enem dnevu zvrstilo vse, kar tehnološka razprava običajno drži narazen: dopoldne umetna inteligenca, podatki in odločanje, kjer bo Sasha Rubel iz Amazon Web Services, strokovnjakinja za politike in upravljanje umetne inteligence, spraševala, kakšno je podjetje, ko UI ni več strategija, ampak operacijski sistem; popoldne robotika, virtualni svetovi in industrija 5.0 z Marcom Saccom iz italijanskega inštituta CNR-STIIMA, ki raziskuje, kaj mora robot znati, da postane sodelavec; vmes sistemski prehodi v krožnem gospodarstvu in mobilnosti. Na LAB odru pa sklop Poklici prihodnosti, ki ves ta stroj obrne k enemu vprašanju: kdo bo z njim delal in kdo ga bo tega naučil.
Aleš Pevc iz Tehnološkega parka Ljubljana, ki na forumu vodi vsebine o umetni inteligenci in prihodnosti dela, pojasnjuje, kam se premikamo v času razcveta umetne inteligence.
V ljudeh, ne v podjetjih. Uradno tehnologije umetne inteligence uporablja 22 % slovenskih podjetij z 10 ali več zaposlenimi; med velikimi 72 %, med malimi le 18 %. Številka pa ne pove vsega. Evropska komisija v poročilu o digitalnem desetletju ugotavlja, da UI v Sloveniji poteka bolj individualno, s klepetalniki, ki so nadomestili iskanje po spletu, kot z uvedbami sistemskih rešitev. Zaposleni torej UI imajo, podjetje pa ne. In podjetje, ki ne ve, kdo in s katerimi podatki jo uporablja, je ne more spremeniti v proces.
To je vprašanje, ki ga na forumu Impulz odpira Sasha Rubel. Po raziskavi AWS med 17.000 evropskimi podjetji UI uporablja 54 %, pred dvema letoma 33 %. Vendar je le 22 % uporabnikov prišlo do napredne rabe, kjer UI ni več dodatek starim procesom, ampak postane proces sam; 58 % jih ostaja na najosnovnejši ravni. Razlika ni v tehnologiji, ampak v tem, ali nekdo v podjetju sme in zna preoblikovati delo. To je reorganizacija, ne IT-projekt, in pri reorganizaciji nekdo vedno izgubi del pristojnosti. Zato se ustavi.
Ljudje, in to ne tisti, ki jih običajno omenjamo. Kot razlog, da UI ne uporabljajo, 69 % slovenskih podjetij navaja pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, štiri odstotne točke več kot leto prej. Sasha Rubel je v prispevku za revijo EME Outlook julija 2026 zapisala, da najgloblji primanjkljaj v Evropi ni v strokovnjakih za strojno učenje, ampak v vodstveni plasti, pri menedžerjih, ki znajo proces preoblikovati okoli tega, kar UI omogoča; s to tezo prihaja tudi na Impulz. Podjetja ne potrebujejo najprej programerjev. Potrebujejo vodje, ki vedo, katero delo naj stroj opravi in katero naj ostane človeku. Enako velja za robote: robot v tovarni ni problem nabave, ampak organizacije dela okoli njega.
Direktorja danes ne zanima več, ali UI zna napisati elektronsko sporočilo. Zanima ga, koliko časa mu bo prihranila, koliko strank pridobila, koliko napak preprečila in kdaj se bo naložba povrnila. Enotnega odgovora ni, ker je učinek odvisen od naloge, podatkov in tega, kako je UI vpeta v proces. Zato je najbolj uporaben pristop tudi najbolj preprost: namesto splošnega projekta »uvedimo UI« podjetje izbere deset ponavljajočih se nalog in pri vsaki izmeri tri stvari, čas pred uvedbo, čas po njej in kakovost rezultata. Šele takrat ve, koliko je UI vredna. Enako velja za obljube o agentih UI, ki naj bi sami pridobivali stranke. Petnajst novih strank na mesec ni lastnost tehnologije, ampak poslovni rezultat, ki ga je treba dokazati. Preprost poskus: človeku in UI-agentu damo isti cilj, v enem tednu poiskati in kvalificirati sto potencialnih strank, nato primerjamo porabljen čas, število relevantnih kontaktov in število sestankov, ki so iz tega nastali. O številkah se lahko pogovarjamo šele potem.
Podatki kažejo nasprotno od tega, kar se običajno predpostavlja. V raziskavi na približno 5.000 agentih za podporo strankam so UI-orodja produktivnost dvignila za skoraj 14 %, pri najmanj izkušenih za 35 %, pri najbolj izkušenih pa skoraj nič. UI torej predvsem skrajša čas, ki ga začetnik potrebuje, da dohiti izkušenega. To je lahko dobra novica tudi za prekvalifikacije: kaže namreč, da lahko UI manj izkušenim pomaga hitreje osvojiti del znanja in praks, za katere so prej potrebovali precej več časa. Ob tem velja previdnost pri obljubah o večkratnih pospeških. V eni od študij so bili izkušeni razvijalci z UI 19 % počasnejši, čeprav so bili prepričani, da so hitrejši. Podjetje, ki ne meri, uvaja UI na podlagi občutka.
To je napačno vprašanje. Pravo je, katere naloge znotraj poklica bodo izginile, katere bodo ostale in katere nove bodo nastale. Delodajalci v raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma pričakujejo, da bo do leta 2030 UI avtomatizirala posamezne naloge in da bo 41 % podjetij zaradi tega krčilo število zaposlenih, hkrati pa jih 77 % načrtuje dodatno usposabljanje obstoječih. To ne pomeni, da bo 41 % ljudi ostalo brez dela. Pomeni, da se bo delo znotraj poklicev prerazporedilo. Računovodja bo porabil manj časa za prenos podatkov in prvi osnutek poročila, več za razlago in svetovanje. Prodajnik manj za iskanje kontaktov, več za odnos s stranko. Inženir manj za rutinsko dokumentacijo, več za zahtevne probleme. Učitelj manj za pripravo gradiv, več za mentorstvo. Poklic ostane, spremeni se njegova sestava.
Tu smo najšibkejši. Generativno umetno inteligenco je leta 2025 uporabljalo 38 % prebivalcev Slovenije, starih od 16 do 74 let, med tistimi, ki je niso, pa jih je 12 % navedlo, da sploh niso vedeli, da takšna orodja obstajajo. Teh ljudi ne dosežemo s konferenco. Dosežemo jih z ljudskimi univerzami, centri za izobraževanje odraslih in delodajalci. Zato bomo na Impulzu za isto mizo posedli Zavod RS za zaposlovanje, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter izobraževalce odraslih. Dober primer je invalidsko podjetje Peruna, ki vlaga v usposabljanje delavcev za nove tehnologije, da jih spremembe ne bi odrinile, ampak da bi sami razmišljali, kako nadgraditi svoje delovno mesto. To je družba 5.0 v praksi: tehnologija, ki povečuje, kar človek zmore, namesto da ga nadomesti.
Delodajalci pričakujejo, da se bo do leta 2030 spremenilo 39 % ključnih veščin. Šola se ne more odzivati s petletnimi reformami, če se veščine spreminjajo hitreje od njih. Zato na forumu Impulz predstavljamo Šolski center Slovenske Konjice, ki ni čakal na spremembe od zgoraj in je postavil lasten razvojni laboratorij. Takšen primer je prenosljiv na druge šole in zato zanimivejši od še ene razprave o kurikulu.
UI se seli iz zaslona v fizični svet. Sistemi ne obdelujejo več samo besedila in slik, ampak zaznavajo prostor, se premikajo po njem in ravnajo s predmeti; za to se uveljavlja izraz fizična umetna inteligenca. Humanoid je samo ena od njenih oblik, a privlačna, ker je skoraj ves naš svet narejen za človeško telo: stopnice, vrata, orodje, police. Vseeno velja ločiti vizijo od stanja. Mednarodna zveza za robotiko IFR v svojem stališču o humanoidih ugotavlja, da ostaja negotovo, ali in kdaj bo prišlo do njihove množične uporabe, in da obstoječih tipov robotov ne bodo nadomestili, ampak dopolnili. Za podjetje je zato vprašanje preprostejše od viralnih videov: koliko robot stane, koliko let zdrži, koliko uporabnih ur dela na dan, koliko stane vpeljava in koliko je vredna naloga, ki jo prevzame. Robot, ki dela dve uri na dan in potrebuje človeka, da ga nadzira, se ne splača. Robot, ki dve izmeni opravlja nevarno, fizično težko ali kadrovsko podhranjeno delo, je drugo. Prva prava uporaba se bo zato zgodila manj spektakularno, kot kažejo posnetki: v skladiščih, logistiki, proizvodnji in pri pregledovanju nevarnih območij.
Infrastruktura sama ne bo dovolj. Evropska komisija v letošnjem poročilu o digitalnem desetletju Sloveniji pripisuje razmeroma dobro uvajanje UI v podjetjih, hkrati pa ugotavlja, da mala in srednje velika podjetja zaostajajo pri osnovni digitalizaciji ter uporabi oblaka in podatkovne analitike, da je delež IKT-strokovnjakov pod povprečjem EU in da država nima nobenega samoroga. To je paradoks: UI posvajamo hitro, podatkov in procesov, ki bi ji dali kaj delati, pa ne urejamo. UI brez urejenih podatkov je zelo sposoben pomočnik brez dostopa do informacij. Slovenska tovarna umetne inteligence SLAIF, ki jo sofinancirata Slovenija in evropsko skupno podjetje EuroHPC, je skupaj z novim superračunalnikom vredna 135 milijonov evrov; od tega je za samo tovarno, torej storitve za podjetja, raziskovalce in javni sektor, namenjenih dobrih 12 milijonov, večina pa gre za superračunalnik, optimiziran za UI, ki bo stal v Mariboru in začel delovati leta 2027. Slovenija je v dobri družbi: EU vzpostavlja 19 tovarn umetne inteligence v 16 državah, večina naj bi začela delovati do konca 2026. Zmagovalci pa ne bodo države z največjim računalnikom, ampak tiste, ki ga bodo zapolnile s koristnim delom. Superračunalnik je ponudba. Če UI uporablja 18 % malih podjetij, je naše ozko grlo povpraševanje: podjetja, ki vedo, kaj bi sploh naročila. Prednost, ki je velike države nimajo, pa imamo: lastne jezikovne modele, kot je GaMS, in dovolj majhen sistem, da lahko država, znanost in gospodarstvo sedejo za isto mizo.
Za podjetja, ki želijo umetno inteligenco in avtomatizacijo iz pilotnih projektov prenesti v vodstvene, poslovne ali industrijske procese, je ena od podpornih točk AI HUB Slovenija, ki združuje vodilne slovenske strokovnjake in podjetja s področja razvoja in uvajanja AI rešitev.
Cilj Digitalne Slovenije je, da bi do leta 2030 tri četrtine podjetij z 10 ali več zaposlenimi uporabljalo računalništvo v oblaku, umetno inteligenco ali podatkovno analitiko. Do tja so štiri leta. Uspeh v prvem letu ne bo nov stroj in ne bo robot na odru. Bo prvih nekaj sto malih podjetij, ki UI ne uporabljajo več samo za pisanje e-pošte, ampak so z njo spremenila vsaj en proces. In ljudje, ki so se tega naučili ob delu, ne pred njim. Tudi zato uspeha foruma Impulz ne bomo merili po tem, koliko robotov bomo postavili na oder, ampak koliko konkretnih premikov bo sprožil v podjetjih.
Naročnik oglasne vsebine je Tehnološki park