Italijanska uspešnica Ti amo iz spota za olimpijske igre

Uradni moto olimpijskih iger Milano – Cortina 2026 je IT's Your Vibe (To je tvoj »vajb«), uradna zvočna kulisa oziroma skladba pa Italian Fantasia (Italijanska fantazija) Dardusta. A pogosteje kot ta že mesec dni zaradi promocijskega spota v ušesih odzvanja Ti amo Umberta Tozzija, ki je velika uspešnica vse od konca 70. let. Tokrat se je vrnila podnaslovljena, kot ljubezenska zgodba zimskih olimpijskih iger v italijanskem slogu.

Spot je simpatično vabilo Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) navijačem po svetu, da se čustveno vključijo v dogodek, ki ga gosti Italija. S pesmijo italijanskega kantavtorja Umberta Tozzija, ki ga pri Moku opisujejo kot svetovno priznanega avtorja romantične energije in brezčasne privlačnosti, pa so želeli prikazati duha iger z izrazito italijanske perspektive; z glasbo, estetiko in čustvi. In kot je poudarila predsednica Moka Kirsty Coventry, bo italijanska strast do športa skupaj z »njenimi ikoničnimi pokrajinami, kulturo, modo in hrano« zagotovila edinstveno prizorišče.

Zagotovo je Ti amo ena najbolj ikoničnih italijanskih kancon, poleg še mnogih drugih Tozzijevih. Med njimi kot najbolj vztrajne še vedno kljubujejo času Gloria, Si può dare di più, ki ga je skupaj z Giannijem Morandijem in Enricom Ruggerijem naredila za zmagovalce Sanrema 1987, ali pa Gente di mare, prav tako velika uspešnica s konca 80. let, ki sta jo odpela z Rafom.

Z Morandijem in Ruggerijem so se tudi družili, toda z Rafom sta si bila bliže. Tozzijeve pesmi so postale del glasbenega ozadja filmov in televizijskih serij, med temi so Flashdance, Volk z Wall Streeta, Spider-Man: Daleč od doma in celo tisti o Asterixu in Obélixu. V svoji karieri je prodal kar 80 milijonov plošč in nanizal več kot dva tisoč koncertov po vsem svetu, že več kot pol stoletja je eden najbolj slavnih in priljubljenih glasov italijanske glasbe.

»Ti amo« se ponovi kar 72-krat

Prav Ti amo, v kateri se ljubim te ponovi kar 72-krat, ga je naredila za italijansko zvezdo mednarodne prepoznavnosti. Z njo sta s soavtorjem, skladateljem in producentom Giancarlom Bigazzijem prelomila dotlej kantavtorsko tradicijo poetičnih besedil, za kar je bil po Tozzijevih besedah potreben pogum, in sledila Beatlom, predvsem temu, da odmeva – beseda.

Sicer pa se je, kot je povedal v enem od nedavnih intervjujev za Corriere della Sera, rodila na firenških gričih, pri Bigazzijevi hiši s kitaro v rokah. »Takoj sem spoznal, da je še posebej ritmična in metrična. Ganila me je, ko sem na svojem gibsonu zaigral prvi akord v originalni različici iz leta 1977, in me enako še danes.«

Prav Bigazzi ga je spodbujal k pisanju, sam priznava, da je bil preveč len in da je Bigazzi imel prav, ko ga je oklical za ferrarija s polnim rezervoarjem bencina, a zaklenjenega v garaži. Čeprav si nikoli ni mislil, da bo z glasbo kdaj prestopil italijanske meje, je postal prava zvezda tudi v tujini, v Franciji so ga celo klicali Monsieur Ti amo, potem ko se je pesem razširila iz klubov na francoski rivieri in postala priljubljena.

Prodana je bila v 1,5 milijona izvodov, njen avtor pa je veliko potoval in dajal intervjuje, pogosto je srečeval tudi Julia Iglesiasa, ki ju je zastopala ista založba. Kot se spominja še danes, ga je Iglesias vedno nasmejal. »Meni, bledoličnežu, ki se nikoli ni sončil, je razložil, da je, ker je vselej hotel biti videti zagorel, rezerviral fotografiranje, ko se je vrnil s počitnic.« Čeprav sam nikoli ni bil plejboj, je pod vrati svoje hotelske sobe vedno našel listke s telefonskimi številkami oboževalk.

Umberto Tozzi je že več kot pol stoletja eden najbolj slavnih in priljubljenih glasov italijanske glasbe. FOTO: Shutterstock

Toda kritiki mu niso izrekali priznanj, označili so ga za ustvarjalca poletnih pesmi, kar danes razlaga z besedami, da ko si uspešen, te mnogi želijo uničiti. Hkrati pa priznava, da je počel, kar mu je bilo všeč, družbo in politiko pa da je obdržal zase.

»Imel sem premalo časa, da bi spremljal, kaj so govorili geniji tistega časa. Moje razmišljanje je bilo drugačno, nisem se počutil, kot da pripadam političnim gibanjem,« je povedal v svoj bran. Že dolgo živi v Monte Carlu, kamor se je preselil iz Castel de' Ceverija v okolici Rima, po dveh poskusih vloma v hišo. Čeprav v Monaku vse veliko stane, si je tam kupil predvsem spokojnost. No, tudi monaškega princa Alberta pozna precej dobro in ta je pravi oboževalec Glorie, prišel ga je poslušat na koncert v Sporting d'été.

Ni bilo resnične Glorie, le pravi zven

Kaj pa Gloria, ki je mednarodno slavo še dodatno pridobila v angleški izvedbi (zdaj že pokojne) ameriške pevke Laure Branigan in se povzpela na drugo mesto lestvice Billboard Hot 100, se na njej zadržala tedaj rekordnih 36 tednov, Braniganovi pa prinesla nominacijo za grammyja za najboljšo pop vokalistko? Je Gloria kdaj zares obstajala?

Ne, nikoli ni bilo kakšne prave, je pa bila še ena od besed, ki so fantastično zvenele. Rodila se je nekega žalostnega, hladnega popoldneva, ko je igral na klavir, ki ga je najel še, ko je živel s starši v hiši na ulici Fré​jus v Torinu. »Pesmi se ne rodijo iz ničesar posebnega, ampak se preprosto zgodijo. Seveda potrebuješ talent, pa tudi srečo. Ni recepta kot za omako.«

Kot sin nočnega varnostnika, ki ga je redko videl, je živel v pomanjkanju, v otroštvu in mladosti je bil upornik in veliko na ulici, počel je ravno nasprotno od tega, kar so želeli starši, in pogosto zašel v težave. V šoli mu je šlo slabo, ker je imel »dobre noge«, je igral tudi nogomet in želel delati na železnici kot stric Matteo. Prvo kitaro je dobil pri 12 letih, pustil jim jo je bratov prijatelj, ki je študiral glasbo. Vzel jo je v roke in jo začutil kot svojo. S prijatelji je ustanovil skupino, igrali so Beatle in Rolling Stonese.

V zadnjem času se je danes 73-letni glasbenik v pogovorih velikokrat oziral v preteklost, leta 2022 je razkril, da je obolel za rakom na sečilih, z njim se je boril tri leta, med kemoterapijo še tretjič zbolel za covidom in za povrhu razvil hudo vnetje pljuč. Priznal je, da se je počutil izgubljenega in prestrašenega, da ti takšne stvari spremenijo življenje.

»Dokler se ti to ne zgodi, se ti rak zdi kot oddaljena težava. Potem se ti v glavi vse na novo postavi: vrednote, prioritete, stvari, ki so pomembne. In tudi ko okrevaš, travma ostane s tabo,« je dejal in poudarjal, da mu je ob strani neomajno stala žena Monica Michielotto, ki mu je dajala moč. Z njo si deli življenje že štiri desetletja, poročila pa sta se petkrat, nazadnje sta zaobljubo obnovila leta 2023. Zanjo je napisal najlepše in najbolj romantične pesmi, najljubša mu je E ti voglio.

Skupaj imata hčer Natasho, s prvo ženo Serafino Scialò, od katere se je ločil leta 1984, sta imela sina Nicola Armanda, toda kot priznava, je oče postal že v mladosti in se ni izkazal. Čuti veliko krivde, ker zaradi vseh turnej in potovanj te vloge ni dovolj izkusil, čeprav mu otroka tega ne očitata.

Z boleznijo je odkril, da ima pogum, čeprav je mislil, da je šibek. Presenetila ga je vedrina, s katero se je lahko spoprijel z boleznijo, poskušal je biti optimističen. Odtlej ceni vse, kar ima, in vse okoli sebe, in decembra 2022 se je vrnil na odre s turnejo Gloria Forever. Konec lanskega novembra je izdal svoj novi dvojni album L'Ultima Notte Rosa Live s 23 orkestrskimi nastopi v živo, posnetimi na štirih celinah, in petimi novimi, še neobjavljenimi pesmimi, med katerimi je tudi Vento d’Aprile, posvečena mladi Elisi, ki je leta 2020 umrla zaradi redke oblike levkemije.

V angleški izvedbi jo je pela Američanka Laura Branigan in se povzpela na drugo mesto lestvice Billboard Hot 100, se na njej zadržala tedaj rekordnih 36 tednov, Braniganovi pa prinesla nominacijo za grammyja za najboljšo pop vokalistko. FOTO:  Wikipedija

Poslovilna turneja do maja

Prihodnji mesec nadaljuje svojo poslovilno turnejo L'Ultima Notte Rosa, po razprodanem in čustvenem koncertu z gosti La Grande Festa v veronski areni oktobra lani bo letos nastopil še na zadnjih sedmih koncertih v Italiji in petih po Evropi, kar simbolično odraža sedem črk njegovega imena in pet črk njegovega priimka.

Najbliže Sloveniji mu bo mogoče prisluhniti 21. marca v Padovi in 26. aprila v Gradcu, turnejo pa bo končal 6. maja v pariški dvorani Le Grand Rex. Letos praznuje 50. obletnico izida albuma Donna amante mia in istoimenske prve večje uspešnice, s katero je leta 1976 začel kariero.

Kot je še povedal za italijanske medije, komaj čaka, da konča zadnje koncerte, a da ne ve, kako bo sprejel, ko bo vsega konec. »Na odru sem že toliko let, vendar imam nove projekte, ki bodo nadomestili odsotnost nastopov v živo. Vse ima svoj čas,« je realističen. Toda morda le ne bo prehudo, saj ima novo strast, likovno ustvarjanje, ki ga je prevzelo enako močno kot glasba.