Iz mesta na vas za zdravje ljudi

Iskanje družinskih zdravnikov je postalo nočna mora županov manjših slovenskih občin, saj jih ni dovolj niti v Ljubljani, kamor želi priti večina družinskih zdravnikov s periferije. Maja Križaj pa je storila ravno nasprotno – iz sodobnega medicinskega centra v središču Ljubljane je z družino odšla v Veliko vas. Kljub imenu gre v resnici za eno manjših slovenskih občin.

Kaj je bil vzrok za vašo odločitev o selitvi? Plača in delovne razmere najbrž ne?

Plača je podobna kot v Ljubljani, ker spadam pod javni sektor. Delovne razmere so drugačne, ljudje imajo tu večinoma drugačne navade in prebivalstvo je starejše. Ker je najbližja bolnišnica precej oddaljena, se k meni zateče tudi veliko ljudi s težavami, ki bi jih v Ljubljani reševali na urgenci.

Kaj je bil torej glavni razlog za selitev?

Z možem sva potrebovala spremembo, otroci tudi. Ko bodo to končno priznali, seveda. 

Posli vašega moža nimajo nič pri tem? Ko sem delala raziskavo za intervju, sem naletela na njegovo ime pri aferi »Izolski gaj« in bankrotu nekaterih akterjev.

Posli mojega moža so njegova stvar. Zdaj je bolj v … umirjeni fazi. Veliko teče. Pa počne še druge stvari. Kaj točno, morate njega vprašati.

FOTO: Adrian Pregelj

Ste se že navadili na novo okolje?

Na tako lepo okolje, kjer so vsenaokrog gozd, hribi in gore, se ni težko navaditi. Rada imam naravo, v Ljubljani me je že nekaj let preganjal občutek, da smo se z družino preveč oddaljili od nje. Sploh moji otroci. Navsezadnje smo ljudje del narave, in če izgubljamo stik z njo, izgubljamo s tem tudi stik s sabo, s svojim temeljem. In pogosto zaradi tega tudi s svojim zdravjem.

V Ljubljani ste bili zaposleni v sodobnem zdravstvenem zavodu, ki vam je gotovo zagotavljal kar najboljše razmere za delo. Te v Veliki vasi zelo pogrešate?

Bistva svojega poklica kot družinske zdravnice ne vidim v tem, da sem obkrožena z najsodobnejšimi napravami, ki pomagajo diagnosticirati bolnikovo stanje. Seveda vse to pomaga, ni pa to vse, kar šteje. Prebivalci Velike vasi so bili mesece brez osebnega zdravnika, zdaj pa jim lahko pomagam. To je bolj pomembno kot vsaka tehnologija.

Ste se dobro ujeli s prebivalci? Predvidevam, da se skoraj vsi poznate po imenu.

(Daljši premor) Odlično. Mislim, z nekaterimi odlično.

Z drugimi pa ne?

No ja. Mogoče kdaj kakšen pacient ne razume najbolje, da delam v njegovo korist, pa potrebujeva nekaj časa, da se sporazumeva.

Kako to mislite?

Ljudje so navajeni nekega življenjskega sloga, ki morda včasih ni najboljši zanje. In potem jim to ob obisku v ordinaciji povem in tega ne sprejmejo vedno najbolje. Spremembe so težke, če kdo to ve, sem to jaz. Predvsem poskušam vse razumeti in sprejeti.

Govorite o življenjskem slogu s premalo gibanja, spanja?

Predvsem z veliko suhimi mesninami in domačega žganja. Ste že kdaj pokusili salamo iz medveda?

Mislim, da ne.

No, jaz sem jo. Darilo pacienta. Da takoj razjasnimo, manjša darila, ki praktično nimajo monetarne vrednosti, lahko sprejemam. V glavnem, odlična salama je. Tako da jih razumem, zakaj jo tako radi narežejo ob zajtrku. In za malico. In ob drugih obrokih.

Kako pa vzgajate svoje otroke? Ste se kaj novega naučili, uporabljate kakšne nove lokalne metode?

Otroci so otroci. Če so na vasi ali v velemestu, vedno najdejo način, da te popolnoma znervirajo, da ti pokažejo, da v bistvu ničesar ne veš o življenju in da dvomiš o vsaki odločitvi, ki si jo sprejel.

To zveni kar … dramatično.

Pri nas je to običajno stanje. In svoje otroke imam najraje na svetu.

Kakšen je torej recept za dolgo in srečno življenje? Selitev na vas, v naravo, med iskrene ljudi, kot je prepevala legendarna Majda Sepe?

Ljudje smo kompleksna bitja, imamo pač pisano paleto lastnosti, od dobrih do slabih. To je tisto, kar naredi življenje tako zanimivo, mar ne?

FOTO: Adrian Pregelj

Obstaja sploh kakšen pozitiven vidik vaše selitve?

Zakaj sklepate negativno?

Po vaših odgovorih.

Lahko vrnem z vprašanjem? Je v vašem življenju šlo vse točno tako, kot ste si predstavljali, da bo šlo?

Točno tako ne gre nikoli, je pa zelo blizu. Zadovoljna sem s tem, kar delam.

No, jaz tudi! Torej ste si vedno želeli pisati o družinskih zdravnicah, ki so šle iz mesta na vas?

Najprej sem želela delati v zunanjepolitičnem uredništvu. Intervjuvati predsednike držav. Enkrat sem skoraj intervjuvala Nelsona Mandelo.

Pa verjetno zaradi tega, ker vam ni uspelo, niste zagrenjeni ali cinični. Ne smete imeti občutka, da vam v življenju ni uspelo. Že to je nekaj, da se vsak dan zbudiš, greš delat, se ne vdaš slabim mislim.

Zasledila sem, da imate v ordinaciji knjige, ki jih dajete pacientom?

Ja, precej knjig. Za težave, ki jih ne rešijo tablete. Pri moji sestri Cvetki v sprejemnici so, v omari, kjer so bila včasih prehranska dopolnila. Dolga zgodba, ampak zdaj jih ni več.

Skratka, vsi vemo, da se nekatere stvari pozdravijo le z zdravili in sodobno medicino. To je neskončno izboljšalo in podaljšalo naša življenja. So pa vprašanja, na katera medicina nikoli ne bo imela odgovorov. In v takih primerih pridejo knjige lahko še kako prav.

Nisem si mislila, da je poklic družinske zdravnice tako kompleksen.

Predvsem moraš ljudi obravnavati celostno, pomembna sta tako telesni kot duševni vidik in skladje med njima.

Kdo pa vas tako obravnava?

Najboljša prijateljica. Ki pa je ostala v Ljubljani. Prijateljstva v srednjih letih so težka, komaj kdo ostane na situ življenja.

Pa ste v novem kraju že spoznali koga, za kogar bi lahko rekli, da je vaš prijatelj?

Pa sem ga res. Z njim vsak teden vsaj enkrat odigrava nekaj partij šaha.

Je to kdo od vaših novih sodelavcev?

Ne, ne. Župnik je.

Resno?

Ja. Je s tem kaj narobe?

Daleč od tega. Samo … presenečena sem.

Tudi mene stvari vsak dan presenečajo. Včeraj sem kupila zabojček domače zelenjave na poti iz službe pri kmetu, ki me je oštel, da vozim avto na dizel, pa županu sem svetovala o nakupu aparata za oživljanje in to demonstrirala na ptičjem strašilu, ker lutke ni bilo na voljo (smeh). Takšno je življenje. 

Naročnik oglasne vsebine je RTVSLO