Izginjanje
Že Darwin je iz fosilov videl, da vrste tudi izumirajo.
Odpri galerijo
Čeprav še danes ne vemo, ali na Zemlji živi deset ali petdeset milijonov živalskih in rastlinskih vrst – popisanih je manj kot dva milijona –, vsako leto pa jih »odkrijejo« deset tisoč, večine nikoli ne bomo spoznali. Prej bodo izumrle. FOTO: Guillermo Granja Reuters
Včeraj je iz bukovega gozda priplesal cekinček. Na koledarju: 11. februar. Da ni bil privid, je malo naprej potrdil drugi metuljček. Večer prej, ko je južni veter zvijal veje smrek, so čez cesto proti Cerkniškemu jezeru racale prve krastače, med njimi je poskakovala regica. Kakšno noro vreme, bi zavzdihnila moja babica, če bi bila še živa. Žabe se odpravijo proti bolj mokremu svetu marca, da so aprila pripravljene na svatovska opravila. Tistim, ki se bodo prebile do močvirnih skrivališč, bo mogoče uspelo. Večini v Sloveniji, kjer je ogroženih štiri petine dvoživk in plazilcev, pa ne bo. Dvonožci še vedno sovražimo močvirja.
Kako lahkomiselni ljudje, bi zavzdihnil Darwin, če bi bil še živ. Kljub čudovitemu odkritju o nastanku vrst mu ne stvarnik, ki mu je biolog z evolucijsko teorijo odrekel pristojnost in odgovornost za nastanek vsega živega, ne narava, od katere je z intuitivnostjo, pustolovsko radovednostjo in znanstveno pronicljivostjo izvabil eno od največjih skrivnosti, kar si jih je prisvojilo človeštvo, nista podelila nesmrtnosti celic. Že deset let po objavi temeljnega dela O izvoru vrst (1859), ko so Darwina posmehljivo risali kot opico, menda ni bilo več resnega biologa, ki bi dvomil o tem, da se je v milijonih let vse razvilo iz ene vrste. Tako so manj kot pol stoletja pozneje učili tudi mojo babico. Že Darwin je iz fosilov videl, da vrste tudi izumirajo.
To se je dogajalo že davno pred človekom. Na lastne oči pa se je o uničevalnosti človeka prepričal leta 1837, ko je obiskal otok Sveta Helena. Na otoku, kjer je umrl Napoleon, je opazil, da je zaradi človekovih posegov v naravo rastlinstvo skoraj izumrlo, od vseh rastlinskih in živalskih vrst je bila samo še tretjina domorodna. Čeprav še danes ne vemo, ali na Zemlji živi deset ali petdeset milijonov živalskih in rastlinskih vrst – popisanih je manj kot dva milijona –, vsako leto pa jih »odkrijejo« deset tisoč, večine nikoli ne bomo spoznali. Prej bodo izumrle. Zato, čeprav zveni smešno: na naši zemlji pustim, da se bitja, tista, ki rastejo, in tista, ki se premikajo, veselo borijo za sonce in preživetje. Darwinu in minljivosti na čast.
Kako lahkomiselni ljudje, bi zavzdihnil Darwin, če bi bil še živ. Kljub čudovitemu odkritju o nastanku vrst mu ne stvarnik, ki mu je biolog z evolucijsko teorijo odrekel pristojnost in odgovornost za nastanek vsega živega, ne narava, od katere je z intuitivnostjo, pustolovsko radovednostjo in znanstveno pronicljivostjo izvabil eno od največjih skrivnosti, kar si jih je prisvojilo človeštvo, nista podelila nesmrtnosti celic. Že deset let po objavi temeljnega dela O izvoru vrst (1859), ko so Darwina posmehljivo risali kot opico, menda ni bilo več resnega biologa, ki bi dvomil o tem, da se je v milijonih let vse razvilo iz ene vrste. Tako so manj kot pol stoletja pozneje učili tudi mojo babico. Že Darwin je iz fosilov videl, da vrste tudi izumirajo.
To se je dogajalo že davno pred človekom. Na lastne oči pa se je o uničevalnosti človeka prepričal leta 1837, ko je obiskal otok Sveta Helena. Na otoku, kjer je umrl Napoleon, je opazil, da je zaradi človekovih posegov v naravo rastlinstvo skoraj izumrlo, od vseh rastlinskih in živalskih vrst je bila samo še tretjina domorodna. Čeprav še danes ne vemo, ali na Zemlji živi deset ali petdeset milijonov živalskih in rastlinskih vrst – popisanih je manj kot dva milijona –, vsako leto pa jih »odkrijejo« deset tisoč, večine nikoli ne bomo spoznali. Prej bodo izumrle. Zato, čeprav zveni smešno: na naši zemlji pustim, da se bitja, tista, ki rastejo, in tista, ki se premikajo, veselo borijo za sonce in preživetje. Darwinu in minljivosti na čast.
