Jane Fonda: S svetom delamo tako, kot da imamo v prtljažniku še enega

Večna aktivistka tokrat nastopa v novi oglasni kampanji modne hiše Gucci, protestira proti rasizmu in tudi ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu.

Objavljeno
26. junij 2020 14.00
Posodobljeno
29. junij 2020 12.48
Jane Fonda je aktivistka proti vojnam in ameriškim intervencijam, nasilju, diskriminaciji žensk, lani je stopila v ospredje s podporo mladim za podnebno pravičnost, po smrti ­Georgea Floyda še glasneje protestira proti rasizmu in je znana kot velika nasprotnica ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Foto Sarah Silbiger/ Reuters
Ameriška igralka in aktivistka na mnogih področjih, 82-letna Jane Fonda, z mnogo mlajšimi britanskim okoljevarstvenikom Davidom Mayerjem de Rothschildom, ameriškim raperjem Lilom Nasom X, ameriško pevko King Princess ter japonskim kitaristom in kantavtorjem Mijavijem na eni od travnatih zaplat v Los Angelesu v novi oglasni kampanji Guccija zgradi hišico na drevesu. Seveda ne kar tako, ampak v oblačilih iz prve Guccijeve trajnostne linije, ki jih je kreativni direktor te modne hiše Alessandro Michele zasnoval iz recikliranih, organskih in trajnostno pridobljenih materialov, recikliranega najlona in poliestra kot tudi iz tekstilnih ostankov iz Guccijevih tovarn.

Ob tej priložnosti je prvi mož kreative pri Gucciju dejal, da je tudi kolekcija rezultat timskega dela in da je vsakdo nekaj prispeval. »V kampanji je v ospredju zamisel o dialogu med ljudmi, ki gradijo nekaj novega. Predstavljal sem si, da bi lahko zgradili hišico na drevesu v središču mesta, vsi skupaj, kot otroci, ki se igrajo v parku. Saj mora vsakdo od nas zgraditi to hišo ali ugotoviti, zakaj naš planet obstaja, celo tam, kjer se zdi, da ga ni ali da je zelo oddaljen,« je ob predstavitvi dejal Michele. Tudi Jane Fonda je nedavno izjavila, da »s tem svetom delamo tako, kot da imamo v prtljažniku še enega«.


 

Kraljica aerobike, a sploh ne samo to


Njen življenjski prtljažnik je velik skorajda za cel planet. Kaj vse je doživela in preživela ta kraljica aerobike, trikrat poročena in trikrat ločena, je natančneje izpovedala v predlanskem dokumentarcu HBO Jane Fonda v petih dejanjih. Aktivističnih protestov je nanizala za cel ocean; proti vojnam in ameriškim intervencijam, nasilju, diskriminaciji žensk. Tako ali drugače se bori za človekove pravice, tudi beguncev, lani je stopila v ospredje s podporo mladim za podnebno pravičnost in na podelitvi nagrad revije Glamour to prevzela v imenu nagrajenke Grete Thunberg, medtem ko je njena mlada švedska vzornica prek Atlantskega oceana potovala proti okoljskim konferencam v New Yorku.

Lani se je preselila v Washington, da je na Kapitolu protestirala proti podnebnim spremembam, zaradi česar so jo tudi aretirali, o tem, kako ji je ta boj spremenil življenje, pa je popisala v knjigi What Can I Do? My Path From Climate Despair to Action (Kaj lahko storim? Moja pot od podnebnega brezupa do akcije), katere izid je napovedala za letošnji 8. september. Po smrti ­Georgea Floyda še glasneje protestira proti rasizmu, nasploh pa je znana kot velika nasprotnica ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

image
Izid svoje nove knjige o podnebnem boju je napovedala za 8. september 2020.
Foto www.janefonda.com


Že pri 77 letih je v kratkem videu za žensko revijo W o modi, kulturi, umetnosti in filmu dejala, da je pri njenih letih čudno, da ljudje mislijo, da se dobro oblači in je videti dobro. »Težko temu ­verjamem, a sem se naučila zahvaliti,« je dejala. Pred letom dni, pri 81 letih, so jo vnovič izpostavili na naslovnici britanske izdaje modne revije Vogue, natanko šest desetletij po tem, ko je tam gostovala prvič. Bilo je daljnega leta 1959, bila je tako rekoč neznano dekle oziroma manekenka z rožnato šminko in prav takšno barvo rokavic, a bila je hči znanih staršev.

Oče Henry Fonda je bil hollywoodski igralec, znan po vlogah v filmih Sadovi jeze (1940) in 12 jeznih moških (1957), pozneje še iz uspešnic, kot sta Bilo je nekoč na Zahodu (1968) in Na zlatem ribniku (1981), mama Frances Ford Seymour je bila članica newyorške visoke družbe, a si je zaradi depresije po porodu sina Petra, morebiti celo bipolarne motnje, vzela živ­ljenje pri dvainštiridesetih letih in hčer zapustila, ko je ta imela komaj dvanajst let.

V intervjuju za Vogue je Jane Fonda priznala, da se ne spomni več, kako jo je znamenit (modni) fotograf Irving Penn fotografiral za naslovnico, da pa je bila pri devetnajstih letih pri njem leto dni asistentka. Študirala je igro in delala za manekensko agencijo Eileen Ford Agency, da bi si plačala študij, a da si v resnici za slavno revijo ni želela biti fotografirana.

»Če bi mi takrat dejali, da bom pri enainosemdesetih spet na naslovnici Vogua, bi rekla, da ste nori. Nisem si mislila, ne da bom živela tako dolgo ne da sem sploh lepa, še zlasti pa si nisem mislila, da bom dovolj lepa, da bom na naslovnici pri enainosemdesetih. Prav tako si nisem mislila, da bom slavna,« je zaupala o mislih, ki jih je imela kot mlado dekle, zaznamovano z depresijo, bulimijo in očetom samotarjem.



To je bilo leto dni pred njeno prvo vlogo v romantičnem filmu Tall Story z Anthonyjem Perkinsom, znanem predvsem po njegovi vlogi Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu, potem pa se ji je široko odprla pot v Hollywood, kjer se je proslavila z vlogami v filmih Barbarella, Klute, Bosonoga v parku, Vojakova vrnitev, Tudi konje streljajo, mar ne?, Kitajski sindrom, Na zlatem ribniku, Tašča, da te kap ..., kar ji je med drugim prineslo dva oskarja in zlatega leva za življenjsko delo na filmskem festivalu v Benetkah, med njenimi zadnjimi vlogami pa sta bili z Robertom Redfordom v Our Souls At Night ter v Netflixovi seriji Grace and Frankie.
 

Še vedno modna ikona


image
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila glasna aktivistka proti vietnamski vojni.
Foto Reuters


Kot mlada ni imela nobenih sanj, ni videla prihodnosti in pojma ni imela, kdo je in kaj bo postala, bila je brez ambicij, izogibala se je razmišljanju o prihodnosti. Tisto, kar jo je vzpostavilo, izoblikovalo, je bil prav aktivizem, tisto, kar jo je radikaliziralo, so bili ameriški vojaki v Parizu, ki so ji v drugi polovici 60. let podarili knjigo Jonathana Schella The Village of Ben Suc. Kar ji je odprlo glavo in oči o vietnamski vojni, toda tam v Severnem Vietnamu, ki ga je kot protivojna aktivistka obiskala julija 1972 pri štiriintridesetih letih in je v tistih dveh tednih zagrešila »poziranje« na vietnamskem tanku, zabeleženo tudi na fotografiji kot »Hanoi Jane«, še danes obžaluje, vsaj tako je večkrat javno in na glas priznala.

V intervjuju za Soboto prilogo pred tremi leti, ko je v Benetkah (z Robertom Redfordom) prejela zlatega leva za življenjsko delo, je zaupala, da ni vedno počela tistega, kar si je želela. »Ravno nasprotno, delala sem vse, da bi ugajala drugim, in ja, predvsem moškim. Tako so me vzgajali, kot v tistem času vse ženske v ZDA. Pri šestdesetih letih se mi je zazdelo, da, hudiča, moram, še preden za vedno obležim, nekaj spremeniti. Ampak kaj? Veliko dela je bilo treba,« je dejala.

Kaj počne danes, razkriva predvsem njena spletna stran. Njene zadnje izjave so povezane z aktualnim dogajanjem v ZDA. »Smo sredi pomembnega trenutka: bližajo se volitve, smo sredi krize zaradi pandemije, rasne in podnebne krize in moramo sprejeti odločitve. Lahko samo opazujemo ali pa kaj ukrenemo. Ker smo belci, smo imeli privilegije, in to celo najrevnejši med nami. Moramo razumeti, kaj je tisto, kar ohranja rasizem: politika, zavarovalnice, banke, hipoteke,« je pred dnevi govorila za CNN iz svojega domačega bež interierja, oblečena v črno s črno baretko na glavi.

Na prvi pogled v zelo šik opravi, v kateri pa je v resnici sporočala podporo radikalni Stranki črnih panterjev, ki jo je tudi z zbiranjem denarja podpirala že v 70. letih, v zgodnjih 80. pa celo posvojila temnopolto Mary Luano Williams, hčer dveh članov, ki zanjo nista mogla več skrbeti. Sama, med drugim, ni bila dovolj močna, je povedala tudi v dokumentarnem filmu, da bi se uprla lepotnim operacijam. A ne glede na to je, prav zaradi vsega drugega, kar jo določa kot osebnost, pričakovati, da jo bo gotovo še večkrat videti kot aktualno modno ikono.